Poletni vročini v Bosni in Hercegovini, ki jo zaznamujejo visoke temperature, se pridružuje tudi vse bolj vroče politično ozračje na predvečer splošnih parlamentarnih in predsedniških volitev, razpisanih za začetek oktobra 2026. Čeprav se uradna volilna kampanja začne šele septembra in je prezgodnja kampanja po volilnih predpisih tudi kazniva, je vsakdan v tej državi že več mesecev zaznamovan s kampanjo. Po ocenah opazovalcev in medijev pa se ta tukaj pravzaprav že leta nikoli ni zares končala.
Tudi tokrat se ob ustaljenih političnih vzorcih in metodah, na katere je javnost v BiH že dolgo navajena, postavlja skorajda samoumevno vprašanje: bodo letošnja kampanja in volitve ponudile kaj novega na obzorju preživetja, morda celo napredka Bosne in Hercegovine, ali pa se bodo še enkrat ponovile stare zgodbe v novi preobleki?
Morda bo edina novost sodobnejša tehnologija v duhu digitalnega časa – skeniranje glasovnic z namenom zmanjšanja volilnih nepravilnosti. Toda ali je realno pričakovati, da bodo manipulacije in različne oblike volilnega inženiringa s tem povsem onemogočene?
Politični voditelji so že izrazili številne pomisleke glede uvajanja nove tehnologije. Toda poleg njihove sebične navezanosti na dosedanji način ročnega štetja glasov obstaja tudi povsem stvaren problem: večino povprečnih volivcev bo treba posebej poučiti, kako sploh pravilno glasovati, še posebej pa, kako glasovati za stranke in kandidate, ki jim želijo nameniti svoj glas.
V novem paketu bolj ali manj prikritih starih zgodb bodo v prihajajoči uradni kampanji po vsem sodeč znova v ospredju ključne besede in oporne točke, ki jih že dobro poznamo.
Neprincipialne koalicije in gnili kompromisi
V Federaciji BiH se odhod Trojke iz oblasti že obravnava kot skorajda gotova stvar. Na njen račun letijo očitki o neučinkovitosti, vendar precej manj kot očitki o servilnosti oziroma premajhni pripravljenosti, da bi se učinkoviteje zoperstavila Dodiku in Čoviću.
Bakir Izetbegović že dolgo nazdravlja vrnitvi SDA, medtem ko se ugibanja o morebitnem »partnerstvu« med SDA in SDP na družbenih omrežjih in v medijih vse pogosteje predstavljajo kot zmagovalna kombinacija.
Članu Predsedstva BiH Denisu Bećiroviću se očita tudi imenovanje Borjane Krišto na čelo Sveta ministrov BiH, češ da je bilo to storjeno po volji Dragana Čovića. Toda niti kot morebitno povolilno vprašanje se za zdaj ne odpira resnejša razprava o odnosu do HDZ in Dragana Čovića, prav tako ne o vprašanju izbire člana Predsedstva BiH iz vrst hrvaškega naroda.
Glavni interes je osvojiti položaj člana Predsedstva BiH, medtem ko se povolilne politične kombinatorike preprosto prepuščajo dnevu po volitvah.
Odnosi z Dodikom v prejšnjih vsebinskih in operativnih partnerstvih SDA, HDZ in SNSD se zdaj zamolčijo. Namesto tega je »dominacija« Dodika v odnosu do Trojke postala ključno orožje pri prizadevanjih, da bi Trojko izrinili iz sleherne predvolilne kombinacije vseh, ki si po oktobrskih volitvah prizadevajo za oblast v Federaciji BiH.
V Republiki Srbski opozicija z le manjšimi odstopanji ponavlja vzorec, ki smo ga videli že pred volitvami leta 2022. Popolnoma osredotočena na osebne ambicije in nesoglasja glede izbire voditeljev za posamezne funkcije – predsednika Republike Srbske in člana Predsedstva BiH iz vrst srbskega naroda – izgublja pomemben del energije, hkrati pa ne zna jasno oblikovati svojih ciljev in namer za čas po morebitnem porazu aktualne oblasti.
Razdeljenost, pomanjkanje idej, nejasen programski profil ter medsebojna nesoglasja in nestrpnost med opozicijskimi voditelji, ki jih volivci in javnost vsakodnevno spremljajo, niso ravno prepričljiva spodbuda za volivce niti podlaga za zaupanje.
Kljub temu volilne možnosti vsaj nekaterih med njimi niso niti majhne niti negotove. Draško Stanivuković in njegova lista za Narodno skupščino imata nedvomno svoje možnosti. Pri tem velja poudariti, da lahko Stanivuković ne glede na »operno milnico« okoli njegovih ambicij za premierski položaj v vseh različicah računa na to, da bo na položaju župana Banjaluke ostal še dve leti, vse do rednih lokalnih volitev.
SNSD in Dodik v dejstvu, da opozicija za člana Predsedstva BiH nastopa z dvema kandidatoma, ter v dolgotrajnem in z notranjimi spori zaznamovanem postopku nominacije neizkušenega Blanuše za predsednika Republike Srbske vidita lažjo in bolj odprto pot do zmage svojih kandidatov – Minića za predsednika Republike Srbske in Cvijanović za članico Predsedstva BiH.
Med novimi političnimi subjekti in volilnimi tekmeci pozornost analitikov, pa tudi volivcev v Republiki Srbski, vzbuja stranka Volja naroda in njen voditelj Vlado Đajić. Stranka se za zdaj še politično profilira, vendar ima že precejšen medijski in javni zagon. Pri tem skuša ohranjati enako distanco tako do opozicije kot do oblasti.
Dodik je politično jasno opredeljen in ima glede svojih namer nedvoumno stališče. Čeprav trenutno nima nobene javne funkcije, je v osebnem političnem smislu še vedno najmočnejši politični voditelj v BiH, z vplivom v obeh entitetah.
Njegova retorika je populistična, njegova praksa pa izrazito skoncentrirana in premišljeno usmerjena. S svojo karizmo ter populističnimi ukrepi in potezami nenehno ostaja v središču javne pozornosti. Kot politik z izkušnjo zmagovalca več volilnih ciklov samozavestno napoveduje nov triumf, hkrati pa spretno prikriva dejanski avtoritarni značaj svojega političnega delovanja, ki se iz cikla v cikel zgolj reciklira.
Opozicija v Republiki Srbski Dodikova stališča do tujcev, Ustavnega sodišča BiH, OHR in državnega premoženja prevzema oziroma posnema precej sramežljivo in z veliko političnega kalkuliranja. Kot svoj bledi program jih ponuja bolj v želji po koketiranju z volivci kot pa kot izraz lastnih, izvirnih političnih stališč.
Na področju evropskih integracij se večina opozicijskih strank za zdaj prav tako ne opredeljuje jasno in nedvoumno.
Smo torej vse to že videli?