Evropska prihodnost Balkana se odloča v Bahmutu

Zahodni Balkan pesti gora kroničnih težav, ki so že dolgo znane vsem in čeprav se zdi, da bi članstvo v Evropski uniji lahko pozdravilo veliko večino teh težav, se navkljub na novo prebujenemu zanimanju Zahoda za Balkan zdi, da evropska integracija regije ostaja prazna fraza. Kaj bi Unija lahko storila, da se končno zgodi že dve desetletji obljubljana integracija Balkana, so v Ljubljani razpravljali odlični poznavalci Balkana in delovanja Evropske unije.

Novica Mihajlović, Delo

Zef Mazi, upokojeni albanski diplomat in do lani vodja albanskih pogajalcev za priključitev v Evropsko unijo, v luči evropskih prizadevanj balkanskih držav opozarja, da ima tudi Unija vrsto svojih težav. »EU več kot 20 let odlaša z vključitvijo balkanskih držav. Naslednje odlašanje v nedogled moramo ustaviti. Seveda lahko vidimo različne poglede različnih evropskih držav na regijo. Na te poglede vplivajo različni dejavniki, vendar pa sem prepričan, da mora EU začeti na balkanske države gledati strateško. Tega strateškega pogleda na balkanske države v zadnjih več kot 20 letih nismo videli,«opozarja Mazi.

Kako preprečiti med sosedska nagajanja?

Josip Juratović, poslanec v nemškem parlamentu in poročevalec s področja Balkana, Slovenijo in Hrvaško vidi kot partnerja, ki igrata vlogo nekakšnega mostu med balkanskimi državami in Unijo, ki bo pomagal pri čim hitrejši integraciji tega dela Evrope v Unijo. »Vse od solunskega sporazuma, torej že 20 let, neprestano poslušamo o evropski perspektivi Zahodnega Balkana, to je preprosto nedopustno,« opozarja Juratović. Nedopustno in cinično se mu zdi, da vsi v regiji sočustvujejo s Severno Makedonijo, ki je izpolnila vse pogoje za vstop v EU in kako je nedopustno vedenje Bolgarije do Severne Makedonije, sočasno pa blokirajo pobudo Francije in Nemčije v zvezi z odpravo glasovanja s soglasjem. Menim, da je nedopustno, da ena stranka, ki je v vladi Bolgarije, odloča o prihodnosti celotne Evrope. Da bi dobili soglasje vseh držav, se moramo pogovarjati z eno stranko v državi članici. To je za demokracijo in razvoj Unije nedopustno, iz preteklosti vemo za spore med Slovenijo in Hrvaško, Ciprom in Turčijo. Zato pozivam zlasti Slovenijo in Hrvaško, ki sta proti ukinitvi soglasja in za kvalificirano večino, da podpreta ukinitev odločanja s soglasjem,« pravi Josip Juratović.

Poudarja, da je naloga članic, da kandidatkam pomagajo pri razvoju demokracije, človekovih pravic in delujočih državnih institucij. »Prav Hrvaška in Slovenija sta s svojimi izkušnjami kot članici EU pomembni pri pomoči za izgradnjo delujočih institucij v državah kandidatkah,« je Ljubljani sporočil Juratović.

Kako si olajšati življenje v čakalnici na EU

Igor Radojičić, poslovnež in nekdanji župan Banjaluke ter nekdanji predsednik skupščine Republike Srbske, opozarja na vprašanje, ki po dolgih letih praznih obljub zveni nekoliko nenavadno: ali si države članice EU zares želijo širitve na preostanek Balkana, ki še ni del Unije? Takoj po tem pa se je vprašal: »ali zares pri delu političnih elit in pri volivcih obstaja iskrena pripravljenost in volja, da te države postanejo članice Evropske unije?«

V angleškem jeziku se je ustalil izraz Balkanization, ki je v prvi vrsti negativen in označuje fragmentacijo ter sprte sosede. Zagotovo si znaten del evropskih političnih elit v svojo družbo ne želi sprtih sosedov, je dejal Radojičić. Takšne blokade, kot jih doživljajo v Severni Makedoniji, BiH in Srbijo ne evropski poti šele čakajo, opozarja poslovnež iz Banjaluke. Potem, ko je Unija predolgo pustila regijo na stranskem tiru, se je šele z vojno v Ukrajini in z zaskrbljenostjo za stabilnost Evrope znova povečalo zanimanje EU za Zahodni Balkan. »Če smo ves čas na tiru administrativno birokratskih procedur, kjer se lestvica zahtev neprestano dviguje in se neprestano dodajajo novi politični pogoji, se integracija težko premakne naprej. Mora obstajati politična strateška volja za širitev. Te volje za zdaj ni in bojim se, da se bo ta volja pokazala žal le, če bomo v še večji krizi,« opozarja Radojičić.

Na majhnem prostoru, ki je v smislu velikosti ekonomij zanemarljiv, je veliko predpisov, ki otežkočajo normalno poslovanje. Težko prehodne meje davijo trgovino in poslovanje, opozarja Radojičić in spomni, da so letos po pravoslavnem božiču potniki iz BiH za vstop na Hrvaško čakali v kolonah nerazumno dolgo, od devet do 12 ur. Zato Radojičić ocenjuje, da bi pobude za regionalno sodelovanje, kot je Odprti Balkan, lahko močno olajšale življenje državljanov v regiji medtem, ko čakajo na vstop v EU. Medtem ko priključitve Uniji odrasli na Balkanu verjetno ne bomo dočakali, Odprti Balkan vidi kot praktičen korak, ki bo prinesel konkretno korist na članstvo v EU čakajočim državam.

Pospeševalci ali zaviralci demokratičnih procesov?

Črna gora, ki velja za državo, ki je med kandidatkami z Balkana prehodila največji del poti v evropsko integracijo, je pogosto bila deležna kritik, da ni izkusila prave tranzicije oblasti, kot se je to zgodilo v drugih državah. To so izkusili leta 2020 na parlamentarnih volitvah, ko je stranka Mila Đukanovića morala oblast prepustiti opoziciji, se pa črnogorski profesor politologije Zlatko Vujović retorično sprašuje, kaj se je po menjavi oblasti zgodilo s prizadevanji njegove države za vstop v EU.

»Zadnji čas lahko orišem z neorientiranostjo političnih elit in volivcev, vendar pa tudi naših zahodnih partnerjev, tako ZDA kot EU. Ko vidimo denimo na primeru Severne Makedonije se zdi, da je čisto vseeno, kaj ste naredili, da bi dosegli evropske standarde, če vam lahko vsaka država po svoje postavlja nove pogoje, tako je prišlo do banalizacije evropskih procesov, ki namesto pospeševalnika demokratičnih procesov deluje v nasprotno smer,« meni Vujović. Poudaril je, da se Črna gora po volitvah leta 2020 praktično ne pogaja več o vstopu v EU. Za novo vlado, ki jo bodo v Podgorici oblikovali po junijskih volitvah, pa je Vujović prepričan, da bo v skladu z imenom stranke, iz katere prihaja novi predsednik Jakov Milatović, Evropa zdaj, vsaj na deklarativni ravni ostala zvesta evropski usmeritvi.

Prostor, ki ga je zanemarila EU, poceni zasedajo Rusi in Kitajci

Minister za evropske zadeve in glavni pogajalec Severne Makedonije z Evropsko unij Bojan Maričić je za evropsko širitveno politiko dejal, da ne deluje dobro. Evropske reforme ne delujejo brez jasne perspektive, da bo prišlo do evropske integracije. »Če bi zmogli te reforme izpeljati sami, brez jasnega cilja na koncu, torej vstopa v EU, bi to že storili,« odgovarja Maričić na prigovarjanja nekaterih evropskih diplomatov, ki ga ob neprestano odmikajoči se evropski prihodnosti tolažijo, da Makedonci reforme pripravljajo v prvi vrsti zaradi sebe in šele potem zaradi vstopa v EU. Makedonska družba se še ni osvobodila monopolov v družbi in raznih gospodarskih sektorjih, ti ne bodo nikoli odpravljeni, če ne bo jasne evropske perspektive, saj jim sedanji položaj ustreza. »Mi lahko uvajamo boleče spremembe samo, če imamo pred seboj jasno prihodnost, kdaj si lahko obetamo vstop v EU. Če me vprašate, kdo je danes prvi v vrsti za vstop v EU, bi vam odgovoril, da Ukrajina,« je dejal Maričić. Kot mu je nedavno dejal eden od zahodnih veleposlanikov v Prištini, se prihodnost evropske integracije Zahodnega Balkana odloča na bojišču v Bahmutu. »Zakaj potem sploh potrebujemo reforme? Pojdimo se borit v Bahmut, če je to bojišče za našo evropsko integracijo,« je dejal Maričić in ponosno naštel, kaj vse je njegova država storila, da bi podprla Ukrajino v vojni z Rusijo, ker je tako prav.

Na zapuščenem jugovzhodnem dvorišču Evrope Ruska propaganda dopoveduje, da Evropska unija ni za nas, je za Nemčijo, Francijo in druge, za Balkance pač ne. Žal nekatere evropske države pomagajo pri širjenju tovrstne govorice, pravi Maričić in opozarja, da podpora članstvu v EU v njegovi državi v zadnjih letih upada, saj ljudje izgubljajo upanje, da bodo kdaj postali člani EU.

Neučinkovitost širitvene politike škodi državam

Po dveh desetletjih obljub in govoričenja o evropski prihodnosti se o svoji drugo razrednosti v Evropski uniji vsak državljan Balkana sam najlažje prepriča v dolgi koloni na meji ali v vrsti za mejno kontrolo na evropskih letališčih, kjer vrst pred okenci za državljane EU ni. S to prispodobo je dolgoletni srbski diplomat in profesor na beograjski pravni fakulteti Duško Lopandić skušal opisati, kako so prazne dosedanje zgodbe o širitvi Unije. Čeprav je Evropa v vojni in so se geopolitične razmere postavile na glavo, se še vedno pogovarjamo o širitvi Evrope, bolj kadarkoli prej, je zdaj vprašanje, kje bodo vzhodne meje Unije. Kljub nekaterim vidnim premikom na bolje, Lopandić evropski politiki širitve očita pomanjkanje inovativnosti. »Ko gre za našo regijo, lahko opazimo, da je podpora evropski širitvi po državah različna, najnižja pa je prav v Srbiji. Je v stalnem padanju že dolgo in zdaj je po mojem že pod 44 odstotki,« pove Lopandić. Kot pereči vprašanji, s katerimi morajo računati tudi snovalci širitvenih politik v Bruslju, je izpostavil izseljevanje ljudi iz regije, Srbija ima danes pol milijona manj prebivalcev kot pred desetimi leti. Poleg tega pa je težava pri tudi v neučinkovitosti evropske politike širitve, ki težko pokaže kakšne oprijemljive rezultate. »Mi imamo državo, ki neprestano drsi navzdol. Danes imamo državo, kjer je konfrontacija vse večja in se soočamo s številnimi notranjimi nevarnostmi. Obstaja nekaj kreativnih rešitev, ki bi morda lahko pospešile širitev in želim si, da bi bila Unija pri teh politikah bolj inovativna,« je dejal Lopandić, ki je kljub številnim pomislekom svoj pogled na EU ocenil kot optimističen.