DLJE ČAKAMO, MANJŠE ZMOGLJIVOSTI IMAMO ZA DOKONČANJE REFORM
Neuspešno srečanje srbskega predsednika Aleksandra Vučića in albanskega premiera Albina Kurtija 14.septembra v Bruslju, za našega sogovornika Naima Rashitija, ki že dvajset let preučuje politične in mednarodne odnose na Balkanu, predvsem odnose med Srbijo in Kosovom, ni presenečenje. Pravi, da na tem srečanju niti ni pričakoval napredka, saj obe strani ne kažeta prave želje po napredku.
Kako verjetno je, da bodo pogajanja med srbskim predsednikom Vučićem in kosovskim premierjem Kurtijem, ob posredovanju mednarodne skupnosti enkrat tudi uspela?
Zelo težko je napredovati, če obe strani ne kažeta resnične želje po napredovanju.
Za začetek normalizacije med državama je treba omogočiti ponovne volitve v občinah na severu Kosova, kar pa predstavlja le en, sicer manjši korak. Vsekakor je jasno, da vlada Kosova ne bi smela imenovati županov, ki niso bili izvoljeni na legitimnih volitvah.
Kako si razlagate trenutno situacijo, ko se EU pri urejanju odnosov sklicuje na razna določila, pogodbe, izjave. Zdaj je aktualen zadnji Ohridski sporazum, za katerega Vučić trdi, da ni zavezujoč.
Namesto, da bi imeli jasen normalizacijski okvir, se premikamo od enega sporazuma k drugemu. V bistvu nam manjka jasen načrt za normalizacijo med državama. Manjka nam tudi zaveza strank, podpisi in izvedbeni načrt. In tu je odgovornost Bruslja in celotne mednarodne skupnosti, ki se pretvarja, da obstaja jasen sporazum o normalizaciji. Dialog med Kosovom in Srbijo se od začetka, zatika v podrobnostih, procesih, določilih, ki onemogočajo popolno normalizacijo med državama in medsebojno priznanje.
Reševanje krize na severu je lažji del kosovskega problema
Videti je, da EU ne ve, kako rešiti problem?
To je velik neuspeh mednarodne skupnosti, torej EU. 12 let jim ni uspelo vplivati na Srbijo, da bi normalizirala odnose, nato pa so se težave zaostrile na severu Kosova. A to ni ključno vprašanje. Ključno vprašanje je, kako razviti dobre odnose med Kosovom in Srbijo. Sever je za Srbe izhodiščni status.
Ali pričakujete, da bo fiasko pogajanj v Bruslju, 14. septembra, vplival na to, da bo EU uvedla kakšne nove sankcije Kosovu, na primer umaknila odločitev o odpravi vizumskega režima, ki bo začel veljati 1. januarja 2024?
Ne verjamem, da bodo posegli po tem ukrepu. Nekorektno ravnanje kosovske vlade je že bilo sankcionirano. Ni pomembno, kdo je kriv za konflikt. Bistvo je, da z vseh strani manjkajo jasni cilji in standardi ter ambicije po popolni normalizaciji odnosov.
Seveda je tu tudi odgovornost Beograda.
Da, z izvolitvijo županov v občinah na severu Kosova, kjer živijo večinoma Srbi, je kosovska vlada dala Beogradu še en razlog za oviranje odnosov in onemogočanje njihove normalizacije. Za Srbe s severa Kosova še ni najden način, da bi se politično prilagodili novi realnosti.
Kako si razlagate odnos EU do Srbije?
Srbijo je zelo težko usmerjati, saj EU zanjo nima ustreznega sporočila. Morale bi biti jasnejše sankcije za Srbijo, ki bi morala spoštovati dogovore in ozemeljsko celovitost Kosova. Mednarodna skupnost ne more prisiliti Srbije, da sprejme jurisdikcijo in ozemeljsko celovitost Kosova. Namesto tega so pritisnili na Kosovo, naj reši status občin na severu Kosova. In potem bodo, upamo, sprejeli Kosovo v NATO. Srbija je postala izjemno imuna na pritiske na ravni EU, če sploh so, saj pogosto sploh niso prisotni.
Je tudi v interesu Kosova, da uredi situacijo?
Kosovo mora razumeti, kaj lahko pridobi z izvedbenim načrtom v smislu izboljšanja lastnega mednarodnega statusa. Kosovo se nujno mora pridružiti Svetu Evrope in postati država kandidatka za vstop v Evropsko unijo. Za integracijo nasprotujočih si skupnosti je treba ponuditi neko politično rešitev. Vendar se Kosovo zdi zelo krhko, občutek je, da ga Srbija napada z vseh strani in to se lahko nadomesti le tako, da mu EU ponudi sedež v mednarodni skupnosti, in mu s tem zagotovi prostor v mednarodnem diskurzu.
Sever lahko postane daljinec Srbije za oviranje Kosova
Ves čas se govori o severu Kosova in razmerah glede kosovskih Srbov, pozablja se, da v bistvu države niso priznane.
Narobe je, da se odnos s Kosovom rešuje preko severa in odnosa s Srbi. In to zelo otežuje rešitev, ker se na sever gleda kot na izhodišče za normalizacijo odnosov, kar pa se preprosto ne zgodi. Pravzaprav imata s Srbijo zdaj še slabši odnos kot pred leti. Zdaj pa se bojijo, da bo sever postal daljinec in orodje Srbije za oviranje Kosova. V tem smislu lahko postane še slabše kot prej. Srbija ne želi normalizacije odnosov s Kosovom, Kosovo pa si to želi.
Kosovo ni Republika Srbska
Koliko je situacija s Kosovom podobna tisti z Republiko Srbsko?
Priznajmo si, Republike Srbske na Kosovu ne bo, nihče na Kosovu kaj takšnega ne bi sprejel. Mislim tudi, da mednarodna skupnost Kosova ne bo potiskala k temu. Zelo negativno je omenjati Republiko Srbsko, ker na ta način škodimo odnosom med državama. RS ima svojo zgodbo, torej v čisto drugem kontekstu. Konec koncev bo Bosno in Hercegovino še težje rešiti. Ideja je bila, da bi z normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom uokvirili in omejili konflikte na Zahodnem Balkanu, ter kasneje projicirali stabilnost za BiH. Kosovo mora najti svojo pot, da integrira Srbe s severa in jih politično prilagodi novim razmeram na Kosovu, znotraj svoje ustavne ureditve. Očitno pa je tudi, da je ambicija Srbije oziroma predsednika Vučića, imeti večja pooblastila brez priznavanja ozemeljske celovitosti, jurisdikcije in ustavnega reda Kosova.
Kaj pravzaprav želi Srbija?
Težava ni v statusu kosovskih Srbov, glavni problem je, da Srbija ne želi normalizacije odnosov s Kosovom in sprejema Kosova kot neodvisne entitete. V tem okviru bi imeli kosovski Srbi svoj status in normalno živeli kot rezultat dobrih sosedskih odnosov med državama. Ponavljam, Srbija si želi samo naprednega statusa za Srbe s severa Kosova, ne želi pa drugih odnosov s Kosovom.
To je tudi neuspeh za EU?
Ja, to je velik neuspeh mednarodne skupnosti EU, 12 let jim ni uspelo prepričati Srbije, da prizna Kosovo. Toda vsa mednarodna skupnost je govorila o normalizaciji, zdaj pa je osredotočena na obvladovanje krize na severu, ker je to najlažje. Gre za nezmožnost EU, da reši konflikt med dvema državama, ki se ne priznavata in si prizadevata za vstop v EU. To je neuspeh zunanje politike, to je velik politični neuspeh.
In zaradi tega je zelo težko najti rešitev za sever, kjer imamo še slabše odnose kot pred nekaj leti. In potem je ves fokus zdaj, vključno s fokusom EU, na severu in omejevanju stopnjevanja konflikta.
Kako realno je pričakovati, da bo problem Srbov na Kosovu ostal status quo, kot je danes recimo palestinski problem?
O primerjavi s Palestino ni govora, ker smo v Evropi in tukaj je kontekst drugačen. Kosovo je veliko bolj organizirano in funkcionalno. Napetosti in konfliktov ne bo, vsaj ne na kosovski strani. Da pa ta nerešen in zamrznjen konflikt ne bi ostal na evropskem dvorišču, bi morala EU uporabiti svoj vpliv in zmanjšati napetosti.
In kako rešiti trenutno situacijo?
Mislim, da je situacijo še vedno enostavno rešiti. Ob jasnih pravilih in ciljih obnašanja Srbije in Kosova sem prepričan, da jih bosta obe strani upoštevali. Vseeno se mi zdi, da Kosovo ni dovolj privlačno za interese EU, da bi karkoli reševala.
Regijo spremljate že vrsto let, kako ocenjujete trenutno situacijo?
To situacijo spremljam že od 2000-ih. Bil sem analitik za Balkan za mednarodno novinarsko skupino, ki je med letoma 2003 in 2013 pokrivala šest držav. Nato sem z Balkansko skupino delal v regiji, zagotavljal strokovno znanje in podporo različnim institucijam. Videli smo vzpone in padce. Smo v težki situaciji in če ne bo napredka v naslednjih nekaj mesecih, ne vidim napredka v prihodnjih letih.
Dejansko vidim potencial za še več krize in napetosti v prihodnjem letu, ko bodo volitve v EU in ZDA na vrhuncu.
Kaj je eden od razlogov, da vladajoče politične strukture v regiji ostajajo na oblasti že leta?
Po letu 1999, po vojni, so bile države revne in poslušne mednarodni skupnosti, dobile so sistemske investicije in zaradi tega je imela EU velik vpliv v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu, v Albaniji, Severni Makedoniji in Črni gori. Sčasoma so države rasle, zaposlovale so na tisoče ljudi. Povečali so se tudi državni proračuni. Proračun Srbije je na primer 18 milijard evrov. Proračun Kosova je več kot 3 milijarde evrov. Te elite so postale zelo močne. Imajo denar za nakup politične podpore. Zdaj je tem elitam vseeno za nekaj sto milijonov evrov iz EU. Imajo dovolj denarja. Zato bo Vučić še dolgo ostal na oblasti, zato bo tudi Kurti ostal na oblasti. Moč denarja v kombinaciji s politiko identitete, je razlog da so tako dolgo ostali na oblasti. In to je tudi razlog, da ima EU vse manj vpliva na Balkanu. S tem so se zmanjšale tudi domače politične alternative in pozicije. Kdorkoli je na oblasti, lahko kupi in nadzoruje vse.
Odseljevanje mladih je še večji problem, kajne?
Da, poleg hitre migracije, odhodi mladih in kompetentne delovne sile te države puščajo brez potencialne podpore za proteste in spremembo oblasti. Postajamo goli, brez kompetentnih ljudi, ki bi izboljšali sistem, brez ljudi, ki bi se sistemu zoperstavili. Pred nekaj leti, tudi po letu 2000, smo bili priča množičnim protestom proti vladi v Srbiji. Zdaj je tega veliko manj. In to je najbolj nevaren trend, ki se dogaja na teh območjih. To je zgodba celotne regije. Tako tvegamo, da bomo ves čas ostali v statusu quo.
Razmere so kritične iz več razlogov …
Ja, te države ne bodo nikoli postale Avstrija ali Slovenija. Nimajo več sredstev. Predvsem zato, ker se človeški kapital seli v EU. Človeški kapital, ki bi moral reformirati te družbe in institucije, odhaja. In v mnogih pogledih, kot mi pravijo ljudje v delavnicah in tovarnah v Italiji ali Nemčiji, želijo naše ljudi, ne pa naše države. Nemčija, Francija in druge države se morajo dokaj hitro odločiti, ali želijo države Zahodnega Balkana s številom ljudi, ki so tam ostali. V nasprotnem primeru se bomo samo še bolj oddaljili od standardov EU. Prej ko vstopimo v EU, bolje bo za EU.
Zato je treba čim prej podati konkreten datum?
Da, če rečeš Srbiji ali Kosovu, da bosta takrat vstopila v EU, se bodo začele dogajati drastične spremembe. O tem sem prepričan. Potrebujemo prosto pot, preden ta regija postane prazna. Dlje ko čakamo, manj imamo zmogljivosti za izpolnitev reform Evropske unije.