Vesko Garčević velja za izjemnega poznavalca razmer v državah Zahodnega Balkana in podrobno spremlja njihova prizadevanja za pridružitev, z njim smo se pogovarjali po nedavnem Blejskem strateškem forumu, kjer je bil eden izmed govorcev.
Text
Katera so po vašem mnenju glavna sporočila pogovora o evropski perspektivi balkanskih držav na Bledu?
Glavna sporočila bi, tako rekoč, bila precej pozitivna v primerjavi s pričakovanji držav kandidatk. Ključna sporočila so bila, da se s širjenjem nadaljuje in da je širitev neke vrste nujnost v tem trenutku za Evropsko unijo. Menim, da širitev ostaja neka vrsta nuje za varnost. In glede tega je vladalo soglasje.
Razlike so bile le v tem, kdo je v kolikšni meri pripravljen to idejo podpreti. Zame je bilo pomembno, da so bile države, katerih predstavniki so bili predsednica Slovenije, Nemčija in gospa Marta Kos, temu zelo naklonjene. Kar zadeva mene, sem pozval, da je v trenutkih velikih izzivov treba sprejemati zelo močne, odločne odločitve in se ne skrivati za birokratskimi postopki. In da mora Evropska unija, če želi dokazati svoje mesto tako v svetu kot v Evropi, sprejemati odločitve, kakršne so nekoč sprejemali tisti, ki so po drugi svetovni vojni oblikovali Evropsko unijo.
Danes ne moremo prepričati niti Islandije, da se pridruži EU?
V tem smislu sem se navezal na Islandijo in njihovo odločitev, da ne vstopijo v polnopravno članstvo oziroma da ne gredo v smeri polnopravnega članstva, ter se vprašal, ali to pomeni konec integracije, ali je to na neki način problem za integracije. V bistvu pa to po mojem mnenju ni problem, saj kaže zgolj na drugačen pogled na integracije. Za Islandijo integracije niso demokratična transformacija, za države, kot so države Zahodnega Balkana ali Ukrajina, pa je ta proces demokratična transformacija, da bi se dosegli mir, varnost in tako naprej, tako kot je bila tudi ob oblikovanju Evropske unije ideja zagotoviti prav to.
Zdaj pa, v kolikšni meri bodo te zgodbe, ko govorimo o Evropski uniji, dejansko prenesene v prakso – to je bila ena od, tako rekoč, med vrsticami izraženih navedb, da gre za odločitev voditeljev, torej držav članic. In da se o tem odločajo prav oni.
Ali to pomeni, da se ta veliki sen morda ne bo uresničil?
Veste, kako lahko to poteka – proces lahko ustavi katera koli država članica, ki se s tem ne strinja. Ni nujno, da se ne strinja z ravnjo vašega demokratičnega razvoja, ampak ima morda kakšen dvostranski problem ali dvostransko vprašanje in vas lahko zaradi tega blokira.
Kot Grčija in Bolgarija v primeru Severne Makedonije ali, kot se napoveduje, Hrvaška v primeru Črne gore?
O Hrvaški nismo govorili, nismo omenjali nobene posamezne države. Vendar, na primer – zgolj podajam neko vzporednico – ker se je omenjalo, da morajo odločati voditelji, torej države članice, domnevam, da je lahko posledično v igri veliko različnih stvari. Vključno s tem, ko gre za Črno goro in njen spor s Hrvaško. In da bo Hrvaška morda kasneje lahko od Srbije zahtevala rešitev določenega dvostranskega vprašanja, že prej pa bi lahko imela še zahteve do Črne gore, da bi – kot se reče – izkoristila ta trenutek in nastopila z različnimi zahtevami v zvezi s Črno goro.
Govorite o teritorialnih zahtevah?
Ne le o očitnih, obstajajo tudi zahteve, ki se nanašajo na dediščino zadnje vojne in razpada Jugoslavije. Mislim, da je Črna gora, kolikor sem razumel, pripravljena prevzeti vso odgovornost. Seveda gre tudi za, rekel bi, mnogo pomembnejša vprašanja razmejitve, ki zahtevajo, po mojem mnenju, precej resnejši pristop. Morda bi bilo bolje, da se ta primer vodi pred haaškim sodiščem, torej pred Meddržavnim sodiščem (ICJ), kot pa da se rešuje površno, če se tako izrazim. A to je zgolj moje mnenje.
Namreč začasni sporazum, ki trenutno obstaja med obema državama, ureja, kako se ureja položaj v Bokokotorskem zalivu in na Prevlaki. Ta začasni sporazum je bil sklenjen leta 2002, zdaj je leto 2026, 24 let Hrvaška s tem začasnim sporazumom ni imela težav, zdaj pa je nenadoma ta začasni sporazum problem. Poudarjam, da je bil ta začasni sporazum podpisan in deponiran pri Združenih narodih. Torej obstaja kot dokument iz časa, ko so veljale drugačne okoliščine, saj je Hrvaška takrat potrebovala, da vstopi v Evropsko unijo in pokaže pripravljenost za reševanje dvostranskih vprašanj s sosedami.
Lahko si samo predstavljamo, kako se bo obnašala Hrvaška v trenutku, ko bo Srbija tik pred vstopom v EU?
Lahko le sklepamo in gradimo hipoteze. Kar pa ni hipoteza, je to, da že obstajajo odprta vprašanja teritorialne razmejitve med Srbijo in Hrvaško, ki jih nikoli niso resno poskušali rešiti. Poleg teritorialnih vprašanj pa obstajajo tudi vprašanja, povezana z vojno, z dediščino po razpadu Jugoslavije in tako naprej, kar bo za pogajanja zelo težko.
Način odločanja v Evropski uniji daje Hrvaški, tako kot vsaki drugi članici, pravico do veta in s tem praktično možnost zaustavitve katere koli odločitve. To na neki način, če nekoliko pretiravamo, spominja na Bosno in Hercegovino in njeno nefunkcionalnost. Ali vidite možnost, da se ta način odločanja v Evropski uniji spremeni?
Zelo težko. Med drugim smo na panelih na Bledu, na katerih so sodelovali odločevalci, torej premierji več držav srednje Evrope, članic Evropske unije, jasno slišali, da so te države proti takšni odločitvi. Pravzaprav razumem vaš položaj, a hkrati se moramo na to vprašanje ozreti tudi z vidika manjših držav članic Evropske unije. Veto jim daje enako težo za pogajalsko mizo kot, na primer, Nemčiji ali Franciji. In ko vam je enkrat dana takšna možnost, ni razloga, da bi se ji odrekli.
Veste, ko enkrat nekaj dobite, je pozneje težko, da vam to vzamejo. Tu se mi zastavlja neko drugo vprašanje. Ali naj imajo države, ki naj bi zdaj vstopile v EU, na primer Črna gora, pravico veta za nekaj časa suspendirano, ali naj jo skupaj s članstvom dobijo takoj?
Kaj vi mislite?
To je odprto vprašanje. Lahko izrazim svoje stališče in z vidika Črne gore ali katere druge nove članice menim, da bi bilo treba gledati predvsem na to, kaj je v tem trenutku za to državo najpomembnejše, ne pa je obremenjevati z, kako naj rečem, morda zelo pomembnimi, a v tem trenutku ne tako ključnimi vprašanji. Če je torej za Črno goro vstop v Evropsko unijo morda absolutna prioriteta, in če je cena tega vstopa, da vsaj začasno ne uporablja veta, bi bilo to zame – če bi bil jaz tisti, ki v Črni gori sprejema odločitve – razmeroma sprejemljiva rešitev. Kajti, ko ste enkrat znotraj in po določenem času, boste gotovo, če boste izkazali resnost, lahko to pravico dobili, saj vam ni odvzeta za vedno, temveč le začasno.
Vrniva se k vprašanju, kako narediti EU učinkovitejšo?
Seveda je tu še tretji vidik, ki ga moramo imeti v mislih, in sicer, kako naj Evropska unija učinkoviteje sprejema odločitve. S širjenjem članstva in ohranjanjem pravice do veta je včasih zelo težko priti do odločitve, še posebej, če obstajajo tako zapleteni birokratski postopki. To pa je za mnoge tudi priročen izhod ali opravičilo, da se odločitev ne sprejema. Nato pride do izčrpavanja v določenih birokratskih postopkih, brez dejanske politične volje za sprejetje pomembne odločitve. To je morda za Evropsko unijo največji izziv – da dokaže, da je organizem, ki je kot ideja in kot projekt, uresničen v praksi, nekaj enkratnega, kar je kljub vsem razlikam uspelo Evropo držati skupaj. A da bi se v soočenju z izzivi novega časa lahko pokazala na vrhuncu, kot organizem, ki je sposoben živeti v koraku s prihajajočim, spreminjajočim se časom, se mora nekaj spremeniti, da bo lahko sprejemala odločitve. To je po mojem mnenju pravzaprav najpomembnejše vprašanje, vendar je to vprašanje, ki zadeva samo Evropsko unijo. Z vidika širitve je zelo pomembno, da razprave v okviru Evropske unije o reformi glasovanja in odločanja ne vplivajo na to, da bi se te teme uporabile za zaustavitev širitve.
Reciva, da je črni scenarij, če se EU ne bo uspela razširiti na Zahodni Balkan. Kaj bi to pomenilo za Evropsko unijo in kaj za regijo?
Regija, kot sva že govorila, če je kdajkoli pozabila, kaj se je dogajalo v devetdesetih letih, zdaj dokazuje, da so te toksične ideje zelo žive in so danes še bolj prisotne kot, denimo, pred 10 ali 15 leti. Politike, ki se izvajajo, na primer v Beogradu, so danes enake, če ne celo hujše kot v času Slobodana Miloševića. Videli ste sami, da Srbija po eni strani želi postati članica Evropske unije, po drugi strani pa pripravlja državni pogreb vojnega zločinca. V Črni gori, ki je prva v vrsti za vstop v Evropsko unijo, imate situacijo, v kateri predsednik parlamenta Črne gore izraža sožalje ob smrti Mladića, in tako naprej. Če Evropska unija ni pripravljena tega resno presoditi in z odločno politiko dejansko vsaj deloma spremeniti potek dogodkov, recimo z vključitvijo vsaj ene ali dveh držav …
Kaj se bo zgodilo, če do tega ne pride?
Prišlo bo le do nadaljnjega poglabljanja teh tendenc, države, ki so dejansko najbolj napredovale, a še niso članice Evropske unije, zlasti na Balkanu – tu imam posebej v mislih Črno goro – pa bodo lahko zgolj tarča drugih vplivov, tako iz regije kot od zunaj. V primerjavi z obdobjem pred 15 leti ne moremo več govoriti, da je Evropska unija edina, ki lahko državam na Zahodnem Balkanu kaj ponudi. Zdaj je tu Kitajska kot druga država, kot alternativa, ki se lahko pojavi z drugačnim narativom in konceptom ter državam nekaj ponudi. To je ena stvar. Za Zahodni Balkan to ne bi bilo dobro – to bi dokončno ubilo entuziazem za širitev in politično oslabilo tiste sile na Balkanu, ki si želijo demokratične transformacije regije in njenega vključevanja v Evropsko unijo. Kar zadeva Evropsko unijo, bi to verjetno pokazalo njeno nepripravljenost soočiti se z resnimi vprašanji in v zahtevnih časih sprejemati odločitve, ki niso vedno lahke.
In ki so pogosto tvegane. Že v drugem delu sveta, v ZDA ali na Kitajskem, na Evropsko unijo gledajo kot na ekonomsko uspešen projekt, v političnem smislu pa kot na politični entitet, ki ni pripravljena sprejemati težkih odločitev in se raje zateka v, tako rekoč, konformizem. V smislu: tu je Ukrajina, tu je Balkan in tako naprej. Z nesprejemanjem takšnih odločitev, z njihovim odlašanjem, z nenehnim ponavljanjem, da so pripravljeni, pa niso pripravljeni, da imamo to, nimamo pa onega in tako naprej, bodo samo še enkrat potrdili to, kar mnoge države in partnerji Evropske unije, kot je Washington, že menijo o njej. Tudi to je preizkus za Evropsko unijo. Nobena odločitev takšne narave ni lahka in je ni mogoče sprejeti brez določenega tveganja.
Nekoč se bo morala s tem tveganjem soočiti.
Če se z rizikom ne soočiš, bo ta prišel v tvojo hišo. Kot na primer Ukrajina in tako naprej. Potem se lahko zaostri tudi položaj na Balkanu. Ne želim reči, da bo Balkan znova zdrsnil v vojno ali kaj podobnega, toda razmere se lahko resno poslabšajo. In potem se boste morali soočiti z mnogo večjim problemom in boste že zaostajali za dogodki.
Še kratko vprašanje o Črni gori – slišali smo opozorilo premierja Spajića, da bi lahko prišlo do hibridnih operacij v zvezi z evropsko prihodnostjo Črne gore. Kako vi to vidite, kaj storiti, da se to prepreči?
Nisem v vladi in ne vem, koga je imel v mislih. Lahko sicer slutimo, ni pa treba takoj povedati, koga je imel Spajić v mislih. O tem se govori že dlje časa – da bodo nekatere države, med katerimi je verjetno, če tako rečem, Srbija, ker je Črna gora napredovala in bi lahko postala naslednja članica Evropske unije, poskušale ta proces vsaj upočasniti, kolikor je mogoče. V skrajnem primeru pa ga tudi v celoti zaustaviti. To sovpada z eno od idej, o kateri smo danes razpravljali, in ki jo Srbija javno izpostavlja – da se s sprejemom Črne gore ali Albanije, ne pa vseh držav Zahodnega Balkana, ideja o Zahodnem Balkanu in reformi pravzaprav ubija. Ker bi v tem primeru ti dve državi, kot bi bili na primer Črna gora in Albanija, imeli privilegiran status v primerjavi z drugimi. A v resnici bi to pomenilo nasprotno – da bi se s sprejemom teh dveh ali ene države končno razbil ta stekleni zid, ki že toliko let ločuje Zahodni Balkan od Evropske unije. Možno je, da je premier mislil na to vrsto hibridnih groženj, pri čemer ima Srbija na voljo tudi cerkev in vpliv na nekatere politične stranke, ki so v vladi Črne gore, in tako naprej. Zame takšni poskusi niso nepričakovani. Kar pa se mi zdi pomembno, je, da Evropska unija skupaj s Črno goro deluje tako, da se takšni učinki zmanjšajo ali preprečijo. In verjetno bi morala Črna gora, če ima določena spoznanja, ta deliti z ustreznimi službami Evropske unije.
Evropska unija ima verjetno kapacitete, da tu kaj stori?
Evropska unija ima, ko gre za Zahodni Balkan in ta vprašanja, kapacitete. Vedno je imela sposobnost igrati pomembno vlogo na Balkanu, saj si vse države želijo postati članice Evropske unije. Ima tako imenovano privlačno moč in vpliv. Imam pa občutek, da ta moč in vpliv nista bila vedno uporabljena na najboljši način. Na primer, lahko bi dosegli, da bi se nekatera vprašanja rešila drugače ali že do zdaj razrešila. Pogosto je prišlo do spogledovanja s tistimi, ki so veljali za branik stabilnosti, ne glede na to, kakšno oceno so ti politiki imeli doma, ali so bili avtoritarni ali skorumpirani in tako naprej. S takšnim pristopom je Evropska unija pravzaprav spodkopavala lastna načela o potrebi po izpolnjevanju standardov in tako naprej. Rekel bi, da je bilo veliko priložnosti zamujenih, toda da sklenem – veliko priložnosti je bilo zamujenih, vendar še vedno obstaja možnost, da se stvari popravijo. In zdaj je, po mojem mnenju, žoga na strani Bruslja.