Dr. Duško Lopandić je predstavil svoj pogled na aktualno dogajanje v Srbiji
Srbijo, največjo balkansko kandidatko za članstvo v Evropski uniji, že peti mesec hromijo protesti študentov, ki zahtevajo vzpostavitev delujočih institucij in obračun s korupcijo, ki je bila v ozadju nesreče s 16 smrtnimi žrtvami v Novem Sadu. Da so študentje premaknili nekaj velikega, je bilo jasno na velikem protestu 15. marca, ko se je na ulicah Beograda zbralo več sto tisoč protestnikov. Resnost razmer priznava tudi predsednik Aleksandar Vučić, ki ne skriva nervoze in študente obtožuje, da so razdrli srbsko ekonomijo. Kako je vse to videti skozi oči upokojenega srbskega diplomata, profesorja in pro evropskega aktivista Duška Lopandića? In kaj beograjski član strokovnega sveta Foruma za evropski Balkan meni o vplivu sedanjega dogajanja na evropsko prihodnost Srbije?
Ali se Vučić lahko izvleče iz sedanjega položaja?
Če ste gledali film Kill Bill, ste v njem lahko videli, kako ženska v glavni vlogi (nevesta na maščevalnem pohodu, op. p.) s kratkim in hitrim, navidez nedolžnim, udarcem s prsti nasprotniku zada smrtni udarec. Nasprotnik ni takoj po tem smrtnem udarcu mrtev, v resnici pa je mrtev, a tega sam še ne ve. Vučić je podoben smrtni udarec že dobil, on je politični mrtvec, samo tega še ne ve.
Podpornikom na Zahodu se zdi živ, ne vedo, da je konec z njim?
Drži, če gledamo skozi mednarodno optiko, Vučić uživa razmeroma trdno podporo. Preprosto mu gledajo skozi prste oziroma imajo določeno mero razumevanja zanj. Prav zato se oblast razmeroma dosledno izogiba uporabi nasilja. Če bi se zgodilo kakšno večje nasilje, bi podpora Evropske unije razvodenela.
Kaj pa uporaba zvočega topa, o kateri je bilo veliko govora?
Celo ta top je precej nerazumljiv, zakaj so to storili sredi molka v spomin na 16 umrlih pred novosadsko železniško postajo. Čeprav so znana poročila o posledicah upora zvočnega topa, poškodovan sluh pri nekaj udeležencih protesta, nekdo je padel in se poškodoval in podobno. Kljub temu ni prišlo do resna eskalacije nasilja in nihče ne ve zares, kdo je uporabil to napravo. Tu imamo podoben način delovanja kot pri napadu na Banjsko na severu Kosova, vedno je nekdo iz ekipe blizu režimu, obenem pa si glavni v režimu lahko od delovanja te skupine umije roke.
Ali se kaj takega lahko zgodi brez vednosti glavnega?
Mislim, da se ne more. Čeprav menim, da je podpora institucij prisile režimu nezanesljiva, Vučić ne more biti povsem prepričan, da mu bodo policisti brezpogojno sledili. Prav zato pošilja na takšne akcije te svoje, kot jim mi rečemo, batinaše, ki so seveda plačani. Oni počnejo natanko to, kar se jim naroči, ne odlikuje jih neka posebna zvestoba režimu. Ne moremo reči, da je režim v prednosti. Ta veliki shod 15. marca je tok pokazal in se je izkazal za nekakšno točko, kjer se stvari prevrnejo in postane jasno, da poti nazaj ni več.
Oceno, da poti nazaj ni več, smo že večkrat slišali, kaj to sploh pomeni?
To, kar je zdaj že očitno je, da se upor širi kot nekakšen požar po Srbiji in tudi širše v regiji. Že več kot štiri mesece vztrajajo protesti, skoraj vsak dan se še vedno nekaj zgodi. Zdaj smo imeli v Čačku vdor v občinsko stavbo, v Nišu, v več deset srbskih mestih. Prišli smo do točke, ko člani vladajoče stranke na ulici postavijo svojo stojnico, jih ljudje precej agresivno napadejo.
Videli smo posnetke, kako jih lovijo po ulicah.
Policija mora podpornike režima že fizično ščititi.
Vse skupaj deluje anarhično. Kdaj bo prišel čas, ko si podporniki režima ne bodo upali na ulice?
K temu se marsikje že zdaj nagibajo, zlasti v manjših krajih vsi vedo, kdo je član stranke in kdo njen podpornik. Denimo v Požegi, od koder je moja žena, tam točno vsi za vsakega vedo, kdo je njihov. Ti ljudje so ogroženi. Ko gredo na ulico ali na tržnico, jih ljudje glasno zmerjajo in žalijo. Dve zadevi se lahko iz tega razvijeta, ali širjenje kaosa ali kak resen družbeni premik.
Delovanje študentov je videti nenavadno, neotipljivo, kako vi to vidite?
Študentje so začeli s temi mestnimi zbori, to zares deluje nenavadno, v smislu nekakšne anarhije. Malo spominja na slovito geslo vsa oblast Sovjetom, v slogu boljševiške revolucije.
Prav kliče po izrednih razmerah?
Veliko se v zadnjih dneh govori o možnosti uvedbe izrednih razmer, toda predsedniku ne ustrezajo izredne razmere. Govori se o neki mehkejši obliki izrednih razmer, ki bi vključevale prepoved zbiranja. Vendar mislim, da je ljudstvo v tej fazi, da to ne bi delovalo. Bojim se, da bi glede na kljubovalni nacionalni karakter Srbov s tem dosegli zgolj nasprotni učinek, kakršnakoli prepoved zbiranja bi na ulice pripeljala še večje množice. Oblast mora zdaj z marketinškimi prijemi pokazati, da je druga stran nasilna.
Zdaj je bolj ali manj jasno, da Evropska unija ne bo podprla študentov, kako naprej?
Kar je razočaranje za nas, ni to, da Evropska unija študentskega gibanja ni podprla, ni potrebno, da jih podpre, ampak je razočaranje popolna odsotnost kritičnega odnosa do stanja v Srbiji. Ursula von der Leyen se je od začetka te krize že dvakrat srečala z Aleksandrom Vučićem in obakrat mu je bila razmeroma naklonjena.
Tudi sicer se je bolj malo ljudi iz Bruslja oglasilo v zvezi s to krizo?
Videli smo vaše Slovence, odmevali sta zlasti izjavi evropskih poslancev Vladimirja Prebiliča in Irene Joveve.
Glas osamljenih v puščavi?
V mednarodnem kontekstu se zdi, da vse, kar se zgodi, gre njemu v prid že dalj časa. Tako, da očitno tudi on zelo dejavno dela na tem. Kot kaže lahko Srbija na področju strateških surovin neposredno nekaj ponudi evropski komisiji, kar je pri nas tema, ki ni za razpravo. V tem trenutku, če ne bo nekih korenitih sprememb, je večina ljudi proti izkopavanju litija, javno mnenje, stranke, upam si trditi, da je 90 odstotkov ljudi proti izkopavanju ali pa so vsaj zelo zadržani do tega.
Kaj to pomeni za evropsko pot Srbije?
Seveda, če gledam iz svojega, pro evropskega, kota, to ni ugodno. Če pogledate na demonstracije, tam skorajda ne morete videti evropskih zastav. K temu prispeva tudi vse to, kar se dogaja in potem percepcija ljudi, da tisti v Bruslju podpirajo Vučića.
No, tudi Washington mu stoji ob strani.
Drži, bil je na obisku v Beogradu Trumpov sin Donald Trump mlajši in to dan pred velikim protestom 15. marca. To je jasen znak podpore, to je resen piar.
Študentje so se ogradili od opozicije, to je neke vrste kritika vašem delu?
Oni se ne ograjujejo zgolj od celotne opozicije, tudi od vseh nevladnih organizacij se distancirajo. Tudi od tistih najbolj dejavnih v boju proti režimu, tudi do aktivistov med študenti so zadržani, niso odrinjeni na rob, a so do njih zadržani.
Kako naprej, kako izrabiti to energijo študentskega upora?
To energijo so oni ustvarili in na noge dvignili najprej Beograd, Niš, Novi Sad, celo Novi Pazar, ki nikoli ni bil vključen v nobena protestniška gibanja. Morate razumeti, da Sandžak in Novi Pazar uživata nekakšen poseben status, stabilokracija je to, ki jo Beograd obravnava tako kot Bruselj obravnava Beograd. Vemo, kdo je šef, pustimo te pri miru, ti pa ohranjaj stabilnost na svojem območju. Dokler je tam stabilno, se Beograd ne vpleta v njihove zadeve. Tokrat pa so se študentje Novopazarci vključili v te študentske pohode in sami rekli, da se prvi krat počutijo kot del širše srbske populacije. To je za Srbijo nekaj novega, to je fenomen.
To pri predsedniku ni bilo sprejeto prav z razumevanjem?
Vučić jih je obtoževal za vse mogoče in nemogoče, da so tuji plačanci, da je to obarvana revolucija, v neki fazi so bili zadaj ustaši, hrvaški vpliv, razne teorije zarote je omenjal. Oni imajo dejansko nekakšna navodila, od kod so privlekli te svoje zbore državljanov, to mi ni jasno. V Srbiji so v zakonodaji znani zgolj zbori stanovalcev več stanovanjske hiše.
To je torej neke vrste nezaupnica demokraciji?
To je povsem zunaj institucionalno delovanje. O takem načinu organiziranja je kritično pisal tudi svetovno znani srbski ekonomist Branko Milanović, ki predava in živi v Ameriki. On je svetovno znani strokovnjak za vprašanja neenakosti v ekonomiji, nikoli se ni ukvarjal s Srbijo, tokrat pa je napisal kritiko, katere središčna teza je, da to vodi v diktaturo, da bo šlo za preskok iz anarhije v diktaturo. In dejansko vse skupaj deluje kaotično. Jaz denimo bi lahko na teh zborih nastopil kot posameznik, ne pa kot predsednik stranke.
Kakšna je perspektiva take oblike organiziranja?
Ne mislim, da ima to neko perspektivo, lahko prispeva h kaosu, ki bo neizbežno sledil. Ne vidim načina, da režim to zaustavi, oni so doslej poskušali že 20 različnih variant, nič jim ni uspelo.
Študenti so prinesli to velikansko svežo energijo v Srbijo, tudi, ko so že vsi mislili, da se bo zagon umiril, se to ni zgodilo. Potem se je zadeva še dodatno razširila. Ti njihovi dolgi pohodi so bili genialni, ljudje na vaseh in v manjših krajih so jih množično dočakali s hrano, objemi, to so bili čustveni sprejemi, jok in objemanje, neverjetno. Kot bi prišli osvoboditelji, praktično ni vasi v Srbiji, ki je študentje niso obiskali. To je konglomerat dogajanj, ki nima več zveze zgolj s študenti, ki so naelektrili vzdušje, vsi drugi pa jim zgolj sledijo.
Jim je uspelo prebuditi tudi opozicijo?
Opozicija je končno prišla v javnost s platformo za prehodno vlado, kar je tudi mene na nek način presenetilo. Očitno so se le uspeli dogovoriti, kar jim prej že dolgo ni uspelo. Doslej se niso mogli dogovoriti niti za banalne zadeve, denimo za to, da gredo vsi skupaj ven iz parlamenta in spredaj protestirajo. Večina, skoraj vsi, so se dogovorili za nekakšno obliko podpore prehodni vladi, v kateri bi sedeli eksperti plus ljudje iz vladajoče SNS.
Zdi se, da največ, kar so doslej študentje dosegli, je bilo, da so zveri stresli kletko in jo s tem očitno vrgli iz tira, zdaj čakajo, da zver naredi napako.
To je to, kar v teoriji imenujejo spin diktatura, oblast te ne stlači v zapor, ampak te na druge načine onemogoči pri javnem delu. Recimo konkretno mene je trikrat žalil in blatil na televiziji. Jaz niti nisem zelo pomemben, a sodnika Miodraga Majića ima neprestano na muhi. To, da mu s tem na hrbet nariše tarčo, je še najmanj. Lahko si predstavljate, kako veliko je tega blatenja nasprotnikov, če je predsednik v prvih treh mesecih letošnjega leta že 130 krat nastopil na televiziji.
Bi spin diktatura, ki jo omenjate, sploh bila možna brez nadzora nad mediji?
Spin diktatura temelji na lažeh, na nadzoru nad mediji, na govorici, ki si jo on izmišljuje. Študentje so mu vse to potegnili izpod nog, nihče več ga ne posluša, lahko se laže kolikor hoče, oni se večinoma norčujejo iz njega in njemu naklonjenih medijev. Tudi to, da mu nasproti stojijo mladi ljudje, ki niso bili niti rojeni leta 1999, ko je bila Srbija bombardirana, ne spomnijo se atentata na Zorana Đinđića, njih je s takšno govorico težko nagovoriti.
Velik del evropske javnosti se sprašuje, zakaj EU ne podpre študentov. Ali bi to sploh bilo modro, ali ne bi denimo Slovenija s podporo študentom zgolj potrdila očitkov Vučića, da študente podpirajo tujci?
Čeprav režim neprestano nekoga zapira in jih čez nekaj dni izpusti, oblasti podporniki z zahoda težko očitajo, da je naredila kaj zares hudega, kar bi upravičilo njihov obrat in podporo študentom.
Kako ocenjujete mlačen odziv širitvene komisarke Marte Kos na dogajanje v Srbiji?
Dobro, ona je vsaj po našem vedenju ujeta med Scilo in Karibdo. Nad njo je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, pod njo pa je tisti generalni direktor Nizozemec, ki neprestano naprej potiska pristop »Business as usual« in ki je že naredil incident v srbski javnosti, ko je decembra lani po obisku pri predsedniku govoril o odličnem srečanju s predsednikom, da je Srbija močna na evropski poti, kar je bilo še huje kot izjava Kosove. Če so že dali kratko izjavo brez sledi kritike na razmere v družbi, bi se lahko tudi vzdržali dajanja izjav. Pričakovali bi neko bolj jasno distanco, če nič drugega.
Glede na to, da je širitveni resor zadolžen tudi za Ukrajino, ali si nadejate kaj hitrejšega napredka balkanskih držav na evropski poti?
Drži, zdaj je drugačen položaj zaradi Ukrajine in tudi zaradi negotovosti, ki jih vnaša Trumpova politika, nekaj se bo moralo spremeniti. Če se pospeši umiritev vojne v Ukrajini, ki s seboj prinaša tudi neke vrste priključitve ali vsaj približevanja Ukrajine Evropski uniji, da jim dajo neko upanje. Če pa bo prišlo do približevanja oziroma širitve na Ukrajino, bi bilo zares nesmiselno, da nihče z Zahodnega Balkana, vsaj Črna gora, ne bi vstopil v EU. Meni se zdi najverjetnejši novi klub iz nemško francoskega dogovora, torej še ena stopnja, ki je manj kot članstvo in več kot popolna izključenost iz vrst članic. Nekakšen status pridruženega članstva, da so lahko opazovalci ali celo člani v določenih organih, nimajo pa še glasu pri odločanju o skupnih zadevah. Tu, če bo do tega prišlo, se po mojem mnenju Vučić še vedno lahko nadeja nekega premika.
Kaj, če ne bo potrjena platforma za prehodno vlado?
Zdaj se omenja možnost, da naj bi predsednik iskal mandatarja, uglednega Srba iz tujine. Ne vem pa, kako bo to videti v tem stanju družbe, v tem procesu, ko se zadeve premikajo k anarhiji.
Ali se ta proces lahko konča brez nasilja? Srbija ima zgodovino tovrstnega reševanja političnih sporov.
Tu imamo lahko rečem šokanten paradoks, študentsko gibanje je popolnoma nenasilno, do skrajnosti nenasilno, nikomur žal besede ne rečejo. Toda oni hote ali nehote ustvarjajo nekakšno vzdušje kaosa, ki lahko pripelje do česa nasilnega. Eden glavnih njihovih elementov je njihova nenasilnost, obenem pa se ne bojijo nikogar, niti zamaskiranih nasilnežev.