Na fotografiji: Božo Kovačević, foto Željko Lukunić/PIXSELL
»Hrvaška bi morala imeti veliko bolj aktivno politiko v regiji« – pravi nekdanji hrvaški veleposlanik v Moskvi, izkušeni diplomat Božo Kovačević, ki je tudi eden od ustanoviteljev zagrebškega Foruma za zunanjo politiko. Takoje komentiral trenutno politično situacijo v regiji.
Kako ocenjujete vlogo Hrvaške v zunanji politiki na Balkanu? Vaš premijer je nedavno v pogovoru s črnogorskim predsednikom Jakovom Milatovićem izpostavil, da bo Hrvaška dejavna pri podpori Podgorici. Kako aktivna je Hrvaška v resnici, ko gre za regijo? Slovenija je kot članica EU, sodeč po retoriki njenih političnih voditeljev, veliko bolj aktivna na Balkanu. Vaš komentar?
Mislim, da je vtis o premalo aktivni hrvaški zunanji politiki na Balkanu pravilen. Razen v Bosni in Hercegovini, manjka ustrezna diplomatska aktivnost. Hrvaško politiko do Bosne in Hercegovine še vedno v veliki meri zaznamuje skrb za rešitev statusa bosanskih Hrvatov znotraj Federacije BiH, hkrati pa se zavestno izogiba uradnim stikom s predsedstvom Bosne in Hercegovine kot organom, odgovornim za oblikovanje zunanje politike te države.
Pri reševanju kosovskega vprašanja je hrvaška zunanja politika skoraj nevidna. Politika do Srbije je v veliki meri usmerjena le v medsebojno reševanje manjšinskih vprašanj. Dejstvo, da predsednik Republike Hrvaške in predsednik vlade različno pojmujeta zunanjo politiko, obremenjuje tudi izvajanje te politike na Balkanu.
Se tudi vi strinjate, da je po izbruhu vojne v Ukrajini, Balkan postal zelo pomembno geopolitično žarišče, kjer se prepletajo vplivi Rusije, Kitajske in EU? Kako vidite prihodnost Balkana?
Balkan je bil pomembno stičišče že pred odkrito rusko agresijo na Ukrajino. EU je dolga leta zanemarjala in ignorirala interese balkanskih držav za vstop v EU. K temu je veliko prispevala neusklajenost interesov ZDA in EU pod predsednikom Trumpom. Rusija in Kitajska sta izkoristili neodločnost Zahoda. Rusija še posebej izstopa v svojih poskusih oviranja prizadevanj balkanskih držav za vključitev v evroatlantske integracije.
Kateri primeri to najbolje kažejo?
To se je videlo na primeru Makedonije in Črne gore, kjer je bila Rusija vpletena v poskus državnega udara. Danes je to zelo opazno v tem, kako Rusija podpira separatistične težnje voditelja Republike Srbske Milorada Dodika. Rusija je z nepriznavanjem visokega predstavnika v BiH izključila možnost doseganja dogovorov na ravni Varnostnega sveta o nadaljnjem upravljanju Bosne in Hercegovine, ki še ni sposobna delovati brez mednarodnega protektorata. Očitno je, da bo Rusija še naprej izkoriščala probleme Kosova ter Bosne in Hercegovine za doseganje svoje politične agende zatiranja ameriške hegemonije.
Se vam zdi, da je srečanje v Solunu, kjer so se avgusta zbrali voditelji Balkana in EU, ostalo medijsko skoraj neopaženo? 20 let pozneje so se spomnili konference, na kateri so državam regije obljubljali evropsko perspektivo. In kje smo danes? Razen Hrvaške, ki je postala članica, so vse ostale države zelo daleč od članstva.
Medijska obravnava tega srečanja kaže na njegovo resnično pomembnost. Novinarji so razumeli, da se tam ne bo in ne more zgoditi nič pomembnega.
Katere so osnovne napake EU, zaradi katerih je izgubila moč na Balkanu?
Vsem je jasno, da zastoj pri izvajanju širitvene politike EU ni toliko posledica nezmožnosti balkanskih držav, da sprejmejo standarde EU, temveč predvsem posledica političnih razhajanj med državami članicami. EU je balkanske države že večkrat razočarala.
Poleg ali morda prav zaradi tega razočaranja – kaj storiti naprej?
Če se bo tako nadaljevalo tudi v prihodnje, bi se lahko vpliv neevropskih sil na Balkanu še okrepil. Ker EU niti v sedanji sestavi ne more delovati učinkovito, še posebej na zunanjepolitičnem in varnostnem področju, je očitno, da se nekatere sedanje članice EU bojijo, da bi sprejemanje novih članic še otežilo odločanje po obstoječih pravilih. Zato vztrajajo, da se najprej izvedejo reforme EU, nato pa se začne sprejem novih članic. Žal to pomeni, da bodo balkanske države še dolgo v čakalnici EU.
Ste odličen poznavalec Rusije, od leta 2003 do 2008 ste bili veleposlanik Hrvaške v Moskvi. Kako ocenjujete njeno vlogo na Balkanu?
Potem ko se je Amerika leta 1999 odločila bombardirati ZRJ brez predhodnega dogovora z Rusijo, je Rusija svoj zunanjepolitični interes na Balkanu opredelila kot politiko nasprotovanja širjenju zavezništva NATO na tem območju. Manj kot je uspešna v tej nameri, bolj živčna je v svojih prizadevanjih, da bi obrnila ta trend. To najbolje kaže očitno destruktivna politika do Bosne in Hercegovine. Ker Rusiji tudi v Ukrajini ni uspelo doseči svojega glavnega cilja, to je okupacije države in vzpostavitve marionetnega režima v Kijevu, je mogoče domnevati, da bo nervoza njenih voditeljev še naraščala, to pa bo tudi čutiti na Balkanu.
Konca vojne v Ukrajini ni videti, kaj se mora zgoditi, da se konča?
ZDA so se očitno odločile, da mora Rusija v vojni z Ukrajino doživeti tako prepričljiv poraz, da ga ruska vlada ne bo mogla prikazati kot zmago. Sumim, da se bo vojna v Ukrajini nadaljevala, dokler Rusija ne bo poražena.
Napovedovanje izida je nehvaležno?
Danes je nemogoče napovedati kdaj in kako se bo to zgodilo. To na žalost pomeni, da je realno pričakovati, da bo vojna v Ukrajini trajala še dolgo.
Koliko spremljate dogajanje v Črni gori? Se strinjate z nekaterimi analitiki, ki poudarjajo, da je Črna gora po umiku Đukanovića vstopila v nestabilno obdobje, ki bo trajalo leta?
Državljani Črne gore, v veliki večini, očitno niso želeli, da Milo Đukanović in Demokratska partija socialistov ostaneta na oblasti. Na demokratičen način so jasno izrazili, česa nočejo. Moramo biti potrpežljivi, da vidimo, ali bo nova vlada sposobna izvajati politike, ki si jih želijo državljani. Črna gora je že v zvezi NATO. Glavni politični akterji tega dejstva ne problematizirajo. Novi politični eliti je preostalo, da reši odnos s Srbsko pravoslavno cerkvijo in Republiko srbsko. Splošna usmerjenost v EU, kot kaže, ni sporna.
Ste eden od ustanoviteljev Foruma za zunanjo politiko (poleg Zorane Bakovića, Dina Galinovića, Tvrtka Jakovine, Dejana Jovića, Budimira Lončar, DraganE Nikolić, Vesne Pusić, Senade Šelo Šabić in Deana Šarčević, prip.av.), koliko ste aktivni?
Forum za zunanjo politiko je organiziral več odmevnih razprav, na katerih je sodelovala široka paleta mednarodnih strokovnjakov. Ukvarjali smo se z vprašanji globalnih političnih odnosov – na primer mednarodne vloge Kitajske – pa tudi z zunanjo politiko posameznih držav, na primer Turčije. Seveda bomo ustrezno pozornost namenili razvoju priložnosti v regiji.
Kateri so po vašem mnenju največji izzivi regije? Kosovo, ureditev Bosne?
Kosovo in BiH bosta predmet pogovorov, ki jih bomo organizirali v bližnji prihodnosti. Pri zasnovi in izvedbi aktivnosti sodelujejo vsi člani in članice Foruma, najbolj aktiven pa je predsednik dr. Dejan Jović.
In za konec, kaj menite o Strateškem forumu na Bledu, ali so tovrstne konference oziroma srečanja še pomembna?
Letošnji program Blejskega foruma je bil zelo pester in bogat. Slovenija drugim malim državam kaže, kako se je mogoče profilirati kot nepogrešljiv igralec na mednarodnem prizorišču. Upam, da bo Hrvaška v tem pogledu sledila pozitivnemu slovenskemu zgledu.