Igor Davidović je prekaljeni diplomat iz Bosne in Hercegovine, ki je na strani svoje države vodil pogajanja o pridružitvi in stabilizaciji z EU, kasneje pa je kot veleposlanik vodil misijo BiH pri EU. Izjemen poznavalec delovanja Evropske unije je svojo politično pot začel v kabinetu predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, bil je tudi veleposlanik BiH v ZDA. Zadnjih osem let deluje kot neodvisni analitik in publicist, o razmerah v regiji Zahodnega Balkana, evropskih in globalnih geopolitičnih tokovih govori iz prve roke, poučeno, brez pretiranih iluzij in laskanja komurkoli. Vse to si lahko privošči, ker si je skozi poklicno pot uspešnega diplomata nabral dovolj veliko mero ugleda in verodostojnosti, da mu sogovorniki z zanimanjem prisluhnejo in četudi se z njim morda ne strinjajo vedno, se zavedajo, da njegovih argumentov ne gre prezreti.
Kot nekdanji glavni pogajalec Bosne in Hercegovine z EU za sporazum o pridružitvi in stabilizaciji, imate gotovo zelo jasno razdelano stališče o evropski perspektivi BiH, prosim, če ga lahko delite z nami?
Bosna in Hercegovina v prihodnjem letu vstopa v 20. leto od začetka pogajanj z Evropsko unijo, za začetek o sporazumu o pridružitvi in stabilizaciji, v katerih sem bil glavni pogajalec na strani Bosne in Hercegovine. Toda že pred tem je BiH imela položaj države, ki je potencialna pogajalka. Videli bomo, ali bomo to obletnico lahko obeležili kot 20 let izgubljenih priložnosti ali pa se bomo lahko spominjali 20 let dela in dosežkov, ki vodijo v izboljšanje za obe strani. Evropska prihodnost ni vprašljiva, ampak je imperativ za pogled na kakršnokoli prihodnost naše države.
Bosna in Hercegovina in celoten Zahodni Balkan sta dobila sveženj novih obljub o pospešku širitve, a vse to se zdi nekoliko izsiljeno zaradi varnostnih razmer v Evropi, je ta vtis zmoten?
Dejstvo je, da so sedanji momenti v novi geopolitični konfiguraciji in vse tisto, kar je pripeljalo do ruske agresije na Ukrajino, izostrili pogled Evropske unije na Balkan in na Bosno in Hercegovino. Mimogrede, mi se tega pomena naše regije za varnost in stabilnost celotne Evrope zavedamo že zelo dolgo. Tudi sam že dolgo ocenjujem tako in prepričan sem, da delim mnenje večjega dela javnosti v moji domovini, ne glede na entitetsko ali narodnostno pripadnost, da je pridružitev Evropski uniji soliden izhod iz te negotove situacije. Kot veste, imamo domače evro skeptike, ki nas prepričujejo, da iz tega ne bo nič, da se to ne more zgoditi, da nas obremenjujejo z nizom nemogočih pogojev, ne bodo pa nam ponudili nobenega tehtnega argumenta na vprašanje »zakaj? zakaj ne bi mogli vstopiti v EU?«.
In kaj je alternativa?
Tudi na to nimajo odgovora. V tem delu dajmo sprejeti tezo, da Evropska unija ni idealna rešitev. Lahko je dokazati, da EU ni idealen koncept. Toda obstajajo koncepti, ki bi morda bili boljši. Denimo, da se države kot je Bosna in Hercegovina, same od sebe s svojimi resursi reformirajo do te stopnje, da same od sebe v neki daljni prihodnosti postanejo nekaj, kar lahko štejemo za optimum, denimo Norveška. Norvežanom članstvo v Evropski uniji namreč ni potrebno, jasno je, da iz tega ne bi bilo nič, saj se pri nas niti pod pritiskom partnerjev iz EU ne dogajajo reforme, ki bi lahko vodile proti temu cilju. Druga možnost je, ki je po mojem mnenju v skrajnem dosegu negativna, da vse ostane tako kot je. Tudi to nam ne bo v ničemur pomagalo in nas ne bo odpeljalo nikamor, razen v nekakšno različico preteklosti, ki je ne potrebujemo.
V vojno?
Ko omenjam možnost vrnitve v preteklost ne mislim nujno na vojno. Temveč na nazadovanje v vsakem pogledu, ekonomskem, socialnem, izobraževalnem, kulturnem, tudi demografskem, če hočete. Demografsko nazadovanje je namreč nekaj, čemur smo priča vsak dan, v živo, na dnevni ravni to nazadovanje lahko spremljamo po vsej državi. Torej, če smo se odločili, da se ne bomo reformirali sami in postali nekaj, kar spominja na Norveško in če se strinjamo, da ohranjanje statusa quo ne pride v poštev, potem tisto, kar smo na začetku dejali, da ni idealno, postane nekaj, kar nam je v tem trenutku optimalno.
Povejte nam, kako se je pred slabima dvema desetletjema javnost v BiH odzivala na začetek vaših pogajanj o sporazumu o pridružitvi in stabilizaciji?
Ko so se pogajanja v BiH začela, so bili odzivi javnosti in pretežnega dela establišmenta, da gre pridružitev razumeti kot nekakšen izhod iz limba, v katerem smo se nahajali vse od konca vojne do današnjega dne. Ko pravim izhod iz limba, govorim o upanju in pričakovanjih. Ne govorim tega zgolj poetično, ampak zelo realistično v kategorijah vsakodnevnega življenja. Načina življenja, metod, dostojanstva življenja in ne zgolj golega preživljanja. In nenazadnje vladavine prava. Mene ljudje še danes pogosto vprašajo, kakšna je to floskula, ki govori o vzpostavljanju vladavine prava, kaj hočejo od nas? Kakšna je to izmišljena kategorija? Mi o tem ne vemo ničesar.
In kako jim odgovarjate?
Zelo jasen odgovor jim dam, da vladavina prava zelo poenostavljeno pomeni obračun s korupcijo. Kje pa imamo korupcijo? V izobraževanju, v zaposlovanju in v zdravstvu. V treh udarnih točkah, ki zadevajo ravno te generacije, v katerih se nam dogaja demografska regresija, ki je zelo nevarna in prinaša zelo težke in negativne posledice, ki nas bodo doletele. Če se stanje na omenjenih področjih ne pripelje v red, bo naša prihodnost izjemno turobna. Ko govorim z mladimi ljudmi, jim pomen vzpostavitve vladavine prava in boja proti korupciji najlažje ilustriram ravno z dogajanjem na področju zaposlovanja, kjer se je v vsakodnevnem življenju prav lahko srečati s korupcijo.
Zato ljudje odhajajo iz države.
Tako je. Moj kolega sociolog si je zastavil relevantno vprašanje, po popisu prebivalstva je ljudi v Bosni in Hercegovini toliko in toliko, toda koliko ljudi dejansko vsako noč prespi v svoji domovini? Ne upam si niti izgovoriti tega, ker je nesorazmerje med podatki iz popisa in vseh nas, ki tam dejansko živimo, osupljivo. To je torej storjeno z metodo tako imenovanega individualnega integriranja posameznikov. Ljudje ne odhajajo v Rusijo, ne odhajajo v Tatarstan, nikamor drugam kot v dežele Evropske unije. To samo po sebi govori o tem, kje se mi vidimo.
Kaj bi, poleg dejstva, da večina ljudi s tega prostora naravno gravitira k Evropski uniji, po vašem mnenju najbolj prepričalo EU, da se zares in ne zgolj na besedni ravni zave nujnosti širitve na Balkan?
Težko je razumeti, toda prepričan sem, da bi najboljši koncept za pridobivanje Evropske unije na stran ideje o začetku pogajanj, torej okrepitev njihove pred pristopne namere, da bi se dogovorili, da nam za stvarni indikator merjenja napredka na evropski poti postavijo povečanje bruto domačega proizvoda (BDP). Za koliko se je povečal v koliko letih in na katerih področjih smo uspešnejši in kje manj. Kot pogajalec in kasneje kot šef misije veleposlanik pri Evropski uniji sem zagovarjal stališče, ki ga Unija nikoli ni sprejela, to pa je, da je potrebno kar se da zgodaj začeti s pogajanji. Ker v toku pogajanj, ki da se razumeva, ta ne bodo trajala eno ali dve ali tri leta, ali celo dlje, ne bomo imeli drugega izhoda kot enega po enega od pogojev sprejemati, izvrševati in usklajevati svoje predpise v skladu s temi pogoji.
Kaj bi to spremenilo v praksi?
V tem primeru bi postali partner, ki stoji pred vrati z darilom, trka in pravi »dober dan, mi smo to in to zaključili in napredujemo k zaključku tega in tega poglavja«. V pogajanjih o članstvu se pogaja o le o prehodnih rokih in ne o vsebini posamičnega evropskega standarda. Če bi bili mi zmožni to hitreje izvajati, bi bili tudi partner, s katerim se dejansko pogaja z resničnim namenom pridružitve.
Tu pridemo do vprašanja, kako daleč je katera od držav iz regije na poti k pridružitvi. Kako vi vidite to sliko?
Izdelane so analize, ki jih je pripravila Evropska komisija, in glede tega ne morem reči ničesar, kar bi bilo pohvalno za Bosno in Hercegovino v tem delu. Povsem v ozadju smo ostali. Sveženj 14 nalog, o katerih je bilo že veliko povedanega, je ostal praktično nerešen. Le sporadično se sem in tja ponudi kaj, kar bi pri EU celo šlo skozi kot nekakšna rešitev, to pa je tudi vse. Vendar pa na strani vodij in odločevalcev v BiH manjka zavedanja, da na evropski strani o teh zadevah resnično odloča zelo majhna skupina ljudi, ni jih več kot deset, ki imajo v rokah vse vzvode moči in sprejemajo odločitve, te pa se potem po sistemu pretočnega bojlerja skozi sistem procesirajo in sprejemajo ali ne sprejemajo. To niso stališča institucij in sploh ne odražajo volje ljudi, ki so vse te ljudi izvolili oziroma tja postavili. Obstaja tudi neravnovesje med establišmentom, ki ima svojo časovnico in se mu nikamor ne mudi, in na drugi strani javnosti, ki si želi, da se nekaj zgodi kolikor je mogoče hitro.
V kolikor bi te voditelje pridobili na stran javnosti, bi imeli skupno nalogo, ki bi jo lažje izvedli. Do tedaj se postavlja vprašanje, s kom se bomo pogajali mi, interno, znotraj Bosne in Hercegovine. Potem, ko se uskladimo, se moramo obrniti k EU in se pogajati z njimi. Sam sem imel konkretno izkušnjo, ki kaže, da je veliko težje se pogajati znotraj BiH, od lokalnih skupnosti do državne ravni. Denimo pri zaščiti interesov pridelovalcev vina in njihovih združenj, smo se morali najprej med seboj znotraj BiH s pogajanji uskladiti, da smo prišli do položaja, da smo sploh lahko oblikovali svoje pogajalsko izhodišče. In kljub temu nam je vse to uspelo v 11 mesecih, torej se da.
Pomembna je torej iskrena politična volja, da se nekaj konkretnega premakne na evropski poti. Od daleč se zdi, da razen morda Slovenije in še nekaj držav, ni zelo veliko članic EU, ki si iskreno želijo širitve EU. Ne glede na to, kaj govorijo, se zdi, da je težko verjeti njihovi iskrenosti. Se strinjate?
Zadnji valj obljub prihaja zaradi nekih drugih okoliščin, ki se jim reče njihov geopolitični interes. Njim je popolnoma jasno, da se v sedanji geopolitični situaciji Evropska unija preprosto mora pozabavati z območjem Zahodnega Balkana, da bi nevtralizirali vpliv Rusije na svojem dvorišču. Ne želim komentirati ničesar glede Rusije, a dejstvo je, da sta Rusija in EU antipoda in EU si nikakor ne želi ruske prevlade na svojih mejah. Še najmanj na Zahodnem Balkanu. Toda ta metoda, da se v težkih trenutkih poveča zanimanje Evrope za širitev, ni nič novega, iskrenost pred pristopnih namer Evropske unije za širitev na Zahodni Balkan se je v zadnjih dveh desetletjih spreminjala. Imeli smo celo trenutke, ko smo kazali večjo zagretost, a je Unija tedaj na zelo subtilen način in z raznimi taktikami odvračala od hitenja. V slogu; ne hiteti, ni še čas za vas, oziroma ni čas za nas. To so bili dnevi pred porastom vpliva desnice v Evropi, toda že pred tem ste imeli v bistvu države, ki so podpirale širitev EU na Zahodni Balkan, a se javnost s takšnimi zamislimi ni strinjala. Denimo podpora avstrijske javnosti širitvi na Balkan ni bila tako visoka kot je bila podpora avstrijskih uradnikov.
Seveda Evropska unija, ki se o pomembnih vprašanjih odloča s konsenzom, se mora tega zavedati in mora upoštevati stališča vsake svoje države članice. To je tako za zdaj, ne glede na koncept, imenovan Evropa večih hitrosti. Ob tem je treba upoštevati tudi delitve znotraj EU po črtah sever – jug, zahod – vzhod, stare članice – nove članice. Razlika pa je med nami in EU, medtem ko EU iz vsakega nesoglasja izide okrepljena, se pri nas vsaka takšna delitev zdi kot priložnost za oslabiti tistega drugega.
Balkan je velja za sod smodnika, a interesi držav v kontekstu pridružitve EU se med seboj lahko močno razlikujejo. Kako tako raznoliko druščino sploh razumeti kot eno celoto in jo kot tako sprejeti v EU?
Ni le Bosna in Hercegovina v geopolitičnem smislu en kanček iz tleče žerjavice, ki predstavlja regijo in je lahko težava za Evropsko unijo, če bodo Rusi pihali v to žerjavico, temveč je ves Balkan sestavni del te zgodbe. Seveda ne dosegajo vse države na Zahodnem Balkanu enak nivo zgrajene državnosti, zgrajene državne uprave, administrativne uprave, ekonomskega potenciala in nenazadnje vojaških zmogljivosti. Pri tem obstaja tveganje varnostne spirale po logiki, če se bomo bolje pripravili in oborožili, bomo bolje prišli skozi. Moramo se vprašati, kako bomo bolje prišli skozi? Kaj bomo dobili, če bomo eni druge zastraševali in se potiskali v negotovost? Od tega bi se morali odtrgati in se obrniti v prihodnost ter se posvetiti ekonomski rekonstrukciji, ustvarjanju pogojev za boljše življenje naših ljudi. Ko bodo ljudje v naši državi in regiji bolje živeli, ko bo manj revščine, bo to bolje ne le za vse nas, temveč tudi za celotno evropsko družino.