Tako kot v EU, je evroskepticizem doma tudi na Balkanu

Doc. dr. Faris Kočan, raziskovalec na Centru za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani preučuje politično dinamiko v državah Zahodnega Balkana v prizmi njihovega približevanja EU ter izpostavlja pomembnost vprašanj o (ne)delovanju Unije, ki že zadnjih 20 let zadržuje države Zahodnega Balkona v poziciji status quo.
Da je to razlog za povečanje evroskepticizma v Srbiji, Severni Makedoniji in Republiki Srbski, je pokazala tudi njegova najnovejša raziskava v soavtorstvu, strnjena v prihajajoči knjigi, ki izide aprila to leto. O tem in ostalih izzivih EU ter razlogih, da države Balkana iščejo nove zaveze in zaveznike, smo se z njim pogovorili v prostorih Foruma za evropski Balkan.

Kako je prišlo do ideje za to knjigo?
Odločili smo se, da se bom pogovarjali z ljudmi kaj si mislijo o EU, kako vidijo Evropo. Opazili smo namreč, da ljudje med EU in Evropo ne razločujejo. Sami se ne čutijo kot Evropejci. To je tudi na nek način oblika kolonializma, ki ga Evropa vzpostavlja. Torej, vi ste regija, ki ste imeli oborožene spopade, dvorišče Evrope in mi vam bomo razložili kako se boste vi uredili, na kakšen način boste vi vzpostavili države in na kakšen način boste vstopili v EU. To je ta argument, ki ga sam nisem hotel sprejeti, ker so bile naše države zgodovinsko močne, so že bile del evropskih tokov in njene zgodovine. Zato je nepošteno, da se jih na ta način obravnava.

Doc. dr. Faris Kočan, raziskovalec na Centru za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede

Malokdo se ukvarja s tem koliko je evroskepticizma na Balkanu, drži?
Tako je. Evroskepticizem obstaja. V zadnjih treh letih vidimo, da te EU perspektive skoraj ni. Mlajše generacije so odraščale s tem, da bodo njihove generacije nekoč postale del EU, ampak danes vidijo, da tega v realnosti ni. 
In koliko jih je dejansko?
Še vedno dobršen del prebivalcev v regiji optimistično verjame v EU. V BIH, Srbiji in Makedoniji pa se vidi, da skepticizem upravičeno raste, zaradi tega, ker politična elita ni naredila svoje domače naloge. EU pa je dala njim tudi legitimacijo, ko je z njimi hodila na politične obiske in jih trepljala po rami. Ne moreš reči, da je Vučić problem, hkrati pa ne izpustiš priložnosti, da se ne bi srečal z njim in govoril o prihodnosti Srbije in celotne regije v Evropski uniji.  
In kaj je zaključek, sklep raziskovanja?
Sklep je, da v Severni Makedoniji in v Bosni in Hercegovini vidijo oziroma že iščejo druge alternative, to kar EU ne želi slišati. Te alternative so v Severni Makedoniji, Srbiji in BIH – Evrazijsko povezovanje, ki temelji na sodelovanju z Rusijo in Kitajsko. Ljudje razmišljajo da jim se ni treba držati evropsko-atlantskega koncepta, da se lahko tudi njihove države same odločajo. Obstaja tudi dobršen del prebivalstva, ki EU zavrača tudi v idejnem smislu.
Raziskava je pokazala, da se vežejo tudi na nacionalne ideje. Dober del intervjuvancev verjame, da bi z vstopom v EU izgubili svojo nacionalno identiteto. V Republiki Srbski obstaja strah, da to predstavlja njihov konec, v čemer vidimo ta močen nacionalizem. Verjamejo tudi v ekonomsko opustošenje, da bodo postali nekakšna kolonija EU, odpad za najslabše stvari, ki jih EU ne želi početi in ki bodo potem padla na pleča teh držav. En del pa še vedno verjame v ta civilizacijski standard, ki ga bodo s tem pridobili.
Kdo so največji optimisti v regiji?
To bi lahko rekli za Bošnjake in Hrvate v Bosni in Hercegovini, oni so predvsem entuziasti in verjamejo, da bi s članstvom v EU zgolj pridobili. To je verjetno posledica tega, da mislijo da je vse kar ni del njihove realnosti, boljše. Malo pa tudi navijajo, da bi se njihova politična struktura spremenila na račun EU. V Republiki Srbski pa hkrati odprto govorijo, da bi vstop v EU označil začetek konca RS. Zato vstopa ne podpirajo – to že od leta 2008 naprej zgodbiči tamkajšnja politična elita, ljudje na terenu pa takšno zgodbo kupujejo. 
Zanimivo, da evroskepticizem ni samo aktualna tema na Balkanu?
Ko smo se ukvarjali z evroskepticizmom, smo ugotavljali, da je ta tema zelo aktualna tudi v državah EU. Za potrebe knjige oziroma raziskave smo poleg Severne Makedonije in BIH preučevali tudi stanje v Sloveniji, Italiji in na Poljskem. Ugotovili smo, da so določene stvari podobne. Skratka gre za države, ki so del teh tokov in del jedrne Evrope, hkrati pa se začenjajo odklanjati od teh idej. Zanimalo nas je kakšni so procesi v ozadju, ki so to spodbudili. V ospredje prihajajo predvsem družbeno-politične in kulturne dimenzije integracije. V Italiji in na Poljskem so rezultati namreč pokazali, da so zunanje krize Evropske unije (v ospredju sta predvsem finančna in begunska kriza) nepovratno vodile v razmah populizma, ki je v ospredje postavljal uradni Bruselj kot ‘zunanjega sovražnika’; kot nekoga, ki skuša narekovati vsakdanje življenje Poljaka in Italijana, jim ‘vsiljuje’ razvojne trende, ki nižajo njihov življenjski standard, hkrati pa jim ne nudi več ‘ustreznega’ okvira za to, da bi se ta isti Poljak ali Italijan počutil udobno, preskrbljeno in varno. Uradni Bruselj je postajal v očeh populistov kriv za vse izzive, s katerimi se sooča Evropska unija, za vse pozitivne učinke integracije pa so si zgolj domače politične elite pripenjale medalje. Dobršen del populizma in spremljajočega evroskepticizma je bil v zadnjem obdobju namreč grajen okoli večkulturnega okvira Evropske unije in izzivov integracije beguncev in migrantov po letih 2015/2016. Več kot je populizma in spremljajočega evroskepcitizma na oblasti v državah članicah Evropske unije, manj je skupnih rešitev na ravni Evropske unije. Slednja je namreč lahko močna, odločna in operativna toliko, kot je enotnosti med državami članicami Evropske unije.   
V regiji se evroskepticizem krepi, kar nas ne sme presenetiti – perspektiva je bila dana državam v regiji leta 2003, od takrat je v EU vstopila zgolj Hrvaška. Srbija, predvsem pa Črna gora, ki je veljala kot država z največjim potencialom za vstop v EU, stopicata na mestu. Zagotovo je potrebno del krivde iskati v domačih političnih elitah, a tudi na strani Evropske komisije in državah članicah EU; niz notranjih kriz je EU silil, da se je obračala vse bolj navznoter, iskala rešitve za svoje (institucionalne in strukturne) krize, nekje na poti pa je uspela pozabiti na to, da pred njenimi vrati na članstvo in boljšo perspektivo čaka približno 20 milijonov Evropejcev. Govorimo torej o generaciji Evropejcev, ki že 21 let čaka na to, da bi njihove države postale del Evropske unije. Zato se ne smemo čuditi, da denimo 45 % prebivalcev Republike Srbske in 34 % prebivalcev v Severni Makedoniji meni, da članstvo BiH in Severne Makedonije v EU ni dobra stvar; najbolj evroskeptična država v regiji sicer ostaja Srbija, kjer bi na referendumu o članstvu v EU za glasovalo zgolj 33 % prebivalcev. Vse to mora EU vzeti v zakup, ko oblikuje širitveno perspektivo do regije; predvsem pa najti ustrezne načine, da onkraj obstoječega modela financiranja projektov civilnodružbenih organizacij najde pot do ljudi, ki še naprej verjamejo, da velikih koristi od Evropske unije za njihove države ni. 

Najbolj evroskeptična država v regiji ostaja Srbija, kjer bi na referendumu o članstvu v EU za glasovalo zgolj 33 % prebivalcev.

Kako se vaši študentje odzivajo na predavanja, ko govorite o Balkanu, status quo regije traja že več kot dvajset let.
Res je. Na katedri za zunanje odnose na FDV-ju in imamo kar veliko študentov iz regije. Letos jih je 9 študentov iz Srbije, Črne gore, tudi iz Republike Srbske. Ko pa se pogovarjamo o sami regiji, o evropski perspektivi, pa so pesimistični, nihče od njih ne verjame, da bi lahko njihove države postale del Evropske družine. Skratka, govorimo o Balkanu, kot da še ni del Evrope. Ni še dovolj evropski za to, da bi postal del EU. Zdi se, kot da so mladi ljudje, ki bi morali imeti največ elana in entuziazma za to, da skušajo spreminjati reči na bolje v lastnih družbah, padli v zanko pesimizma. In da kot edini izhod za trenutno situacijo vidijo v tem, da regijo nepovratno zapustijo. Po izračunih Westministerske fundacije za demokracijo šest držav v regiji zaradi odliva možganov letno zgolj z naslova izobraževanja izgubi med 840 milijonov pa vse do 2,4 milijarde evrov. Na podlagi tega so izračunali tudi, da regija izgubi okoli 3 milijarde evrov letno gledano skozi rast BDP. Ta podatek imam vedno pred očmi, ko se pogovarjamo o regiji s študenti iz regije. Ne gre zgolj za ekonomski vidik, gre tudi za idejni vidik, saj mladi v svoja okolja prinašajo nove ideje, gradijo nove vrednostne okvire in s tem vršijo pritisk na domačo politično elito, da spremenijo svojo logiko delovanja. Manj je mladih, manj je idejnega potenciala, več je prostora za ohranjanja političnega statusa quo; na koncu se zdi, kot da nihče zares ne prevprašuje obstoječo politično elito in njihovega odnosa tako do notranjega kot do zunanjega okolja.  
Ja, najhujša je ta fraza Zahodni Balkan…
Točno to, dostikrat se pogovarjamo o diskurzu in o tem, kako besede ali pa besedne igre, ki so nam vsiljene v naš vsakdan, zapirajo prostor za kritično refleksijo. Iz tega izhajajo potem vprašanja kot so ‘Ali se počutite kot Evropejci, kaj za vas pomeni Evropa’. Na prvo žogo gre za sila preposto vprašanje, v resnici pa je eno izmed kompleksnejših v regiji. Na teh vprašanjih lahko vidimo, da tudi tisti študenti, ki so liberalni, kritični in aktivni državljani, ‘padejo na tem izpitu’; enostavno se ne dojemajo kot Evropejce. Evropo in ‘evropskost’ vedno povezujejo s Francijo, Nemčijo, Avstrijo, skratka z zahodno liberalno demokracijo. Sam jim skušam dekonstruirati ta prepričanja.  Balkan je Evropa in absolutno smo vsi del nje.
Kljub vsemu EU daje veliko denarja za regijo, ampak se to nikjer ne vidi. Zdi se, kot da manjka kampanja s strani EU. 
Res je, to so fokusne skupine tudi pokazale. Ljudje vedo, da obstajajo EU fondi in da so tam sredstva, ki se jih namenja civilni družbi, ampak pravijo, da ni velikega učinka. EU bi morala narediti več, da pokaže kakšna sredstva zares vlaga. Na drug način pa moramo govoriti tudi o tem, na kakšen način se s temi sredstvi razpolaga. EU ima določena sredstva centralizirana, dobi jih domača politična elita. Razdeljevanje sredstev v naši regiji je inherentno povezano z nastankom ekonomskih elit, ki potem skupaj s političnimi elitami na različne načine iščejo načine, da ohranjajo obstoječi status quo.
Kaj menite o organizacijah kot je FEB?
Pravzaprav se od leta 2010 vsi pogovarjamo o tem konceptu lokalnega lastništva, lokalne iniciative. Videli smo, da vsaj od 90-ih let naprej, to kar pride iz strani EU, ni ponotranjeno s strani družbe. Lahko je nekaj zunanjega, nekaj kar nima ustrezne zaslombe. Vedno podpiram kakršnekoli pobude, ki izhajajo iz lokalnega okolja in niso dekontekstualizirane. Drugo bi bilo, če bi Forum za evropski Balkan bila francoska pobuda, ki bi s svojimi zaposlenimi prišla v Sloveniji in bi podajala svojo politično agendo. Tako pa gre za lokalno iniciativo, črpa od ljudi, ki imajo dolgoletno izkušnjo v regiji in od ljudi, ki jim je mar za prihodnost regije.
Na ta način lahko gledamo tudi idejo odprtega Balkana?
Veliko ljudi v tem vidi pasti, sam pa vedno podpiram stvari, ki vsaj poskušajo promovirati lokalne ideje. Seveda, imamo tudi berlinski proces na drugi strani. Njegovo stanje je takšno kakršno je. V kolikor bi odprti Balkan prispeval zastavljenim ciljem, zakaj ne? Gre za srbsko-makedonsko-albansko pobudo, kjer države sodelujejo po lokalnih principih, lokalnih vrednotah in si prizadevajo za enako stvar. To je, pripeljati te države bližje EU. 
Ampak takoj, ko je Vučić zraven, se sprašujemo kje smo? 
Točno, to je večna rak rana naše regije, politična elita. Včasih se sprašujemo, koga moramo zamenjati. Politično elito ali ljudi, ki volijo zanjo. Kar se tiče realnosti naše regije, je zelo nekonsolidirana z vidika javnih podsistemov, zelo nepredvidljiva. Vemo, da se gradila po neoliberalnih principih iz EU in enostavno naši sistemi tega niso zmogli, bili so preveč krhki in ko jih združiš z elementom avtoritarizma, je situacija takšna kot jo imamo. Nepredvidljiva, utesnjena, nemočna. In v tej strukturni nepredvidljivosti, utesnjenosti in nemoči skušam razumeti ljudi; ne več kot volivca Vučića, Dodika ali pa Izetbegovića, temveč kot nekoga, ki se bori za lastno preživetje in preživetje njegove družine. Nemalokrat je to preživetje tako ali drugače povezano z javnimi sredstvi (naj si bo to državna služba, služba v zasebnem podjetju, katerega direktor/lastnik je povezan z javnimi sredstvi, ali pa pokojnina).
Kako gledate na aktualno preštevanje glasov v Beogradu?
Epilog volitev ne obstaja, nič se ne bo spremenilo. Beograd je na nogah, postal je vidik odpora proti sedanji koaliciji, ampak sami vidijo, da se težko borijo proti takšni mašineriji. Opozicija se zaveda, da ne more zmagati na nacionalni ravni, Beograd pa je bil pomemben, signal, ki lahko prinese spremembe. Ampak dostikrat, ko se pogovarjamo o Vučiću pozabimo, da se to dogaja tudi v članicah EU, ne smemo pozabiti Poljske in Madžarske. To se lahko zgodi tudi v konsolidiranih demokratičnih družbah. Pomembno je, da poudarjamo, da se to ne dogaja samo na Balkanu. 
Kaj menite o tem, da bi večje države EU avtoritativno prevzele pobudo za priključitev Balkana v EU? 
Francija in Nemčija sta že pripravili nek program za Srbijo, za normalizacijo odnosov s Kosovom, s katerim so Vučiću ponudili status regionalne sile. Prizadevajo si, da bi Srbiji kot faktorju stabilnosti v regiji ponudili status regionalnega hegemona, v zameno za to pa bi Srbija začela s procesom normalizacije odnosov s Kosovom. Vučić je to zavrnil, saj ve, da lahko sedi na dveh stolih. Nemčija in Francija sta Srbiji ponudila tudi podporo te ideje z večjimi strukturnimi sredstvi, ampak Vučić tega ni sprejel, ne zdi se mu dovolj, ve, da tega v takšni obliki ne potrebuje. Videti je, da bi se Srbija 10 let nazaj lažje odpovedala Kosovu kot danes. Kar pomeni tudi v kakšne avtoritarno nacionalistične zgodbe so te družbe zavile. Kam jo politična elita vodi. 
Koliko spremljate destabilizacijo v Črni gori? Četniški vojvoda je predsednik parlamenta. Ali je kaj takega bilo pričakovano po odhodu Djukanovića, ki je ves čas poskušal Črno goro distancirat od Beograda? 
Đukanović je bil percipiran kot zadnji evropski avtokrat, kot da Lukašenko ne obstaja. EU v konceptualnem smislu zaradi NATA in odstopa Djukanovića ne vidi problema v Črni Gori. Evropska Unija je naredila kljukico, Djukanovića smo odstranili. To, da Črna gora postaja srbska kolonija, ni njihova skrb. Vsi so neobčutljivi za to kar se dogaja. V političnem smislu.  EU je spet naredila napako, da je pustila Vučića, da neovirano zasleduje svojo politično agendo v Črni gori. Zdaj pa smo v vladajočo koalicijo dobili prosrbske in proruske sile, hkrati pa nam umanjka črnogorski element. Djukanoviću lahko marsikaj očitamo, res pa je da je Črno goro poskusil vpeljati v evropski krog in ustvariti državljanski model, ki ga Evropska unija tako zelo promovira v regiji. Pustil je zapuščino, da je lahko črnogorska nacionalnost možna, omogočil je, da se lahko tudi Bošnjaki, Albanci in Romi počutijo kot Črnogorci. 
Za raziskavo o dogajanjih v Črni gori ni sredstev?
Črna gora tipološko ne sodi v tovrstni okvir, saj ni pokonfliktna družba, zato vedno izpade iz teh pogovorov. O njej se nikoli ne pogovarjamo, ker tam, hvala bogu, nikdar ni bilo oboroženega spopada, nikoli ni bila percipirana kot troublemaker. Zdaj pa se vračamo v neka čudno družbeno-politično fazo, v katerih se ljudje, ki se čutijo Črnogorce, ne počutijo več udobno v lastni državi. 
Kako gledate na aktualne politike EU, če ne kot na birokrate?
V EU še naprej govorimo skozi vidik demokratičnega primanjkljaja, četudi volimo evropske poslance. Pomemben del tega se zagotovo skriva tudi v tem, kako državljani držav članic EU razmišljajo o EU, in koga pošiljamo v Bruselj. Nedavno nazaj sem imel pogovor s kolegom iz Nemčije, in sva govorila o nemški politični eliti v Bruslju. Sam mi namreč ni znal imenovati niti predsednika največje politične stranke (Evropske ljudske stranke), ki prihaja iz Nemčije, in sicer Manfreda Webra. Na koncu mi je dejal, da je pošiljanje nemške politične elite v Bruselj oblika ‘kazni’; ko ne more več delati niti na zvezni ravni, niti v Berlinu, ga pošljejo v Bruselj. In v tem se morda skriva del odgovora na to zakaj je stanje takšno kakršno je. Nacionalne politične elite v Bruselj ne pošiljajo ‘najboljših med nami’. 
Kmalu bo priložnost za to, so že to leto evropske volitve?
Evropske volitve so pred vrati, a zdi se, kot da se bodo kampanje začele mesec dni pred volitvami. Težko se znebim občutka, da gre pri teh evropskih volitvah v Sloveniji zgolj za mini zaupnico obstoječi koaliciji; kot dober pokazatelj tega, ali gre obstoječa koalicija v pravo smer. Udeležba na evropskih volitvah je pregovorno nizka, zato si lahko največ sedežev obetajo zgolj etablirane stranke z močnim lokalnim zaledjem in volilno bazo. Volitve so junija, mi pa nimamo še niti imen tistih, ki se bodo potegovali za mandat v Evropskem parlamentu. Vse to nekako ponovno utrjuje zgolj idejo, da gre za dobro plačana delovna mesta, ki so dovolj oddaljena od Ljubljane, in služijo kot oblika ‘nagrade’ tistim, ki so ‘doma oddelali svoje’. Zaenkrat se še nihče ni vrnil iz Bruslja in postal predsednik vlade; morda bi kaj takega spremenilo obstoječe videnje in razumevanje EU – kot oddaljene tehnokratske entitete, ki obstaja onkraj družbeno-politične realnosti držav članic.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja