Opozicijske stranke v Srbiji imajo različne slabosti – od kakovosti vodstva, jasne strategije, do motivacije in številčnosti članstva, ki ne bi zadostovalo niti za pokritje vseh volišč v državi. Ena od ključnih slabosti opozicije je tudi odsotnost kakršnekoli koordinacijske strukture in dialoga med strankami (tudi med tistimi, ki so si ideološko najbližje), kar je posledica medsebojnega nezaupanja in tekmovalnosti, še posebej izraženih po razpadu koalicije »Srbija proti nasilju« pred beograjskimi in lokalnimi volitvami junija 2024.
Opozicija deluje reaktivno, premalo prepričljivo in brez skupnega programa. Izjema je bil zimski poziv k oblikovanju prehodne vlade, ki ga takrat niso podprli ne režim ne študentje.
Nenehno »vmešavanje« režima v opozicijske stranke, ustanavljanje lažnih opozicijskih strank (značilen primer je t. i. »Ruska stranka«, čeprav v Srbiji ni ruske manjšine) in množični prestopi nekdanjih opozicijskih članov v SNS so povzročili določeno implozijo desnih (nacionalističnih) opozicijskih strank. Trenutno je Novi DSS edina večinoma avtentična desnosredinska opozicijska stranka, medtem ko so druge vključene v oblast po prejšnjih volitvah (npr. »Zavetnici«) ali pa so razdrobljene in marginalizirane (npr. »Dveri«, »Mi – glas naroda«).
Ko gre za proevropske stranke centra in levice (nekdanja koalicija »Srbija proti nasilju«), jih je trenutno šest v parlamentu, kjer delujejo v ločenih poslanskih skupinah: SSP, Srbija Centar, Narodni pokret Srbije, Demokratska stranka, Pokret slobodnih građana, Zeleno-levi front. Nekatere od teh strank so naslednice nekdanjih vladnih strank iz obdobja pred letom 2012 in imajo kadre z izkušnjami v državnih institucijah. Vendar gre v celoti gledano za manjše stranke z omejeno strankarsko infrastrukturo, predvsem v notranjosti Srbije.
Posebna slabost opozicije je neuspeh pri vzpostavljanju enotnega nastopa in pridobivanju močnejše mednarodne podpore – kar je ključna razlika glede na razmere pred četrt stoletja, ko je padec Slobodana Miloševića spremljala močna zahodna podpora opoziciji. Danes pa režim uživa podporo ali vsaj naklonjeno »nevtralnost« tujine.
Kljub tem slabostim ima srbska družba – ki je večinsko opozicijsko usmerjena – zadostne kadrovske in organizacijske kapacitete (stranke, univerze, strokovna javnost, inštituti, zasebni sektor, združenja itd.), da bi po morebitni volilni zmagi nad režimom oblikovala koalicijsko vlado, ki bi predstavljala demokratično alternativo zdajšnjemu koruptivno-kleptokratskemu sistemu SNS.
Vendar ostaja vprašanje operativne koordinacije in ideološke usklajenosti takšne hipotetične vlade, ki bi bila v začetni fazi precej nekoherentna in neenotna ter bi verjetno trajala zelo kratko – zgolj toliko, da bi osvobodila državne medije in omogočila prehod k vsaj približno poštenim in pravičnim volitvam.
ZAKLJUČEK:
Politična kriza v Srbiji se nadaljuje.
Alternativa je mogoča, a trenutno malo verjetna.
- V pričakovanju poletnih počitnic se študentski in državljanski protesti nadaljujejo, čeprav režim poskuša ponovno prevzeti pobudo;
- Čeprav je v veliki meri prišlo do padca priljubljenosti in legitimnosti režima Aleksandra Vučića, ta še vedno nadzoruje vse ključne vzvode oblasti (institucije), ne izogiba se niti represivnim ukrepom, zlasti proti univerzi, ki je trenutno glavno oporišče resnejšega odpora;
- Lokalne volitve v Kosjeriću in Zaječarju so bile s strani oblasti razglašene kot »čista zmaga«, a dejansko predstavljajo neodločen izid, ki je pokazal kapaciteto združene opozicije in študentskega gibanja za uspeh na volitvah;
- Napovedani protest v Beogradu za Vidovdan (28. 6. 2025) bo težko dosegel množičnost protesta 15. 3. 2025, vendar bo predstavljal nov test v merjenju moči med režimom in študenti. Možnost izoliranih incidentov je tudi tokrat precejšnja;
- Gospodarska konjunktura v državi kaže znake slabšanja (manj tujih investicij, porast zadolženosti, neugodne mednarodne razmere), vendar so napovedi rasti še vedno zadovoljive; režim temelji svojo propagando na jamstvih gospodarske stabilnosti in izvedbi »prestižnih« projektov, kot je Expo 2027;
- Aleksandar Vučić za zdaj zavrača razpis izrednih parlamentarnih volitev (zaradi padca priljubljenosti vladajoče stranke in negotovega izida); do tega bi lahko prišlo samo ob večjih incidentih (t. i. »črni labod«);
- Alternativa sedanji oblasti v obliki kombinacije študentske liste in opozicijskih strank ni izključena, a šele v kontekstu in po naslednjih parlamentarnih volitvah.
Pripravil: član strokovnega sveta Foruma za evropski Balkan prof. dr Duško Lopandić