
Dogajanje na Balkanu že leta spremljate skozi prizmo ruskega vpliva, kakšna je dejanska moč Rusije v državah Zahodnega Balkana, predvsem v Srbiji? Kako se slednja manifestira?
Rusija ima določeno shemo in način, kako vpliva na države, saj jih spremeni v svoje tako imenovane gubernije. Čeprav je Rusija že leta ustvarjala osnovo za tesnejše povezovanje s Srbijo, je vojna v Ukrajini v kratkem času ustavila številne aktivnosti.
V vojaškem smislu je Srbija od leta 2013 opazovalka v parlamentarni skupščini Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO), vojaškega združenja, ki ga vodi Moskva. Vse do začetka vojne je imela Srbija letne vojaške vaje z Rusijo in članicami CSTO, ki pa so bile po izbruhu vojne v Ukrajini prekinjene.
Na energetskem področju je bila Srbija edina država v regiji, ki se je v celoti zanašala na ruski energetski lobi. Lani je bila narejena alternativa temu načrtu, predvsem glede plina.
In v institucionalnem smislu je Rusija začela Srbijo po vzoru nekdanjih sovjetskih republik vedno bolj vezati nase. Pred tremi leti je bilo pri Ministrstvu za obrambo Republike Srbije ustanovljeno stalno rusko vojaško diplomatsko predstavništvo. V Nišu že vrsto let deluje skupni srbsko-ruski humanitarni center, ki si prav tako prizadeva za diplomatsko imuniteto in velja za zametek ruske vojaške baze na Balkanu. Varnostno izjemno nevarno v zadnjih letih je dejstvo, da je Rusiji uspelo pridobiti odkrite in javne politične rusofile v srbskih institucijah. Takšna je bila situacija v Ukrajini pred revolucijo Majdana. Najvidnejši tak kader je sedanji direktor BIA Aleksandar Vulin, ki je pred tem vodil ključni ministrstvi – obrambo in notranje zadeve. V javnosti odkrito propagira ideje »srbsko-ruskega sveta«. Socialistična partija Srbije je najzvestejši partner Moskve od Miloševića dalje. Hkrati pa balkanski despoti vedo, da je Rusija zanje varna hiša, če gre kaj narobe kot v primeru družine Milošević.
V gospodarskem smislu ima Srbija prek proste trgovine z Evroazijsko gospodarsko unijo (EES) status nekdanjih sovjetskih republik in strateških partnerjev Rusije. Čeprav je veljala za alternativo srbskemu gospodarskemu sodelovanju z EU, v letih pred vojno ni prišlo do trgovinskega razcveta v tej smeri. Sankcije in izolacija Rusije so le dodatno potrdile, da EU za Srbijo nima alternative.
Kako si razlagate razcvet rusofilije v Srbiji?
Rusofilija v Srbiji so pravzaprav potlačena protizahodna čustva. Ljudje v Srbiji želijo živeti zahodnjaški način življenja, voziti zahodne avtomobile in potovati v države EU in Severno Ameriko, a hkrati menijo, da je NATO glavni sovražnik njihove države in srbskih nacionalnih interesov. To pa zato, ker v Srbiji ni bilo soočanja s preteklostjo, zato je srbski nacionalizem postal sredstvo, s katerim Rusija s svojo propagando vpliva na frustracije ljudi v Srbiji. Lokalni srbski politiki si rusofilije in protizahodnih čustev niso izmislili sami, takšna čustva tam obstajajo že več kot stoletje. V Srbiji še danes gojijo zgodovinsko sovražnost do Avstro-Ogrske in zadržke do zahodne Evrope.
Kako velik je vpliv Rusije na evroatlantske integracije držav Zahodnega Balkana? Domačim politikom ustreza, da negujejo odnos z EU in dobijo pomoč, hkrati pa se za krepitev pogajalskega položaja obračajo na Rusijo.
Pravzaprav je ruski vpliv na nekatere države Zahodnega Balkana ključen pri evroatlantskih integracijah, torej pri njihovem zaviranju. Govorimo o državah, kjer ima Rusija tradicionalni vpliv, in sicer o Srbiji, severu Kosova, Črni gori in Republiki Srbski. Na Makedonijo in Albanijo Rusija nima skoraj nobenega vpliva.
Rusofilija v Srbiji so pravzaprav potlačena protizahodna čustva. Ljudje v Srbiji želijo živeti zahodnjaški način življenja, voziti zahodne avtomobile in potovati v države EU in Severno Ameriko, a hkrati menijo, da je NATO glavni sovražnik njihove države in srbskih nacionalnih interesov. T
Protizahodna in proruska politika je katastrofalna
Socialistična Jugoslavija je balansirala med Zahodom in Vzhodom in je to takrat veljalo za uspešno politiko. Ali Vučić počne enako?
Prevzem “Titove zvijačnosti” srbskim voditeljem od 90. let do danes ni uspel, slednje ni uspelo niti nekdanjemu radikalcu Vučiću, ki poskuša uravnotežiti in se primerjati s tistimi časi. Vendar sta protizahodna in proruska politika pogubni za takšno uravnovešanje, to se je pokazalo na primeru Miloševića, vse bolj pa se kaže tudi na primeru Vučića. Ne morete se igrati Neuvrščenih s kupom okostnjakov, skritih v omari. Toda Dr. Boris Varga je politolog in novinar.

Kakšno je vzdušje v Beogradu – Srbiji, ali so se Ukrajinci in Rusi vklopili v okolje, kako različni so si kot begunci?
Ukrajinski begunci Srbijo zaobidejo zaradi javno rusofilskih razpoloženj v politiki in družbi. Kako bi bilo, namreč priti v državo, kjer rojstni dan agresorja na vašo domovino praznujejo na reklamnih panojih, kot je to primer s Putinom v srbskih mestih. Ukrajinskih beguncev je bilo od vsega začetka malo, le nekaj tisoč na zasebnih naslovih, tako so jih v Vranju v Azilni dom do zdaj sprejel le sto.
Kakšna je ocena, koliko ruskih beguncev je v Srbiji?
Po nekaterih podatkih naj bi jih bilo približno okoli 200 tisoč. Nekateri bežijo pred Putinovim režimom in mobilizacijo. Njim je ugodno, saj imajo direktno linijo iz Moskve v Beograd. Srbija jim je po kulturi življenja blizu, je kandidatka za EU, rezidenčno vprašanje je enostavno rešljivo in kot slišimo komentarje, Srbijo rusohisterija manj jezi kot nekatere zahodne države. Obenem se pojavljajo tudi informacije, da se Rusi v Srbiji sankcijam izogibajo le za svoje dobičke, ampak tudi za podjetja, vpletena v vojno v Ukrajini. In to je eden od razlogov, zakaj Moskva od Vučića zahteva, naj ne uvede sankcij proti Rusiji.
Prevzem “Titove zvijačnosti” srbskim voditeljem od 90. let do danes ni uspel, slednje ni uspelo niti nekdanjemu radikalcu Vučiću, ki poskuša uravnotežiti in se primerjati s tistimi časi. Vendar sta protizahodna in proruska politika pogubni za takšno uravnovešanje, to se je pokazalo na primeru Miloševića, vse bolj pa se kaže tudi na primeru Vučića. Ne morete se igrati Neuvrščenih s kupom okostnjakov, skritih v omari.
Vojna v Ukrajini nima nobenega vpliva na destabilizacijo Balkana
V kakšni meri in obsegu ukrajinska kriza vpliva na prihodnost Balkana in trenutno politiko?
Vojna v Ukrajini nima neposrednega vpliva in ne more povzročiti resnih vojn na Zahodnem Balkanu, kot so bile tiste v 90. letih prejšnjega stoletja. Slovenija, Hrvaška, Črna gora in Makedonija so postale članice Nata. Vojaški potencial Srbije je bil uničen v Natovi intervenciji leta 1999, vojska pa je bila zmanjšana in reformirana po padcu Slobodana Miloševića. BiH in Kosovo sta politična in vojaška protektorata.
Kako realna je moč Rusije, da destabilizira ali stabilizira Balkan?
Ruski vpliv na Zahodni Balkan prek kriminalnih združb je podcenjen. Rusija v okviru »mehke moči« podpira radikalne in ekstremistične skupine, ki se predstavljajo kot navijači, razne nacionalistične skupine, ki imajo ogromen konfliktni potencial. Obstaja možnost kratkih, a zelo intenzivnih konfliktov, ki jih ne smete podcenjevati. Rusija ve, da Nato ni pripravljen na vojno niti v Ukrajini niti na Kosovu. Navsezadnje je nedavni spopad med Srbi s severa in Natovimi vojaki Kfor eden takih, ko so v nekaj urah našteli na desetine ranjenih. Tudi v takih situacijah lahko Rusija vpliva prek kriminalnih struktur. Spomnimo se samo nedavnih spopadov ruskih zastav in simbola Z, ruske okupacije v Ukrajini. Takšna slika s Kosova z ranjenimi Natovimi vojaki je obkrožila svet.
Namesto izraza Velika Srbija se je uveljavil izraz srbski svet
V enem izmed prispevkov ste zapisali, da bo z vojaškim porazom Putina v Ukrajini poražen tudi »srbski svet«. Lahko malo bolje razložite?
“Srbski svet” je evfemizem za prenovljeno idejo “velike Srbije”, ki je bila poražena v vojnah v 90. letih. Ideja o »srbskem svetu« se je zgledovala po »ruskem svetu«, ki je bil sprva le filozofija širjenja ruske kulture in jezika, v času Putinove vladavine pa je hitro prerasel v prakso imperialne ekspanzije ozemlja Ruske federacije. Poraz »ruskega sveta« v Ukrajini torej pomeni, da bo poražena tudi ideja »srbskega sveta«, torej »velike Srbije« na Zahodnem Balkanu. Ruska osvajalna vojna v Ukrajini je med srbskimi nacionalisti prebudila revanšistična čustva. V dejanjih Rusije vidijo zgodovinsko priložnost, v Putinu pa nekoga, ki bi ob novi delitvi sveta povrnil tisto, kar so po prepričanju srbskih nacionalistov izgubili v vojnah v nekdanji Jugoslaviji, predvsem pa na Kosovu. Različico tega iracionalnega odnosa so lani promovirali številni srbski mediji. Vučić in oblast v Beogradu sta prorusko razpoloženje izkoristila, da sta Zahodu predstavila, da je v okoliščinah vojne v Ukrajini nemogoče dokončati bruseljski sporazum in rešiti zadnja vprašanja s Kosovom. Toda ZDA in EU vedo, da je normalizacija Kosova ključ do stabilnosti Zahodnega Balkana. Sprenevedanje Beograda, da kosovskega vprašanja ne more rešiti zaradi Rusije, je delovalo vse do prvih barikad na severu Kosova konec lanskega leta.
Problem na Kosovu je mogoče videti skozi prizmo reševanja “srbskega sveta”?
Da, vsa ta mednarodna pozornost in osredotočenost na Kosovo pravzaprav naredi neviden pravi problem, to je uresničitev “srbskega sveta”. Vučić ve, da je Kosovo za Srbijo že zdavnaj izgubljeno in poskuša dobiti nekaj drugega kot nadomestilo za to izgubo. Medtem ko se Vučić zadnja tri leta pogaja z Brusljem o niansah reševanja krize na Kosovu, Beograd tiho podpira Dodikovo separatistično politiko v Republiki Srbski in vpliva na politične razmere v Črni gori. In nihče ne reagira na srbsko tiho spodkopavanje suverenosti dveh sosednjih držav.
“Srbski svet” je evfemizem za prenovljeno idejo “velike Srbije”, ki je bila poražena v vojnah v 90. letih. Ideja o »srbskem svetu« se je zgledovala po »ruskem svetu«, ki je bil sprva le filozofija širjenja ruske kulture in jezika, v času Putinove vladavine pa je hitro prerasel v prakso imperialne ekspanzije ozemlja Ruske federacije. Poraz »ruskega sveta« v Ukrajini torej pomeni, da bo poražena tudi ideja »srbskega sveta«, torej »velike Srbije« na Zahodnem Balkanu.
Priča smo procesu nedokončanega razpada zveznih držav
Koliko so si podobne razmere v Ukrajini, kosovska in bosanska kriza?
Pogosto se govori, da je vojna v Ukrajini povečana podoba razpada nekdanje Jugoslavije, veliko bolj krvava in veliko bolj tvegana za evropsko varnost. Kijev naj bi predstavljal obkroženo Sarajevo, Miriupolj je postal Vukovar, Irpinj in Buča pa sta kraja, kjer sta se zgodila genocid in etnično čiščenje v BiH in na Kosovu. Podobnost je v tem, da smo v obeh primerih, priča procesu nedokončanega razpada federalnih držav, torej želji elit, da z vojaškimi sredstvi ohranijo svoj vpliv in prevlado. Mediji pišejo o Putinu kot o “velikem Miloševiću”. Decembra lani smo praznovali 100. obletnico nastanka ZSSR, nesamostojnost in mednarodni protektorati v BiH in na Kosovu pa nam govorijo, da so nekateri politični modeli pognali globoke korenine.
Kakšna je smer Srbije?
Glede na to, da je Srbija obkrožena z državami Nata in EU, je njen prehod v bodočo demokratično in evropsko družbo bolj gotov. Vojna v Ukrajini je v Srbiji prebudila revanšistična čustva o izgubljenih vojnah 90. let. Videli smo, da je soočanje z nedavno preteklostjo in zločini še vedno zelo pomemben in neizogiben proces v srbski družbi, brez katerega se ne more spremeniti in nima evropske prihodnosti.
Pogosto se govori, da je vojna v Ukrajini povečana podoba razpada nekdanje Jugoslavije, veliko bolj krvava in veliko bolj tvegana za evropsko varnost. Kijev naj bi predstavljal obkroženo Sarajevo, Miriupolj je postal Vukovar, Irpinj in Buča pa sta kraja, kjer sta se zgodila genocid in etnično čiščenje v BiH in na Kosovu. Podobnost je v tem, da smo v obeh primerih, priča procesu nedokončanega razpada federalnih držav, torej želji elit, da z vojaškimi sredstvi ohranijo svoj vpliv in prevlado.
Vloga Srbske pravoslavne cerkve v regiji je pomembna
Ne moremo mimo srbske pravoslavne cerkve, kakšna je njena vloga?
Pravoslavna cerkev je nadomestila komunistično partijo in postala nova Kominterna. Pravoslavna cerkev je osnova “srbsko-ruskega sveta”, njena vloga je ogromna pri ohranjanju stanja konservativnosti v teh družbah, širjenju protizahodnih in protidemokratičnih čustev. Srbska in ruska pravoslavna cerkev sta podpirali osvajalne vojne na ozemlju nekdanje SFRJ in ZSSR. Spremembe politične paradigme v Srbiji ne bo brez sprememb v načinu delovanja elit, predvsem cerkvenih in akademskih.
Rusija je druga zgodba in političnih sprememb ne more biti brez vojaškega poraza in poraza ruskega imperializma. Problematično pa je, da dokler obstaja kontinuiteta »imperialne Rusije«, bo ta vplivala na Srbijo, njeno cerkev in srbski nacionalizem.
Kako vidite njen vpliv v Črni gori in v regiji?
Politične spremembe v Črni gori so dokaz, da je mednarodni vpliv pravoslavne cerkve podcenjen. Kar leta 2016 ni uspelo Rusiji v Črni gori preko agentov njenih tajnih služb, je SPC leta 2020 uspelo preko litija. Zahod se ni odzval na okrepljene politične angažmaje Beograda in Moskve v Črni gori ob litijskih protestih. Vsekakor je šlo za kontrarevolucijo v demokratičnem in vrednostnem smislu in ni znano, kakšne bodo njene dolgoročne posledice.
Kako gledate na iniciativo Open Bakan, ki počasi izgublja zagon?
Pobuda Odprti Balkan ima dva obraza. A prvič, ta ideja na Balkan prihaja dokaj pozno. Imela bi veliko večji učinek, če bi se začela ob padcu režima Slobodna Miloševića, ko je bila širitev EU na postsocialistične države v zenitu in ko je bilo treba izvesti dodatni regionalni integracijski proces na Zahodnem Balkanu.
Po eni strani je dobro, da ideja, kot je Odprti Balkan, sploh obstaja, saj gre za pripravo na članstvo v EU za revne in zaostale regije, ki je šla skozi oborožene spopade ali gospodarsko krizo. A po drugi strani so to sedaj države, ki že leta niso sposobne utrditi demokracije, mnoge imajo razvite režime z elementi populizma in trdega nacionalizma, in države, za katere v Bruslju ni politične volje, da bi jih sprejeli v EU v bližnji prihodnosti. Najhuje pa je, da pobuda Odprti Balkan ves čas tolerira srbsko nacionalistično idejo o “srbsko-ruskem svetu”, ki je antipod vsega, kar je EU.
Pobuda Odprti Balkan ima dva obraza. A prvič, ta ideja je na Balkan prišla dokaj pozno. Imela bi veliko večji učinek, če bi se začela ob padcu režima Slobodna Miloševića, ko je bila širitev EU na postsocialistične države v zenitu in ko je bilo treba izvesti dodatni regionalni integracijski proces na Zahodnem Balkanu.
Zakaj ta ideja nekako ne zaživi v praksi?
Čeprav je Odprti Balkan pustil vtis, da se voditelji Zahodnega Balkana srečujejo in sodelujejo, da so vidni tudi prvi regionalni rezultati v pretoku ljudi, storitev in blaga, ta ideja v realnosti nekako ne more povsem zaživeti. Prvič, Črna gora, BiH in Kosovo niso del tega procesa in brez njih je nemogoče uresničiti Odprti Balkan. Razumljivo je tudi, zakaj Sarajevo, Podgorica in Priština ne želijo sodelovati pri tej pobudi in biti pod vplivom lokalnih populistov.