»Proces približevanja držav balkanskih držav EU je v slepi ulici. Da bi se ponovno zagnal, je treba celotno zgodbo preimenovati, narediti konkretne spremembe – saj komaj kdo od državljanov te regije verjame, da je vstop v Unijo dejansko mogoč,« je med drugim povedal Vesko Garčević, profesor na šoli Fredericka S. Pardeeja na Bostonski univerzi, kjer smo razpravljali o aktualni politiki EU do balkanskih držav.
Na začetku pogovora se vrnimo 20 let v preteklost. Prihodnji mesec mineva dve desetletji od vrha Evropske unije v Solunu, ko je bila sprejeta deklaracija o Zahodnem Balkanu. Takrat je bilo sporočilo državam iz regije Zahodnega Balkana, da jih Unija želi v svojih vrstah, a da jih bo sprejela šele, ko bodo izpolnile predpisane pogoje in ko bodo tega ekonomsko sposobne. Povedano je bilo, da je hitrost tega procesa odvisna od vsake države v regiji posebej in njene pripravljenosti za izvajanje reform. In kje smo danes?
V slepi ulici. Ko pogledamo nazaj, smo na istem, če ne še slabšem, kot smo bili ob predstavitvi Solunske agende. Rezultat je skoraj ničeln, saj vemo, da nobena država ni vstopila v EU. Ob tem seveda ne štejem Hrvaške, ki je bila v tem procesu že na vrhu v Solunu, tako da se je vedelo, da bo prej ali slej vstopila v EU.
Kateri so ključni parametri za oceno uspeha Solunske agende?
Ne gre le za napredek ali nazadovanje, ampak za občutenje ideje o širitvi. Ko je bila v Solunu sprejeta odločitev, da ima Zahodni Balkan perspektivo članstva, je bilo čutiti navdušenje na obeh straneh, obstajal je politični angažma EU za izvedbo tega projekta. Tega žal ni več.
Nihče več ne verjame v članstvo v EU
Ampak tudi v balkanskih državah ni navdušenja?
Res je, države so utrujene in izčrpane iz različnih razlogov. Vsekakor je res, da niso naredile tistega, kar se je od njih pričakovalo za izvajanje reform, ampak jasno je, da sta za uspeh projekta, ko je načrtovan in ko sta v njem dve strani, odgovorni obe, in ne le ena. Gre za sporazumen odnos, kar je EU zelo dobro upoštevala prvih deset let, do 2013/14, ko se je z vstopom Hrvaške vse ustavilo. Te pogonske energije danes ni, niti na strani EU, ki se za Balkan premalo zanima, niti na strani regije, ki priznava, da je članstvo v EU izgubljeno v megli obljub. A očitno je politično korektno za sedanje razmere kriviti samo Zahodni Balkan.
EU je prenehala delovati na Balkanu
Že leta se stereotipno govori o nestabilni regiji, o državah Balkana kot slabih učenkah. Kako komentirate takšno stališče?
Kot argument sprejemam, da nam z reformami ni uspelo, da sta pravna država in odnos do medijev vprašljiva, a utrujenost od reform je le izraz nečesa – kaže utrujenost EU od širitve. EU se je znašla v težavah zaradi finančne krize, migrantske krize, brexita, zatona demokracije v Uniji in drugih dejavnikov. A v takih okoliščinah je širitev žrtvovana. Živi kot tehnični izraz, vendar nima več te politične moči, ki jo je imela nekoč.
Ali EU odriva/zavrača odgovornost za neuspeh tega projekta?
Točno tako, lahko bi rekli, da gre za polomijo tudi EU, ne samo in zgolj Zahodnega Balkana. Medtem ko je bila EU aktivna na Balkanu, smo bili mi aktivni. Ko je ni bilo več, posledično tudi ljudje niso več jemali integracije v EU resno.
Širitev je v slepi ulici – a kdo bo rekel, da je cesar nag?
Balkan že leta ni v središču zanimanja EU, res pa je, da so se pojavile druge, za EU bolj problematične teme, ki so v ospredju pozornosti.
Da, Zahodni Balkan ni uvrščen visoko, prav tako ne širitev. Zahodni Balkan je pomembno vprašanje z varnostnega vidika, še bolj pa kot prostor vpliva drugih držav, kot sta Kitajska ali Rusija. Toda ta prostor ne bi bil odprt za vpliv, če bi bila EU veliko bolj politično angažirana v tem delu sveta. Širitev je v slepi ulici in če ni popolnoma mrtva, je v komi ali pa vsaj časovno odložena. Tudi to, kar se je zgodilo v zadnjih mesecih, kar se predstavlja kot velik korak naprej, da je Bosna in Hercegovina dobila status kandidatke oziroma da je državljanom Kosova omogočeno potovanje brez vizuma in da se je lani začel dialog s Severno Makedonijo in Albanijo, mnogi vidijo kot prisiljen kompromis. Pravim prisiljen, ker mnogi menijo, da se to ne bi zgodilo, če ne bi bilo vojne v Ukrajini. Poudariti je treba tudi, da so EU in države članice potrebovale štiri leta, da so uresničile odločitev svojih organov in naredile prerez stanja in priporočila za te poteze.
Lahko bi torej govorili tudi o krizi institucij EU?
Da, dejansko je vprašljiva integriteta EU kot take. Morda pa le ni problem samo v institucijah držav Zahodnega Balkana, ampak tudi v institucijah EU. Evropska komisija je priporočila za vse te procese podala že veliko prej, že leta 2018. to ne povzroča dvoma o procesu kot takem, ampak o tem, koliko EU zaupa svojim organom, ki so naredili pregled stanja in dali priporočila.
Razlogov za izgubo zanimanja za širitev je več
Kaj se je zgodilo, da je EU izgubila zanimanje za širitev?
Razlogov je več. Najprej izkušnje s širitvijo; nekatere države, ki niso izpolnjevale meril, so vstopile v EU. Govorimo o Bolgariji in Romuniji, ki sta vstopili v EU, ker je bil datum njune vključitve že določen, ne glede na izpolnjena oziroma neizpolnjena merila.
Poleg tega je priljubljena teza, da je za krizo širitve kriva desnica oziroma populisti. To je le delno res. Populisti, torej skrajna desnica v večini članic EU, imajo 10–15 odstotkov volivcev in kot taki ne predstavljajo večine, nimajo politične moči, ki se jim pripisuje. Tradicionalne stranke na levi ali desni torej nočejo širitve, populistom pa omogočajo ustvarjanje nestrpnega ozračja in to jemljejo kot izgovor.
Poleg tega se je zgodil tako imenovani zdrs v demokratičnih standardih v nekaterih državah EU, tu je primer Poljske, Madžarske in Slovenije do lanske zamenjave oblasti. Ustvarilo se je vzdušje, ki je države Balkana že na začetku stereotipno diskvalificiralo. Vnaprej jih primerjajo s tistimi novimi članicami EU, ki imajo težave. Primer baltskih držav, ki so lahko vzor, kako širitev prinaša koristi EU, ni izpostavljen. To ustvarja vzdušje, da so vse nove članice potencialno slabe, neprimerne za članstvo v EU.
Sledila je finančna oziroma migrantska kriza. Postavljalo se je vprašanje, kako kompaktna je EU oziroma ali lahko EU zagotovi potrebno kohezijo za izvajanje enotne politike, ko gre za pomembne izzive, kot je migrantska kriza.
Govorimo o krizi zaupanja v EU, ki se je izrazila tudi kot kriza v državah kandidatkah. Zato se je EU obrnila nase, da si prizadeva za ustvarjanje enotnosti EU in tako imenovano poglabljanje Unije pred novo širitvijo.
Ali se ti procesi izključujejo?
Po mojem mnenju se procesa ne izključujeta. Ravno nasprotno.
Članstvo v EU – na dolgi palici
Imata EU in Balkan danes skupno prihodnost?
Odgovor je ne in lahko rečem, da z vidika ene generacije ali generacije in pol, torej govorimo o obdobju 25–30 let. Ne predstavljam si, da bo katera koli država v naslednji generaciji postala članica EU.
Novi predsednik Črne gore razmišlja drugače.
To je zgodba, ki bi jo volivci radi slišali, vi pa jo ponujate, da bi glasovali za vas. Če si odgovoren politik, moraš govoriti odgovorne stvari. Ljudem morate povedati tisto, kar je neprijetno, in ne tistega, kar radi slišijo. To je razlika med vizionarji in politiki, ki razmišljajo v povezavi z volilnimi cikli.
Zadnja leta poučujete v Bostonu, koliko vaši študenti poznajo posebnosti te regije?
Presenečeni bi bili, kako dobro nekateri študenti poznajo to temo, poletne počitnice preživljajo na potovanjih po Balkanu. S študenti veliko razpravljamo o aktualnih problemih Zahodnega Balkana, demokratičnem deficitu, problemu korupcije, še vedno pa ostaja ključno vprašanje, kako je mogoče, da ta regija vsa ta leta ni bila vključena v EU.
Kakšna je razlika med Ukrajino in Balkanom?
Koliko lahko Rusija s svojimi dejanji spodbudi EU?
Kot sem rekel, lahko kdo reče, da gredo zasluge Rusiji, ne EU, za zadnje korake in premike naprej v regiji, kar zadeva začetek pogajanj, brezvizumski status za Kosovo ali status kandidatke za Bosno in Hercegovino. Rusija je s svojimi dejanji zagotovo vplivala na EU, da je ta to storila. Ali bi se ti koraki zgodili, če ne bi bilo ruske invazije na Ukrajino? Glede tega sem skeptičen.
Kako komentirate dejstvo, da sta Ukrajina in Moldavija čez noč dobili status kandidatke?
Vsa čast Moldaviji in Ukrajini, ampak dejstvo, da sta omenjeni državi tako zlahka dobili status kandidatke, kaže, da gre zlasti za politični proces, kajti če bi ta proces temeljil predvsem na vrednotah, statusa ne bi mogli dobiti – predvsem ne tako zlahka.
Konec koncev tudi če pogledamo kronološko, je bila širitev vedno politični proces, ne pa proces, ki bi temeljil zgolj na izpolnjevanju meril. Poglejte, kako so bile članice EU sprejete, ne samo v zadnjih 20 letih, ampak že prej. Na primer Grčija po strmoglavljenju vojaške hunte. Politika je vedno igrala vlogo.
Toda glede na to, da gre za politični proces, kakšna je razlika med Balkanom in temi državami? Zakaj ne bi dali malo več državam Zahodnega Balkana, da bi odprle proces in znova zagnale proces Solunske agende? To je tisto, kar čakamo, a preprosto ne dočakamo, tega namreč ne vidim nikjer na obzorju.
Torej ni težava v tem, da se poglavja počasi zapirajo?
Bistvo je politično, in ne tehnično angažiranje. Tu manjka politične volje. Da regijo obišče kateri od politikov držav ustanoviteljic EU, da se te države zanimajo za prisotnost. Po drugi strani pa imamo pogoste obiske kitajskih in ruskih uradnikov, obiske srbskih politikov v Rusiji tudi v času teh sankcij.
Srbija ima v EU poseben status
In politikom z Balkana je jasno, od kod veter piha?
Kaže se, kdo je in kdo ni politično angažiran. O voditeljih z Balkana lahko rečemo različne stvari, ne moremo pa reči, da niso pametni, da nimajo izkušenj, da ne prepoznajo, kdo se za njih zanima in kdo ne. Ko govorimo o njih, velja, da so nezreli igralci, kar pa ni res, so namreč veliko bolj izkušeni in zviti, kot bi kdo v EU mislil. Razumejo in berejo dinamiko procesa med vrsticami in ugotavljajo, da je proces v slepi ulici, mnogi mislijo, da EU upada v razmerjih moči in da je na drugi strani Kitajska tista, katere moč dejansko raste. Srbija se že leta spogleduje z Rusijo in Kitajsko, kar Bruselj velikodušno tolerira v upanju, da se ji bo z Vučićem uspelo dogovoriti za Kosovo. To je tisto, kar marsikoga na Balkanu moti. To je močan argument evroskeptikom v regiji, saj ima EU dvojna merila: en pristop ima do Srbije, drugega do drugih držav.
Je Srbija dobra navigatorka v trikotniku geopolitičnih vplivov?
Da, uporablja Kitajsko in Rusijo, da zmanjša in razredči vpliv Bruslja, in to počne uspešno. Vpliv EU uravnoteži Kitajska, moč Kitajske pa uravnoteži vpliv Rusije. To je dobra situacija za Srbijo, igrajo s tremi igralci in uporabljajo drugega proti drugemu. In vsi se borijo za njihovo pozornost, s čimer se Srbija pozicionira kot najpomembnejši dejavnik (ne)stabilnosti na Balkanu.
ZDA podpirajo pobudo Odprti Balkan
Kako ZDA gledajo na Balkan?
Obstaja razumevanje, da se je Amerika na neki način vrnila na Balkan. To je deloma res. Washington se je vrnil, a to počne bolj zaradi Ukrajine, ne zaradi samega Balkana. Takšen pristop se zgleduje predvsem po preprečevanju eskalacije in izogibanju morebitnim konfliktom, ne pa podpori silam, ki se resnično zavzemajo za reforme. Reforme zahtevajo veliko več časa in politične angažiranosti, Washington pa je trenutno zaposlen s pomembnejšimi vprašanji v Pacifiku. Tudi Bližnji vzhod za Washington ni več prioriteta.
Ker je špekulacij vse več, se ne bom spuščal v to, ali držijo, lahko pa rečemo, da trenutni pristop ZDA temelji na t. i. treh stebrih regionalne politike. Ti stebri so trije najštevilnejši narodi v regiji: Srbi, Hrvati in Albanci, torej Srbija, Hrvaška in Albanija. Temelji na predpostavki, da je s sodelovanjem s temi državami možno obvladovati potencialne vire nestabilnosti v regiji. Tako prek Srbije vplivajo na Republiko Srbsko in Srbe na Kosovu. Prek Albanije skušajo vplivati na Albance v regiji, medtem ko je Zagreb potreben zaradi Hrvatov v Bosni in Hercegovini. S tem bi te tri države dobile nekakšen privilegiran status, saj bi bile porok varnosti in stabilnosti v regiji.
Kaj to pomeni za manjše države?
Če vse to drži, lahko pristop, ki temelji na treh regionalnih stebrih, prinese nekaj začasnih rezultatov, a je dolgoročno nevaren, saj poglablja regionalne delitve. Manjše države na Balkanu so postavljene na stranski tir, njihova neodvisnost in varnost postajata vprašljivi, hkrati pa se spodbujajo ambicije večjih držav v regiji.
Ameriška administracija podpira Odprti Balkan (Open Balkan). Vaš komentar?
Ne le podpira, ampak tudi promovira Odprti Balkan. Odprti Balkan je edino mesto, kjer se politika EU in Amerike razhaja. Osebno menim, da bi bilo treba energijo vložiti v oživitev procesov, ki so že začeti in v katere so vpletene evropske države, kot je slovenski proces Brdo ali berlinski proces in tako naprej, in te procese oživiti, ker so ključ do sodelovanja med državami regije in EU. Odprti Balkan v sedanji obliki ne more služiti svojemu namenu. Njegovi dosedanji rezultati so več kot skromni, namere Srbije pa milo rečeno sporne.
Na Balkanu se prizadevajo za drugačen PR?
Da, Odprti Balkan se pogosto obravnava kot alternativa vstopu v EU, in ne kot nekaj, kar pospešuje integracijo. Zdaj smo naredili ta proces, EU nas bo pohvalila, da je zelo dober, s tem se bomo ukvarjali deset let in dejansko ne bomo bližje vstopu v EU.
Članstvo v EU ni zagotovilo za boljše življenje
Na negotovo prihodnost regije kaže tudi število zainteresiranih mladih, ki želijo zapustiti svojo državo.
Da, trendi ne kažejo, da se bo to spremenilo, nasprotno, trend se nadaljuje. Zanimivo je, da mladi odhajajo tudi iz držav članic, kot so Bolgarija, Romunija, Hrvaška, Češka in Madžarska, seveda v iskanju boljšega življenja ali boljšega standarda.
In kakšno je prihodnje zaporedje korakov, kakšno je vaše sporočilo ob 20. obletnici vrha EU v Solunu?EU bi morala spremeniti svoj pristop. Če želi, da se proces okrepi, mora vložiti veliko več truda v rebranding tega procesa in tudi v izboljšanje svoje podobe, da bodo sporočila tako jasna, kot so bila recimo leta 2004 ali 2005.
EU se mora veliko bolj politično angažirati, da pošlje sporočilo, da je širitev res izvedljiva. Da ne gre za premikajojočo tarčo. Edina oprijemljiva stvar v zadnjih 20 letih je bila, da so državljani dobili brezvizumski režim. A na tej poti bi moralo biti več smernic, ki bi bile merljive, ki bi jih lahko pokazali svojim državljanom. Nekaj oprijemljivega. To bi bila nekakšna postopna integracija. Da ne čakaš 20, 30 let, da zapreš vsa poglavja, opraviš končne pogovore, v katerih bi se vse države izrekle za tvoj pristop, in potem bi postal član EU.
Pot je dolga in negotova.
Vključevanje je zagotovo dolga pot, ampak po mojem bi lahko bila nekakšna postopna integracija dober pristop. O tem se v EU že pogovarjajo – povezovati se na področjih, na katerih smo že dosegli nekaj rezultatov. Na primer, da se države kandidatke posvetujejo pred sprejetjem pomembnih odločitev o skupni zunanji in varnostni politiki EU – ko se na primer usklajuje politika EU do Rusije. S tem bi se izognili praksi, ko se EU pojavlja v vlogi naročnice, države regije pa v vlogi izvršiteljic. Potem bi se ustvarilo okolje, v katerem bi se tudi države kandidatke počutile vključene v proces.
Za konec še to, zakaj termin Zahodni Balkan dejansko ni sprejemljiv?
Po mojem mnenju ima izraz Zahodni Balkan jasno politično konotacijo in je bil uveden kmalu po vrhu v Solunu. Uporabljati ga je treba previdno, le v okviru integracije v EU. Da se razumemo, ni geografsko ali v nekem političnem smislu nobenega zaokroženega ozemlja, ki bi ga lahko imenovali Zahodni Balkan, ker če obstaja Zahodni Balkan, zakaj ne bi uporabili referenčnega Vzhodnega Balkana za države, kot so Romunija, Bolgarija ali Turčija. Kje je v tem primeru Grčija? Kaj bomo s Hrvaško ali Slovenijo, sta na Balkanu ali zunaj? Zaradi vsega tega je izraz Zahodni Balkan dobil skriti pomen – regija Evrope, v kateri so države, ki si neuspešno prizadevajo postati članice EU.
Pripravila: Sanja Rubinić, FEB