V kontekstu svetovnih mega sprememb in kriz, ki vplivajo tudi na položaj Evropske unije – od velikih vojn na vzhodu (Ukrajina) in jugu (Bližnji vzhod) do groženj trgovinske vojne iz ZDA – postaja tema stanja v Srbiji in na Zahodnem Balkanu, čeprav ni prednostna, vse bolj aktualna v institucijah EU. Poletni meseci so prinesli val novic o nasilju in brutalnosti policije nad demonstranti v srbskih mestih (predvsem v Novem Sadu, kraju tragedije 1. novembra 2024), pa tudi v številnih drugih krajih (Užice, Beograd, Čačak, Kraljevo, Šabac itd.), kar je preplavilo svetovne medije in posledično postalo predmet politične pozornosti. V seriji uredniških uvodnikov v mednarodnem tisku (Le Monde, Financial Times, The Guardian, FAZ itd.) je bilo nakazano, da bi morala EU ponovno preučiti svojo politiko do Srbije. Glede na stalno spreminjajočo se sliko srbske krize, ki niha med eskalacijo in kratkotrajnim umirjanjem, se zdi, da je »business as usual« z vlado predsednika Aleksandra Vučića postal nevzdržen. A zdi se, da EU še vedno ni sposobna jasno začrtati obrisov neke drugačne politike do Srbije.
Dinamika krize: od mirnih protestov k eskalaciji – in nazaj?
Retrospektivno gledano so skoraj enoletni protesti (skupaj več kot 23.000 zborovanj v več kot 200 mestih in vaseh po poročilih policije), ki so jih sprožili študenti in so pretresli Srbijo, do sedaj dosegli dva vrhunca. Prvi je bil polmilijonski protest 15. marca 2025, ki se je končal z incidentom zvočnega topa, uporabljenega proti množici mirnih demonstrantov. Drugi vrhunec je bil velik Vidovdanski shod (več kot 100.000 ljudi) 28. junija 2025, po katerem je bil postavljen zahtevek za razpis predčasnih parlamentarnih volitev. Ta dogodek pa je pomenil tudi prelomnico v taktiki organizacije protestov. Od tedaj protestov ne organizirajo več neposredno študenti s svojo službo redarjev, temveč skupine državljanov (t.i. »zbori« ipd.), ki so kazale pripravljenost na odločen obračun s predstavniki režima – predvsem z obleganjem sedežev vladajoče stranke SNS ali lokalnih institucij, kot so občinske stavbe, tožilstva ipd.
Kar zadeva odziv oblasti, so poleg uporabe policije, ki je v določenih primerih delovala izjemno brutalno z uporabo pretirane in nepotrebne sile, redno angažirane tudi posebne skupine t.i. lojalistov – v resnici skupine plačanih huliganov, oblečenih v črno, katerih cilj je bil zastraševanje ali spodbujanje fizičnih spopadov z demonstranti. Policija je v teh spopadih delovala različno: včasih kot zid med sprtimi skupinami, včasih pa kot podpora lojalistom.
Hkrati se je zaostrovala tudi propagandna retorika Aleksandra Vučića in njegovega kroga ter medijev pod njegovim nadzorom. Udeleženci protestov so bili označeni za »blokaderje« (prometa), »teroriste« in za državne sovražnike, plačane iz tujine. Vučić je celotno gibanje proti oblasti označil kot »barvno revolucijo«, katere cilj naj bi bil nasilna sprememba oblasti in »uničenje Srbije«.
Z delno normalizacijo delovanja univerz v pozno poletje so se študentske blokade večine fakultet končale, zato so se protesti septembra nekoliko zmanjšali in niso več dosegali množičnosti in obsega, kot v preteklih mesecih. A iz tega ne gre sklepati, da je kriza v Srbiji končana, saj osnovne zahteve protestov niso bile izpolnjene. Strukturni problemi družbe in način vladanja z ugrabljeno državo ostajajo prisotni. Zaradi padca priljubljenosti Vučić vztrajno zavrača razpis volitev, čeprav jih je v preteklem desetletju skoraj redno razpisoval – skoraj vsaki dve leti. »Proti-ofenziva« režima, poleg represije, vključuje populistične ukrepe: obljube o zvišanju pokojnin (in plač), organizacijo vojaške parade ter t.i. »antiblokaderske« marše v podporo režimu, ki zberejo določen delež privržencev SNS.
Reakcije Evropske unije: med ignoriranjem in politiko „pomirjanja“ (appeasement) – taktika ponujanja korenčka, ki ni prinesla rezultatov
Zaradi osredotočenosti na druga pomembna vprašanja je EU krizo v Srbiji dočakala nepripravljena. Politika podpore Vučićevi „stabilokraciji“ je morda dosegla svoj vrhunec oktobra 2024 (tik pred začetkom krize) – ob obisku predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen v Beogradu. Tam je med drugim izjavila, da je „Srbija ena izmed najbolj naprednih držav v procesu pristopanja“ in da „Vučićeva dejanja sledijo njegovim besedam“. Podoben diskurz se iz leta v leto ponavlja ob njenih obiskih Beograda, kljub dejstvu, da letna poročila Evropske komisije že od leta 2018 dosledno ugotavljajo stagnacijo reform v Srbiji.
Poleg tega se zaradi vztrajnega zavračanja Beograda, da uvede sankcije proti Rusiji (torej zaradi neusklajenosti njene zunanje politike z EU), pristopna pogajanja s Srbijo niso premaknila od leta 2021, ko je bil odprt t.i. klaster 4. Čeprav Evropska komisija že od leta 2022 meni, da je Srbija izpolnila tehnične pogoje za odprtje tega poglavja, države članice v Svetu EU niso dosegle soglasja za ta korak.
V širšem okviru širitvene politike EU do Zahodnega Balkana (ZB) se je kriza v Srbiji pojavila ravno v obdobju začetka izvajanja t.i. Načrta rasti za ZB ter posebnih reformnih agend za vsako od držav (2024–2027), katerih cilj je bil dodatna spodbuda za gospodarsko rast in reforme držav regije – vzporedno z revitalizacijo politike širitve po začetku vojne v Ukrajini. Po tem, ko sta bili Ukrajina in Moldavija leta 2022 priznani kot uradni kandidatki za članstvo v EU, in po začetku pogajanj z njima leta 2024, je EU menila, da mora vzporedno pospešiti pogajanja tudi z državami Zahodnega Balkana, od katerih nekatere (kot Črna gora in Srbija) pogajanja vodijo že več kot desetletje. V zadnjih letih je prišlo do pospeška v pogajanjih z Črno goro in Albanijo, tako da je komisarka za širitev M. Kos napovedala možnost njunega vstopa v EU celo pred letom 2030. Albanija je v treh letih odprla več poglavij kot Srbija v dvanajstih letih pogajanj.
V poskusu deblokade odnosov z EU je srbska vlada novembra 2024 Evropski komisiji poslala »non-paper«, v katerem je obljubila sprejetje niza ukrepov – tako z namenom odprtja klasterja 3 (tj. nadaljevanja pristopnih pogajanj) kot tudi v okviru obveznosti iz Reformne agende. Te obljube so se nanašale na medijsko zakonodajo in položaj medijev (npr. imenovanje REM-a), uresničevanje priporočil ODHIR-a glede volilnih pogojev (predvsem revizija volilnih seznamov, ki so eno glavnih orodij zlorab), usklajevanje zunanje politike Srbije (v načelu) in viznega režima, krepitev energetske neodvisnosti od Rusije (povezave z Bolgarijo in Romunijo) ter večjo konstruktivnost v dialogu med Beogradom in Prištino.
Srbija je še posebej napovedala, da bo vse predpise, relevantne za vključitev v EU (zlasti tiste v okviru ključnih poglavij 23 in 24 – pravosodje in notranje zadeve), v celoti uskladila s pravnim redom EU (EU acquis) do konca leta 2026. Ta zadnja obljuba se zdi še posebej nerealna, saj gre za na stotine predpisov in politik, od katerih mnogi že desetletje niso bili posodobljeni. Predhodni roki za reforme na teh področjih so bili postavljeni za konec leta 2027 ali še pozneje.
Čeprav se je ta non-paper pojavil v času eskalacije politične krize, je skupaj z Reformno agendo ostal temelj razprav med srbsko vlado in Evropsko komisijo vse do danes – čeprav so se vmes razmere na terenu močno spremenile.
Po oblikovanju nove Evropske komisije (Von der Leyen II) so visoki evropski predstavniki v prvi polovici leta 2025 nadaljevali stike z A. Vučićem in novo srbsko vlado. Bistvenih sprememb v naraciji ni bilo (npr. sestanek Vučić–Košte/von der Leyen marca 2025), saj se je ohranil ton načelne podpore evropski perspektivi Srbije ter pozivi k pospešitvi reform. Beograd so v prvi polovici leta 2025 obiskali: komisarka za širitev M. Kos (aprila), predsednik Evropskega sveta Košte (maja) in visoka predstavnica za zunanjo politiko K. Kalas (maja 2025). Medtem ko je komisarka Kos izrazila nekoliko več razumevanja za zahteve študentov na protestih („zahteve Evropske komisije in študentov glede temeljnih vrednot EU so si podobne“), je predsednik ES Košte med obiskom nadaljeval retoriko sodelovanja in podpore EU Srbiji – in to dan po tem, ko se je Vučić vrnil z vojaške parade v Moskvi.
Evropska komisija je do poletja 2025 nadaljevala pogovore s srbskimi oblastmi na tako imenovani tehnično-politični ravni (prek generalnega direktorja za širitev), čeprav so se razmere v državi močno poslabšale in vse manj spominjale na stanje, ki bi ga bilo mogoče pričakovati v demokratični državi. Poleg prizorov nasilja so oblasti začele množična pridržanja študentov in aktivistov (skupaj je bilo v poletnih mesecih 2025 aretiranih okoli 1000 oseb za krajši ali daljši čas), med katerimi bi nekatere lahko označili kot prave politične zapornike, obtožene zgolj zaradi izražanja svojega mnenja.
Odnosi držav članic EU do Srbije
Države članice EU imajo različen odnos do Srbije pod vodstvom Aleksandra Vučića, glede na svoje nacionalne interese, politične tradicije in druge dejavnike. Lahko jih razvrstimo v več skupin:
Med večjimi državami EU lahko Francijo in Italijo uvrstimo med bolj naklonjene ali previdno nevtralne države, ki iz različnih razlogov ohranjajo pozitiven ali nevtralen odnos do režima A. Vučića.
Ko gre za Francijo, si je Vučić prizadeval zgraditi poseben odnos s predsednikom Emmanuelom Macronom, ki bi deloma nadomestil podporo, ki jo je nekoč imel pri nemški kanclerki Angeli Merkel. V ta namen je Vučić izpeljal več velikih gospodarskih poslov s Francijo (nakup vojaških letal Rafale, projekt gradnje beograjskega metroja, prodaja letališča v Beogradu francoskemu podjetju ipd.). Macron je v avgustu 2025 organiziral neformalno kosilo za Vučića v Elizejski palači – prav sredi množičnih protestov v Beogradu – kar je Vučić izkoristil v svoji domači propagandi kot dokaz, da še vedno uživa podporo najvišjih evropskih državnikov.
Italija je svojo relativno naklonjenost Vučiću izrazila s kratkim obiskom premierke Giorgie Meloni v Beogradu avgusta 2025. Italija sodelovanje s Srbijo vidi predvsem kot potrditev svojega strateškega interesa za gospodarsko in politično prisotnost na Zahodnem Balkanu – kot del prizadevanj za stabilnost v neposrednem sosedstvu.
V nasprotju s Francijo in Italijo pa Nemčija pod vodstvom kanclerja Friedricha Merza zavzema bolj distancirano stališče do Vučićevega režima. To se odraža tako v uradnih izjavah nemške vlade, ki poudarjajo pomen pravice do protestov in spoštovanja človekovih pravic v Srbiji, kot tudi v številnih medijskih prispevkih, ki odkrito kritizirajo razmere v državi.
Kar zadeva sosede Srbije, režim največjo podporo uživa v Madžarski, pri premierju Viktorju Orbánu, kar je povezano tudi z ekonomskimi, tako javnimi kot zasebnimi, interesi Orbánovega režima v Srbiji. Po drugi strani Srbija ni uspela zagotoviti močnejše podpore iz drugih sosednjih ali bližnjih držav (Romunija, Grčija, Bolgarija). Odnosi s Hrvaško so že več let hladni in napeti, brez znakov izboljšanja. V zadnjem času je Vučić izrazil nezadovoljstvo tudi do Slovenije, ki jo je obtožil, da skupaj s Hrvaško ustvarja »os proti Srbiji« (v povezavi z vojaško-tehničnim sporazumom med državama), kar je verjetno posledica bolj odprto kritičnega odnosa slovenskih oblasti do načina vladanja v Srbiji.
Druge bližnje članice EU (Romunija, Grčija, Bolgarija) niso vzpostavile tesnejših vezi s Srbijo pod Vučićem. Odnosi so korektni, vendar brez vidne politične naklonjenosti. Posebno velja izpostaviti:
- Hrvaško, s katero odnosi že več let ostajajo hladni in napeti, brez znakov izboljšanja.
- Slovenijo, ki je v zadnjem času postala tarča Vučićeve retorike. Srbski predsednik jo je obtožil oblikovanja »osi proti Srbiji« skupaj s Hrvaško, potem ko sta državi podpisali vojaško-tehnični sporazum. To kaže na naraščajočo napetost med Beogradom in Ljubljano, deloma zaradi bolj odprte kritičnosti slovenske politike do razmer v Srbiji.
Članice EU, ki so geografsko bolj oddaljene – skandinavske in baltske države, države Beneluksa ter Pirenejskega polotoka – izražajo večjo kritičnost do Vučićevega režima. Temu botrujejo predvsem:
- odnos Srbije do Rusije in zavračanje sankcij,
- notranjepolitična represija, zlasti proti opoziciji in protestnikom,
- oddaljevanje od temeljnih evropskih vrednot.
Med temi državami je Švedska ena najglasnejših kritikov – redno opozarja na kršitve človekovih pravic, demokratičnih standardov in svobode medijev v Srbiji.
EU in Srbija: Med politiko “palice in korenčka”
Sredi septembra 2025 je ruska Zunanja obveščevalna služba na svoji spletni strani objavila informacijo, da Evropska unija financira »barvno revolucijo« v Srbiji z namenom zamenjave oblasti. Poleg tega naj bi se za 1. november 2025 – na obletnico nesreče v Novem Sadu – pripravljal »srbski Majdan«. Takšna trditev sovpada z dosedanjo retoriko predsednika Aleksandra Vučića, ki domače proteste predstavlja kot rezultat delovanja tujih sil, čeprav teh nikoli ne imenuje neposredno.
Podpora Kremlja Vučićevemu režimu se je pokazala tudi že prej – zlasti v obliki analiz ruske FSB, ki so zanikale uporabo zvočnega topa proti demonstrantom v Beogradu. Srbski provladni tabloidi so ruske informacije takoj povzeli kot »dokaz« o zaroti Zahoda. Na drugi strani je tiskovni predstavnik Evropske komisije v odzivu objavil le rutinski demanti, da EU ne podpira protestov, hkrati pa pozval srbske oblasti, naj se vzdržijo širjenja »ruskih narativov«.
V začetku septembra je Evropski parlament na plenarnem zasedanju razpravljal o razmerah v Srbiji. Ob številnih kritikah evropskih poslancev je Evropska ljudska stranka (EPP), katere pridružena članica je tudi SNS, napovedala, da bo ponovno preučila status Vučićeve stranke v tej politični skupini. Komisarka Marta Kos je v razpravi pozvala k spoštovanju temeljnih svoboščin – svobode zbiranja, medijev, akademske svobode – ter k ohranitvi neodvisnega sodstva, kar so temeljne obveznosti držav kandidatk v procesu približevanja EU.
Čeprav je bil njen govor nekoliko ostrejši kot doslej, ni prinesel nobenih konkretnih novosti, ki bi nakazovale na morebitno spremembo strategije Evropske komisije do Srbije. Ponovljene so bile stare zahteve: oblikovanje nove sestave regulatornega telesa za elektronske medije (REM) in sprejetje zakona o reviziji volilnih seznamov – pod nadzorom ODIHR.
Srbske oblasti medtem v javnih izjavah in pismih evropskim voditeljem nadaljujejo z uradno podporo »evropski poti« in izražajo pripravljenost na dialog. Vendar pa posamezne poslanske skupine v Evropskem parlamentu, zlasti liberalci in zeleni, zahtevajo strožje ukrepe: napotitev posebne misije za preverjanje dejstev v Srbiji, uvedbo personaliziranih sankcij proti odgovornim za policijsko nasilje in kršitve človekovih pravic ter omejen dostop Srbije do evropskih finančnih sredstev.
Možni nadaljnji koraki EU
V prihodnjem obdobju bo politika Evropske unije do Srbije v prvi vrsti odvisna od ravnanja oblasti v Beogradu ter razvoja notranje politične krize. Čeprav ni pričakovati nadaljnje eskalacije nasilja, je najverjetnejši scenarij nadaljevanje politike »nadzorovanega pritiska«, in sicer:
- pogojevanje dostopa do sredstev iz Reformske agende s sprejemom zakonodajnih sprememb na področju medijev in volilnega procesa;
- dejanska zamrznitev dostopa do sredstev iz evropskega načrta za rast (Growth Plan), zaradi počasnega izpolnjevanja pogojev s strani Srbije;
- vztrajanje pri reformah v pravosodju in notranjih zadevah;
- okrepljen pritisk na uskladitev srbske zunanje politike z EU, predvsem glede sankcij proti Rusiji.
V letnem poročilu o napredku Srbije, ki ga Evropska komisija načrtuje za oktober ali november 2025, je pričakovati zaostritev retorike, vendar brez večjih sprememb v pristopu. Komisija bo verjetno še naprej formalno predlagala odprtje »klastra 3«, vendar ob pogoju izpolnitve obveznosti iz t. i. non-papera iz novembra 2024.
Omejitve in dileme evropske politike
Obstoječi pristop EU najverjetneje ne bo pomembneje vplival na delovanje srbske oblasti, ki ostaja osredotočena na ohranjanje notranjega nadzora in zatriranje študentskega gibanja, označenega kot »barvna revolucija«. Tovrstna politika EU bi lahko še dodatno oslabila njeno priljubljenost med srbsko javnostjo, zlasti med mladimi, kjer je podpora že zdaj nizka.
Alternativa »mehki politiki« bi bila odločnejša uporaba »palice«, tj. konkretnih kaznovalnih ukrepov, kot na primer:
- uvedba sankcij proti posameznikom, odgovornim za represijo in kršitve človekovih pravic;
- zamrznitev bančnih računov in prepoved vstopa v države članice EU;
- zmanjšanje političnih stikov med institucijami EU in Beogradom;
- selektivna uporaba vizne politike do predstavnikov režima in varnostnih struktur.
Zaključek
V kratkoročnem smislu je težko pričakovati umiritev politične krize v Srbiji. V najboljšem primeru bi lahko EU odigrala vlogo posrednika za stabilizacijo razmer in začetek dialoga med oblastjo in opozicijo, z namenom priprave poštenih in svobodnih volitev. Vendar pa trenutna dinamika dogodkov v Srbiji ne daje veliko upanja za hitro ali mirno rešitev. Organizacija novih volitev ostaja ključna zahteva študentskega gibanja in demokratične javnosti – a uresničitev te zahteve se zdi vse bolj oddaljena.
Pripravil: Forum za evropski Balkan