Igor Radojičić je znan politični obraz Republike Srbske. Nekdanji župan Banjaluke in dolgoletni predsednik parlamenta Republike Srbske je po 20-letnem udejstvovanju v politiki kariero nadaljeval v gospodarstvu. Od 2002. je član uprave regionalne IT-korporacije Planet soft. Ves čas ohranja stike z mladimi na Elektrotehniški fakulteti v Banjaluki, kjer kot višji asistent predava predmet avtomatika, umetna inteligenca in robotika. Za svoje študente si želi, da ostanejo na svoji zemlji in tukaj (z)gradijo prihodnost. Za kaj takega je potrebna bolj aktivna politika EU, pravi Radojičić, ki meni, da EU do Balkana nima jasnih političnih sporočil kot tudi koherentnega pristopa. Kot pojasnjuje, trenutni odnos in aktualne pobude EU za našo regijo nastajajo iz želje, da se zmanjša tveganje za Evropo, ne pa iz želje po pospešenih integracijah. Igor Radojičić je član strokovnega sveta Foruma za evropski Balkan.

Politiko ste zamenjali za gospodarstvo, kako pogosto pomislite, da bi bilo lažje poslovati, če bi bil prostor Republike Srbske vsaj veliko bolj usklajen s predpisi EU, če ne bližji?

Nedvomno bi bilo lažje. S poslovnega vidika – en velik trg, brez večjih ovir, z usklajenimi predpisi, je velika priložnost. Zdaj pa imamo v naši regiji veliko majhnih trgov, ki so razdeljeni z različnimi predpisi in ovirami. Kdor posluje v jugovzhodni Evropi, ve, koliko težav povzročajo razdrobljen trg in mejne ovire. In kakšne možnosti daje Unija.

Tudi majhni koraki štejejo

Ali je to razlog za podporo iniciativi Odprti Balkan?
Zelo sem pozitiven do vseh pobud, vključno z Odprtim Balkanom (Otvoreni Balkan), katerih cilj je olajšati življenje navadnim državljanom, jim omogočiti svobodo gibanja in svobodo gospodarske izmenjave v regiji. Ob negotovem procesu evropske integracije je ključ do boljšega napredka držav regije v večji medsebojni gospodarski povezanosti in odpravi nepotrebnih ovir v gospodarski menjavi. EU je nastala na podobnih idejah, neodvisno od stoletnih sovražnosti med posameznimi članicami in narodi. Naj bo to motiv in vodilo za države naše regije. Potrebujemo več, tudi majhnih korakov, da bi konkretno olajšali poslovanje in gibanje državljanov med državami regije. Od režima mejnih prehodov, priznavanja diplom (zaradi mobilnosti študentov in delovne sile) do npr. aplikacije za cestninjenje na avtocestah. Na potovanju po Balkanu moraš imeti poln žep različnih plačilnih naprav, saj vsaka velja samo na eni od avtocest. To so majhni, a zelo konkretni koraki, ki jih potrebujemo.

V politiki je dovolj obljuba, v gospodarstvu so nujni rezultati

Ste član uprave velike uspešne regionalne družbe, koliko se to okolje razlikuje od političnega?
Najpomembnejša razlika je v tem, da moraš v tem, zasebnem in komercialnem, poslu za uspešno poslovanje res narediti konkretne rezultate. Medtem ko je v politiki veliko virtualnosti, veliko populizma, lažnih obljub in dandanes vse več reality pristopov. Takšen pristop v politiki pogosto prinaša glasove, ne ustvarja pa rezultatov. V gospodarstvu pa moraš doseči konkreten rezultat, da lahko še naprej posluješ in rasteš.

Znanje naj ostane doma

Kakšno je vzdušje na univerzi, kjer se srečujete z mladimi? Je na tej fakulteti veliko študentov, ki si želijo v tujino?

Žal so demografske razmere in odliv mladih iz države in regije tragični. Na fakultete je vpisanih vse manj študentov, pri pouku pa je vse manj usposobljenih predavateljev. Padec števila študentov in števila vpisanih študentov v prejšnjem desetletju v Republiki Srbski in BiH je dramatičen, skoraj je prepolovljen. Visoko šolstvo pri nas se bo torej v prihodnjih letih dobesedno borilo za preživetje, kadrovski primankljaj pa se bo v naši regiji naglo povečeval. Imeli bomo zelo velike težave s pomanjkanjem kvalificirane delovne sile.

Kaj bi bilo treba storiti, da bi mladi ostali tam, v Republiki Srbski? Kateri so aktualni problemi v Republiki Srbski?
Kronično primanjkuje politične in institucionalne stabilnosti, pravne države, poštene ureditve in poštene konkurence. Če družba mladim ne da priložnosti, da bi se kakovostno izobrazili in potem dobili kakovostno službo in živeli z družino, če se bojijo političnih ali še hujših turbulenc in konfliktov, brez možnosti, da bi npr. rešili svoje stanovanjsko vprašanje, potem so možnosti, da ostanejo, majhne. Seveda je veliko večji izziv zagotavljanje institucionalne stabilnosti in miru, ki sta pogoj za vse.

V katerih panogah vidite primerjalno prednost?
Vsekakor je IT-sektor tisti, ki je lahko gibalo razvoja. Srbija je že zdaj odličen primer tega. Velika prednost je npr. za IT-strokovnjake, da lahko živijo in delajo na našem območju, da delajo od doma ali iz svoje države, za visoke honorarje, za podjetja kjerkoli na svetu. V tem je morda majhna primerjalna prednost, ki bi jo veljalo izkoristiti.

Balkan je del EU, ne njeno dvorišče

Dolga leta ste aktivni udeleženec politike, kaj je po vašem mnenju ključno, da je EU izgubila zanimanje za Balkan? Kateri je bil odločilni trenutek, če je sploh bil?
Mislim, da je predvsem po sprejemu Bolgarije in Romunije, pa tudi Slovenije in nazadnje Hrvaške, v EU prevladalo mnenje, da so pomembni procesi v Evropi končani, da je konec hladne vojne in da so se razmerja moči temeljito spremenila. Globlji realistični interes za širitev na druge dele Balkana je izgubljen. Verjetno je veljalo, da sta se s temi širitvenimi valovi zaprla južno in vzhodno krilo EU in Nata in da je preostali del Balkana “manj pomemben”.

Koliko je EU odgovorna, da je v zadnjih dveh desetletjih, ko govorimo o morebitnem vstopu balkanskih držav v EU, ostalo le pri obljubah?
Balkan je naravni del Evrope, tega ne smemo pozabiti. Balkan ne bo šel nikamor, ne moreš ga premakniti, ne moreš ga ignorirati. Danes pa imamo pogosto občutek, da del držav EU gleda na nas kot na drugo geopolitično entiteto, v najboljšem primeru kot na dvorišče Evrope. EU ne kaže nobene prave zavezanosti Balkanu, nobene jasne politične odločenosti. EU se vrača na Balkan šele, ko nastanejo lokalne, regionalne ali globalne krize, od migracij do vojne v Ukrajini. In potem skušajo požar pogasiti ter zmanjšati škodo in tveganja za EU. Evroentuziazem v regiji hitro upada in procesi evropske integracije na obeh straneh so lahko močno ogroženi.

Odločitev za vstop v EU mora biti politična, in ne birokratska

Iz EU prihajajo poenostavljeni komentarji, da je za vstop v Unijo treba doma narediti domačo nalogo. Kako komentirate trenutno pomanjkanje bolj jasnih sporočil iz EU? Nejasen položaj držav v regiji jih oddaljuje od EU in povečuje notranje konflikte, se strinjate s to tezo?
Kristalno jasno je, da v EU primanjkuje politične volje za novo širitev. Pomanjkanje politične volje za novo širitev EU je pakirano in oblikovano v nizu poglavij birokratskih procesov/pogojev za države naše regije, ki lahko trajajo desetletja in dobesedno nimajo konca. Lestvica zahtev se nenehno premika. To je odličen izgovor (nedoseganje standardov), da ni novih članov. Seveda tudi države v regiji kažejo veliko notranjih slabosti, a v bistvu EU nima prave volje širiti se na preostali Balkan.

V čem je Balkan pomemben za EU?
Z razpadom Jugoslavije je nastalo kronično nestabilno območje, katerega potencial nevarnosti za regijo in Evropo je žal velik. Tako kot se zelo čuti konflikt z vzhoda Evrope, iz Ukrajine, najprej v sosednjih državah, pa tudi po vsej Evropi, bi se morebitna večja napetost in žarišče na Balkanu neizogibno čutila tudi v državah EU. In seveda naj še enkrat ponovim – Balkan je del Evrope in ne more biti nenaravno izločen iz procesa v Evropi.

Politika je veliko več kot upoštevanje birokratskih pravil

Odločitev o širitvi pomeni, da ne sme biti birokratska, kot se zdi zdaj?
Vsem nam je popolnoma jasno, da bi morala EU najprej sprejemati politične odločitve o širitvi. Severna Makedonija je npr. sprejemala zelo boleče odločitve, v zameno pa zelo malo napredovala proti EU, dobila celo nove težke politične pogoje, medtem ko je Ukrajina, ujeta v vojno, nenadoma dobila močan zagon in korak naprej na formalni poti evropske integracije. In vsem je jasno, da govorimo o geopolitičnih odločitvah, in ne zgolj o birokratskem procesu.

Da je slika prikazana kot črno-bela, kažejo tudi razmere v balkanskih državah?
Seveda tudi države Balkana trpijo zaradi številnih hudih bolezni, ki se počasi in težko zdravijo, a jim ne bo nič bolje, če bodo dolgoročno zunaj EU. Ujeti s(m)o v svoje številne notranje in regionalne probleme, kompleksnost posameznih sistemov in regije kot celote ter realno, notranjo nezmožnost nenehnega hitrega napredovanja v birokratskih pogajanjih z EU. Toda “evropska” stran mora ves proces pognati veliko bolj pošteno, odločneje in hitreje.

Kdo dejansko vodi politiko na Balkanu?

Kako iskrena je po vašem mnenju EU pri pomoči državam na Balkanu ali je ta politika morda v funkciji omejevanja vpliva Rusije, Kitajske in posledično ZDA?
Geopolitični odnosi ter odnosi v Evropi in regiji dobivajo nove obrise in zdaj je Balkan spet širše interesno območje. EU se nekoliko intenzivneje vrača na Balkan, a ji še vedno manjkajo jasna politična opredelitev in sporočilo ter koherenten pristop. Vse bolj spominja na gasilca, ki je precej utrujen in nima dovolj opreme, medtem ko so druge ekipe že na terenu in je prisotnost drugih regionalnih in svetovnih sil že zelo pomembna.

Ali lahko govorimo o uradni evropski politiki, če vemo, da se v EU razvijajo različna stališča in nesoglasja tudi glede drugih tem?
“Enotna” evropska politika na Balkanu je zelo načelna in obenem nejasna. Jasno je, da članice EU, ki so bližje regiji, Italija, Avstrija, Madžarska, Grčija, kažejo bistveno večje zanimanje in navdušenje nad vstopom balkanskih držav v EU, medtem ko je politični “sever” EU precej bolj zadržan do Balkana. Tudi nekatere članice EU, kot sta Hrvaška ali Bolgarija, že kažejo številne zadržke in možne mehanizme zaviranja svojih sosed. Nenehno se pozablja na zgodovinske izkušnje, da so začetki ali pomembni elementi svetovnih konfliktov izvirali prav z Balkana ali bili vezani nanj in da je ta »mehki trebuh« Evrope zelo vnetljivo območje, ki je, če ni integrirano v EU, daleč večja nevarnost za vso Evropo. Primer Ukrajine, katere integracijski procesi v EU so se zaradi vojne nenadoma pospešili, balkanskim državam znova sporoča, da za našo regijo ni jasne in trdne politične volje za vključitev v EU.

Dolga leta ste bili aktivni udeleženec politične scene Republike Srbske, kakšne so videti napake, ki so bile morda storjene, z današnje perspektive? Ali kakšno potezo konkretno obžalujete?
Bojim se, da je Bosna in Hercegovina dolgoročno ujeta družba. Ni enotnega cilja ali vizije. Pred 15 leti sem na predavanju v Bratislavi predstavil temo »Zaklenjeni v preteklosti in strah pred prihodnostjo«. Vse, kar se je vmes dogajalo in se dogaja na političnem prizorišču, to tezo le še utrjuje.

Menjajo se politične elite na oblasti ter leve in desne politične stranke, ostajajo pa ista glavna vprašanja bistvenih notranjih razlik. Občasno se najdejo subjekti, ki so bolj pripravljeni na dialog, kar se hitro zamenja s trdimi in populističnimi opcijami, ki poudarjajo razlike. Domači politiki se bolj kot z vsebinskim napredkom ukvarjajo z lokalnimi spori in krizami.

Žal mi je, da je mednarodna skupnost (kar je evfemizem za današnje številne različne pristope k notranjim odnosom v Bosni in Hercegovini) kompromitirala številne ideje in prizadevanja zaradi lobiranja določenih notranjih in mednarodnih krogov. Domači javnosti kronično primanjkuje svežih idej, političnega poguma in vizije ter jasnega ekonomskega koncepta, zato pravega napredka ni. Med prebivalci je močan občutek stagnacije in pomanjkanja upanja na boljšo prihodnost. Prevladuje politika lastnih partikularnih interesov in nereševanja nakopičenih problemov.

Brez sprave v regiji ni njenega napredka

Kako vidite ta prostor čez 5–10 let?
Vidim ga kot zelo turbulenten prostor, izpostavljen močnim in konfliktnim zunanjim političnim in varnostnim vplivom, s poudarjenimi notranjimi delitvami in kompleksnostjo. Skrb vzbujajoča demografska slika bo poskrbela za spremembe. Velik odliv delovne sile in kakovosti, mladi kadri, praznjenje celotnih krajev in regij, potreba po uvozu delovne sile in možnost priseljevanja novega prebivalstva z vzhoda. Gospodarstva regije so krhka, močno zaostajajo za EU in bodo, če ne bodo naredila regionalnih korakov na področju notranjega povezovanja regionalnih vezi in svobode trga ter odpravljanja ovir, še bolj dovzetna za krize in počasnejšo rast …

V političnem diskurzu v nekoč vojskujočih se državah na Balkanu se pogosto omenja koncept sprave. Kako pomembna je po vašem mnenju sprava za prihodnost regije? Je le floskula ali je sprava res nujna za normalno sobivanje? In seveda, kako realno jo je pričakovati v času našega življenja, ko vemo, kako delujejo etnonacionalne politike vseh ljudstev na svetu?
Proces sprave v regiji je počasen, ni linearen proces in se pogosto obrne nazaj. Nekateri meddržavni odnosi v regiji, potem pa tudi mednarodni, so danes šibkejši kot pred desetimi leti.
Mislim, da se lahko za spravo veliko naredi z normalnim razvojem vsake od držav in s sodelovanjem držav v regiji, majhnimi konkretnimi koraki, z interakcijo z EU in okoljem, izboljšanjem gospodarskega položaja držav in vključevanje v razviti svet, tako ekonomsko kot politično, potrebna je tudi večja odprtost in mobilnost mladih, ki bi bolje spoznali regionalno okolje.