Ustavna kriza v Bosni in Hercegovini je sarajevsko trojko približala središču javne pozornosti, ta pa se je po spletu okoliščin in priložnosti, znašla v krogu akterjev s političnim vplivom.
Srečanje trojke in dela opozicije iz Republike Srbske z vodjo HDZ-ja, ki je potekalo 22. marca v Kupresu, je pokazalo nov preobrat tako s strani trojke kot Čovićevega HDZ-ja. Novica dneva ni bila upoštevanje trojke kot političnega partnerja, temveč Čovićevo distanciranje od svojega dolgoletnega zaveznika Milorada Dodika. Tako se je znova potrdilo, da sta pri razlagi pomena Trojke ključna akterja imeni Dodik in Čović.
V dosedanji praksi političnega delovanja in odločanja bi lahko način delovanja trojke lažje opisali kot nomadski in ne kot politični pragmatizem. Predsedniki strank Trojke Nermin Nikšić (SDP), Elmedin Konaković (NiP) in Edin Forto (Naša stranka) so vse od nastanka koalicije ukrepali z zelo drastičnimi spremembami lastne politične drže, pri čemer jih je vodilo načelo ohranjanja lastne podobe in ne načelo politične in partnerske doslednosti na javnem in medijskem prizorišču.
Odločilno vlogo pri oblikovanju trojke in nato njenem vstopu na oblast na ravni entitete Federacije BiH in v Svet ministrov BiH je imel takratni ameriški veleposlanik v BiH Michael Murphy. Na njegovo vztrajno prepričevanje pa sta se HDZ BiH in Čović, čeprav precej nejevoljno in z zadržkom, strinjala s takim dogovorom. Dan po Murphyjevem odhodu iz BiH je Dragan Čović javno sporočil, da je pod pritiskom prijateljev iz mednarodnih institucij storil napako. »To smo storili enkrat in nikoli več. Napaka je, ko te nekdo od zunaj izbere in reče, da moraš izbrati to koalicijo.«
Takratni komentar v sarajevskih medijih, da bi morala Trojka najprej vedeti in javnosti razložiti, kam gre, in šele nato vprašati HDZ, ali želi iti z njimi, še danes velja v skoraj nespremenjeni formulaciji.
Trojka je bila od oblikovanja sedanjega ministrskega sveta v partnerstvu z Dodikovo stranko SNSD v sarajevskih krogih, medijih in javnosti deležna ostrih kritik zaradi svoje bližine Dodikovim interesom, hkrati pa je intenzivno izgubljala podporo javnosti, kar se je pokazalo tudi iz slabih volilnih rezultatov na lanskih lokalnih volitvah, kjer je bila Trojka v Sarajevskem kantonu prepričljivo poražena v korist Izetbegovićeve SDA. Še posebej ostre kritike in obtožbe letijo na trojko v smislu, da je Dodikovi SNSD dodelila celoten varnostno-obveščevalni sektor in finance na ravni BiH. Posledice takšnih odločitev pa zdaj plačuje država, ki se Dodiku po njegovih protiustavnih ukrepih in zakonih, sprejetih v Narodni skupščini Republike Srbske, ne more približati, kaj šele ga aretirati.
Izjave in zmotne ocene nekaterih voditeljev trojke, Elmedina Konakovića ali Predraga Kojovića, da se “zanka okoli Dodika zateguje”, ali da je direktor državne varnostne agencije SIPA Darko Ćulum profesionalec, ki mu je treba zaupati, le nekaj dni pred Ćulumovim odstopom s te funkcije in vrnitvijo na Ministrstvo za notranje zadeve Republike Srbske, niso prepričale ne javnosti ne ljudi okoli trojke o resničnem in konkretnem izmiku in pobegu trojke iz Dodikovega tabora.
Realistična izhodna strategija trojke je zdaj manj načelna retorika o obsodbi Dodikovih neustavnih dejanj in bolj vstop v koalicijski paket s Čovićevo HDZ in opozicijskimi voditelji iz RS, kako bi nadomestili Dodikove ministre v Svetu ministrov BiH in oblikovali novo parlamentarno večino v parlamentu BiH.
Najboljše karte v tej kombinaciji ima, tako kot prej, Dragan Čović
Čeprav je Čović označil Dodika za “prejšnjega oziroma preteklega partnerja”, to še ne pomeni sprejemanja partnerstva s Trojko. Za to ima Čović svoje pogoje, ki jih bo navedel kot ceno vstopa v formalno koalicijo, in to šele po preverjanju politične platforme. Za izkušenega, prebrisanega in mogočnega Čovića ne obstaja “brezplačno kosilo”.
Čović je začasno ustavil predlog trojke in opozicijskih poslancev iz RS za hitro rekonstrukcijo Sveta ministrov z imenovanjem novih ministrov za varnost, finance in zunanjo trgovino izmed Srbov v opoziciji. Sklical je sestanek v Kupresu in objavil svoje pogoje. Na prvem mestu sprejetje novega volilnega zakona v Bosni in Hercegovini in zagotovitev izvolitve hrvaškega člana predsedstva BiH s strani hrvaškega volilnega telesa, brez možnosti ponovitve primera Komšić. Na istem srečanju je Čović obsodil Dodikova neustavna dejanja, a se je obenem vljudno umaknil, češ da “če ne bi bilo sodbe, ne bi bilo nič tako, kot je zdaj”.
Trojica je očitno v težavah – doma in v tujini
Če ne aretirajo Miroslava Dodika, javnosti tako ponujajo očiten dokaz, da sarajevske institucije nimajo nadzora nad celotno Bosno in Hercegovino v varnostnem in pravosodnem sektorju, zato zaupanje v Trojko drastično upada. Svet ministrov je načrtoval sprejetje 58 zakonov v letu 2024. Trojka in njeni partnerji so napovedali programski delovni načrt, vendar v resnici z njim niso storili skoraj ničesar. V letu 2024 je bilo namreč sprejetih le osem zakonov, eden od njih je bil Zakon o proračunu institucij Bosne in Hercegovine.
Indikativno je, da nobenega od sprejetih zakonov niso predlagali kadri, ki so retorično predani “napredku na evropski poti” – kar naj bi bili ministri iz trojke.
Kadri Trojke v dveh letih svojih mandatov v ministrskem svetu niso predlagali niti enega zakona, še posebej ne takih iz skupine tako imenovanih “Evropskih” zakonov. Enega od sprejetih zakonov so predlagali predstavniki trojke v Predstavniškem domu parlamenta BiH, druge pa ministri iz HDZ, SNSD in zdaj odstavljeni in zaprti minister za varnost Nenad Nešić. Zakon o financiranju javnih zavodov v Bosni in Hercegovini, sprejet na predlog Marinka Čavare (HDZ), je z glasom “za” podprl poslanec trojke Denis Zvizdić (NIP), druga dva poslanca NIP pa sta se vzdržala, s čimer je bil omogočen njegov sprejem. S tem zakonom so bila legalizirana gotovinska plačila posameznikom, ki so bili na črnem seznamu ameriških sankcij (HDZ, SNSD…), Trojka pa se je znašla v negativni konotaciji pri javnosti, ki je to prepoznala kot podporo Dodiku in njegovim partnerjem.
Z Murphyjevim odhodom je Trojka ostala brez podpore svojega ključnega promotorja. Predstavniki mednarodne skupnosti v BiH so kar zadržani, predvsem zaradi sodbe Dodiku in njegove poteze za distanciranje RS od BiH. Stališče nove ameriške administracije glede BiH, čeprav se bistveno ne razlikuje od prejšnje, še vedno ni enako stališčem njenega predhodnika, ki ga je zastopal Murphy, EU pa se, razen nekaj deklarativnih sporočil, ki obsojajo kršitev ustavne (daytonske) strukture BiH, trenutno ne angažira v pomembnejši meri.
V težavah na domači sceni, hkrati prikrajšani za prej domnevno in razvpito mentorstvo tujih igralcev, se je Troika znašla v vakuumu ter potrebuje nov neodvisen scenarij. Prej prepričana, da brez mednarodne podpore ne sme biti resnih korakov, je zdaj usmerjena k lastni odločnosti na domačem prizorišču v Bosni in Hercegovini.
Pragmatičnemu Čoviću je jasno, da mu zavezništvo z Dodikom ne bo več prineslo koristi in da mu bo distanciranje od Dodika zagotovilo položaje z močnim vplivom. A obenem se zaveda, da za kaj takega potrebuje parlamentarni blok in rekonstrukcijo Sveta ministrov BiH. V tem kontekstu instrumentalno potrebuje Trojko, skupaj z nekaterimi predstavniki opozicije iz RS, zato je teren za izgradnjo nove koalicije na ravni Bosne in Hercegovine povsem gotova možnost.
Z rušenjem Dodika na ravni BiH ima Čović priložnost ohraniti vse, kar že ima, Trojka pa se izvleči iz avre koalicije in partnerstva z Dodikom. Slednja tako v resnici dobiva priložnost, da se javnosti predstavi kot zaščitnica državne strukture in ustave v luči Dodikovih napadov in secesionističnih namenov. Za Čovićevo retoriko o evropski poti in spoštovanju ustave ter pravnega reda v BiH se skriva drugačni resnični moto oziroma lahko bi celo rekli dejanski interes – sprejetje novega volilnega zakona in preprečitev izvolitve hrvaškega člana predsedstva po “metodi Željka Komšića”, a tudi ohranitev obstoječe kvote hrvaških položajev v institucijah BiH.
Takšne cilje v iskanju skupnih interesov vseh sodelujočih je zaznamovalo srečanje voditeljev trojke in predstavnikov opozicije iz RS na Kupresu, pogajanja tečejo, a zdi se že, da so ocene oblikovanja nove koalicije povsem realne. Ostaja problem verifikacije novega sveta ministrov v Domu narodov parlamenta BiH, kjer ima SNSD možnost obstruirati in blokirati to imenovanje.
Ali bosta Trojka in opozicija v RS skupaj s Čovićem vzpostavili stabilnost in mirnejše okolje, konstituirali pravno državo v BiH, pomirili Dodika ali pa situacijo spravili vse do vretja, se bo videlo v prihodnjih mesecih. Ali bodo znali potegniti goreči kostanj iz ognja, pa bo znano na splošnih parlamentarnih volitvah v BiH leta 2026. Ali bo Dodiku uspelo v njegovi nameri, da v RS izvede volitve po novem volilnem zakonu Republike Srbske, kot je napovedal, pa je v tem trenutku zelo težko in hkrati veliko preuranjeno napovedati.