Državljanska proevropska opozicija
Kljub poskusom v preteklem in letošnjem letu, da bi se stranke državljanske opozicije na sredini in levici združile v eno predvolilno koalicijo, to doslej ni uspelo.
V tej skupini so stranke, ki so vnaprej napovedale podporo študentski listi, medtem ko je večina napovedala samostojen nastop na volitvah v okviru koalicij, ki še niso povsem dogovorjene.
Demokratska stranka se je odločila podpreti študentsko listo že po prvem pozivu študentskega gibanja, naj se opozicijske stranke umaknejo iz volilne tekme. Medtem je enako storil tudi Zeleno-levi front.
Preostalih šest strank je napovedalo udeležbo na volitvah, vendar so za zdaj razdeljene v dve ohlapni skupini. Še vedno ni jasno, ali bodo na volitve nastopile kot en ali dva bloka.
Na eni strani so SSP (D. Đilas), Srbija Center – SRCE (Z. Ponoš) in PSG (P. Grbović), ki so oblikovale tako imenovano »Platformo za evropsko Srbijo«. Njihovo načelno stališče je, da morajo imeti srbski volivci jasno proevropsko politično možnost.
Na drugi strani obstaja ohlapna skupina okoli stranke Narodno gibanje Srbije Miroslava Aleksića, ki so ji blizu »Ekološki upor« (A. Jovanović Ćuta), »Nova podoba Srbije« (M. Parandilović) in Gibanje za decentralizacijo (dr. Dragan Milić).
Večina navedenih strank je bila del koalicije »Srbija proti nasilju«, ki je na parlamentarnih volitvah decembra 2023 osvojila približno 24 odstotkov glasov. Koalicija je razpadla med pripravami na lokalne volitve v Beogradu leta 2024, predvsem kot posledica rivalstva med strankarskima voditeljema Draganom Đilasom in Miroslavom Aleksićem. To rivalstvo še vedno predstavlja eno glavnih ovir za oblikovanje enotne proevropske koalicije. Glede na to, da bi ta del opozicije, če bi nastopil skupaj, lahko osvojil med sedem in deset odstotkov glasov, obe strani tvegata, da bosta v primeru razdelitve zdrsnili proti parlamentarnemu pragu (ki znaša 3 odstotke). Zato še vedno obstaja realna možnost obnovitve širše koalicije.
Z vidika volilnega rezultata bi bila to verjetno najbolj racionalna rešitev, vendar za zdaj ni gotova.
Opomba 1: Parlamentarne opozicijske stranke državljanske usmeritve so: Narodno gibanje Srbije (M. Aleksić), Stranka svobode in pravice (D. Đilas), Zeleno-levi front (M. Lazović), Demokratska stranka (S. Milivojević), Srbija center – SRCE (Z. Ponoš), Gibanje svobodnih državljanov (P. Grbović), Ekološki upor (A. Jovanović – Ćuta). Desnico v NS sestavljata koalicija NADA (Novi DSS – M. Jovanović in Gibanje za obnovo kraljevine – POKS).
Opomba 2: Tej skupini se je pridružilo tudi gibanje »Solidarnost« Gorana Ješića.
Desna opozicija
V nasprotju z državljansko opozicijo na sredini in levici, ki je razdrobljena, vendar se je kljub temu ohranila, sta delovanje Aleksandra Vučića in njegovih strankarskih partnerjev pripeljala do skoraj popolne razdrobljenosti klasične srbske desnice. Desničarske in populistične stranke so večinoma bodisi vključene v vladajočo koalicijo (kot Srbska radikalna stranka in Zavetniki) bodisi so postale del tega, kar se v opozicijskem delu javnosti označuje kot »lažna opozicija«, kot na primer »Mi – glas naroda« (B. Nestorović) ali Narodna stranka (V. Gajić) in druge.
Za edino relativno avtonomno desničarsko opozicijo velja koalicija NADA, v kateri sta Novi DSS in POKS. Predstavniki te koalicije niso izkazovali posebne podpore študentskemu gibanju niti zanimanja za širše zavezništvo z njim. Njihova politična stališča, zlasti nasprotovanje članstvu Srbije v EU in močna usmerjenost k Rusiji, jih dodatno oddaljujejo od možnosti oblikovanja celovite »catch-all« opozicijske koalicije z državljanskimi proevropskimi strankami.
V zadnjih raziskavah se NADA večinoma nahaja nekoliko nad parlamentarnim pragom ali okoli njega, njeno vodstvo pa računa na večjo udeležbo nacionalno in desno usmerjenih volivcev, ki so razočarani nad Vučićevo politiko.
Manjšinske stranke in koalicijski partnerji SNS
Glede na možen tesen volilni rezultat se vse pogosteje omenja tudi možnost, da bi manjši koalicijski partnerji SNS lahko prišli v položaj, ko bi vplivali na oblikovanje vladajočega bloka.
Najpomembnejši manjšinski partner SNS – stranka SPS Ivice Dačića – je napovedala samostojen nastop na volitvah. Za zdaj je malo verjetno, da bi ta stranka zamenjala stran, čeprav to ni povsem nemogoče, tudi zaradi nekaterih manjšinskih stališč znotraj same stranke in dejstva, da je bil SPS del vladajoče koalicije že pred prihodom SNS na oblast (pred letom 2012).
Kar zadeva stranke narodnih manjšin (madžarsko in bošnjaško), ki imajo tako imenovani »naravni parlamentarni prag«, da bi vstopile v NS (potreben je precej nižji odstotek glasov), se te tradicionalno odločajo za sodelovanje z zmagovalno skupino na volitvah, kar bo verjetno veljalo tudi na naslednjih volitvah.
Zaključek: Srbija med nadaljevanjem Vučićeve oblasti in možnostjo spremembe
Kljub širokemu nezadovoljstvu z obstoječo oblastjo ter padcu zaupanja v predsednika države in vladajočo stranko se zdi, da Srbija še ni dobila dovolj močne politične alternative, ki bi se, podobno kot na Madžarskem, na volilnem obračunu znašla v položaju, da bi lahko spremenila obstoječi red. Protestna energija študentskih protestov, ki je obstajala v letu 2025, se ni v celoti preoblikovala v ustrezen politični projekt. Študentsko gibanje je doslej vztrajalo pri politični avtonomiji in omejenem sodelovanju s tradicionalnimi opozicijskimi strukturami, kar mu je pomagalo ohraniti lastno politično identiteto, vendar je hkrati omejilo njegovo vključujočnost. Množično gibanje je vstopilo v obdobje zmanjšane dinamike. Po drugi strani parlamentarna opozicija ni pokazala sposobnosti, da bi prevzela politično pobudo v trenutkih, ko je navdušenje nad študentskim gibanjem začelo slabeti. Opozicija, ki je ostala »stisnjena« med napadi režima in distanco študentskega gibanja, se je znašla na robu političnega dogajanja, izgubila del simpatizerjev in aktivistov ter se pred naslednjimi volitvami soočila z vprašanjem lastnega preživetja.
Kljub temu je nezadovoljstvo z oblastjo še vedno veliko, protestni potencial srbske družbe pa ni izginil. Javno mnenje niha in se lahko spreminja pod vplivom kampanje, gospodarskih ukrepov in političnih dogodkov. Oblast, ki ima veliko izkušenj s številnimi volilnimi obračuni in razpolaga z razvito strankarsko infrastrukturo, se zaveda, da se volilna premoč dosega tudi z mobilizacijo dela pasivnih ali neodločenih volivcev, ki jih je do četrtine. Vučićeva strategija med drugim temelji na intenzivni medijski kampanji in funkcionarski promociji gospodarskih in socialnih ukrepov.
Srbija je po drugi strani ustvarila potencialno resno volilno alternativo. Študentska lista že predstavlja najresnejšega izzivalca SNS. Na rezultate protirežimskih sil bo vplivala tudi stopnja udeležbe tistega dela volilnega telesa, ki je nezadovoljen s stanjem v Srbiji, vendar je bolj nagnjen k volilni »apatiji« kot tradicionalni volivci SNS.
Na splošno je glede na celotno stanje, povezano z volilnimi in medijskimi pogoji, mogoče oceniti, da bo večje presenečenje, če bo Vučićeva koalicija izgubila večino, kot če jo bo, tudi s tesnim rezultatom, zagotovila. Prihajajoče volitve zato morda ne bodo referendum o Vučićevi oblasti, vendar bi lahko bile prve volitve po več letih, ki bodo pokazale, da njegova politična prevlada ni več nesporna.
Globoka polarizacija v družbi in nezaupanje dela prebivalstva v volilni proces povečujeta tveganje za nove proteste in politične napetosti, zlasti v primeru tesnega ali izpodbijanega volilnega rezultata. Namesto umirjanja bi naslednje volitve lahko predstavljale le nov korak v podaljšani politični krizi v Srbiji.