Med zadnjim obiskom generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga v Sarajevu je bilo mogoče slišati, da entiteta BiH – Republika Srbska nasprotuje vstopu v Nato. Kako lahko federacija, sestavljena iz dveh entitet, gradi skupno prihodnost, če obstajajo razlike glede tako pomembnega vprašanja? O ureditvi Bosne in Hercegovine smo se pogovarjali z dr. Bojanom Vlaškim, docentom na Pravni fakulteti v Banjaluki. Kot je dejal, je skrajni čas, da se rešitve začnejo iskati znotraj BiH, brez tujega tutorstva. Čas je da se postopoma zgradi minimalno soglasje o prihodnosti BiH, kar je pogoj za oblikovanje stabilnega federalnega sistema, pravi naš sogovornik.
Ali lahko bralcem pojasnite, kako je nastala federalna ureditev Bosne in Hercegovine?
Federalizem v Bosni in Hercegovini (BiH) je nastal kot izraz potrebe po doseganju minimalnega konsenza med konstitutivnimi narodi, torej njihovimi političnimi predstavniki o prihodnosti BiH. Najpomembnejša mirovna sporazuma sta bila: 1) Washingtonski sporazum z dne 10. marca 1994, s katerim je bila ustanovljena Federacija Bosne in Hercegovine (federalna entiteta z bošnjaško-hrvaško večino) in 2) Daytonski sporazum, ki je sprejel federalizem kot obliko vladavine za celotno Bosno in Hercegovino, ki je sestavljena iz dveh entitet: Federacije Bosne in Hercegovine in Republike Srbske (unitarna entiteta s srbsko večino). Z amandmajem k ustavi BiH iz leta 2009 je bilo ustanovljen Brčko Distrikt BiH, enota lokalne samouprave, ki obstaja pod suverenostjo Bosne in Hercegovine.
Kakšna je specifičnost ureditve BiH?
Razvoj federalizma so spremljale neugodne okoliščine: država je izšla iz tragične državljanske vojne, nezaupanje med včeraj sprtima stranema je bilo veliko, zato je zaradi pomanjkanja politične volje za sodelovanje domačih akterjev namesto demokratičnega procesa prišlo do federalizma, ki je bil podprt z intervencionizmom mednarodne skupnosti, kar je tudi utelešeno v uradu visokega predstavnika. Zato se v pravni znanosti ta oblika federalizma imenuje prisilni federalizem. Te okoliščine so močno pripomogle k neučinkovitosti federalne strukture v BiH, čeprav se je medtem marsikaj spremenilo.
Ali so razmere zrele za poglobitev sodelovanja?
Zdi se mi, da bi s prekinitvijo intervencionizma dela mednarodne skupnosti v BiH ustvarili pogoje za nadaljnjo izgradnjo federalne strukture z demokratičnimi sredstvi, za kar morajo izvoljeni politični predstavniki prevzeti polno odgovornost od državljanov. Od vojne so minila skoraj tri desetletja, socialne in gospodarske vezi znotraj BiH so se normalizirale, domači politični akterji pa občasno zagovarjajo potrebo po večjem medsebojnem sodelovanju znotraj BiH, še posebej v zadnjih desetih letih.
V skupni državi je pomembna skupna, ista terminologija
Koliko se v vaših medijih omenja Bosna in Hercegovina – koliko samo Republika Srbska?
Mediji v Bosni in Hercegovini pomembno vplivajo na oblikovanje percepcije javnosti o družbenih temah, kar se odraža tudi v terminologiji, ki je zastopana v medijih. Po eni strani mediji v Republiki Srbski (RS) dajejo prednost temam, ki zadevajo RS, teme, ki se nanašajo na BiH kot celoto, pa se večinoma obravnavajo z vidika ustavnega položaja RS. Po drugi strani pa večina medijev v Federaciji BiH, predvsem medijske hiše s sedežem v Sarajevu, s terminologijo, ki se uporablja v medijskih poročilih, skušajo zmanjšati pomen Republike Srbske, ki je le redko nakazan z njenim polnim imenom (pogosto se uporablja RS ali pa se označuje kot “manjša BiH . entiteta”).
Kako neodvisni so različni subjekti pri svojem delovanju oziroma na kateri ravni naj se usklajujejo odločitve?
Ustava Bosne in Hercegovine je vzpostavila načelo “izrecne delitve pristojnosti”, pri čemer so pristojnosti institucij Bosne in Hercegovine izrecno določene z ustavo, medtem ko sta entiteti – Federacija Bosne in Hercegovine in RS – odgovorni za vsa druga vprašanja. Glede na to, da je Federacija BiH federalno organizirana entiteta, pomemben obseg pristojnosti pripada kantonom. Glede na sprejeti model razdelitve pristojnosti je za učinkovitost delovanja federalnega sistema potrebno razvijati oblike sodelovanja na horizontalni ravni, tako med obema entitetama (in Distriktom Brčko), kot tudi med kantoni v Federacija Bosne in Hercegovine.
Ali ustava BiH uspe odgovoriti na izzive v bosansko-hercegovski družbi?
Ustava Bosne in Hercegovine je omogočila premagovanje največjega izziva bosansko-hercegovske družbe, tj. preprečila njen popoln razpad, kar je bilo v veliki meri doseženo med državljansko vojno (1992-1995). Omogočen je bil tridesetletni mir (zaradi česar je ustava BiH “uspešnejša” od nekaterih zgodovinskih primerov, kot so t.i. Vidovdanska ustava Kraljevine SHS, oktroirana ustava Kraljevine Jugoslavije oz. Ustava SFR Jugoslavije iz leta 1974) in neke vrste gospodarska rast, z relativno zmerno zadolženostjo države in entitet. Ne gre pa prezreti različnih pogledov političnih elit na Ustavo Bosne in Hercegovine in njen razvoj. Medtem ko stranke z bošnjaško volilno bazo večinoma zagovarjajo ustavno preoblikovanje BiH v civilno državo, v kateri bi veljalo načelo “en človek, en glas”, stranke s srbsko volilno bazo zagovarjajo dosledno uporabo daytonskega sporazuma.
Kaj pa državljani hrvaške narodnosti?
Radikalnejše so zahteve po vzpostavitvi hrvaške samouprave in tretje entitete. Politični subjekti s hrvaško volilno bazo vztrajajo pri zagotavljanju enakopravnosti hrvaškega naroda z ostalima dvema konstitutivnima narodoma, zato se zavzemajo za spremembo volilne zakonodaje, ki bi omogočila izvolitev političnih predstavnikov Hrvatov z glasovi hrvaških volivcev.
Švicarska federacija je vzor za Bosno in Hercegovino
Katere svetovne federacije so vzor za Bosno in Hercegovino?
Po mojem mnenju sta belgijski in švicarski federalizem še posebej zgledna za Bosno in Hercegovino. Belgija je de facto dvojna federacija kot Bosna in Hercegovina, zato bi izkušnje iz Belgije lahko bile koristne za razvoj federalnih odnosov med institucijami Bosne in Hercegovine in entitetami ter med entitetami posebej. Po drugi strani pa je Švica s svojimi 26 federalnimi enotami (kantoni in pol kantoni) razvila zelo učinkovite mehanizme med kantonalnega sodelovanja tako, da jih je institucionalizirala v okviru različnih konferenc kantonalnih funkcionarjev, ki prek zbornice kantonov v Bernu, plodno sodelujejo tudi z institucijami na zvezni ravni oblasti.
Kako daleč so bosanski kantoni od švicarskih pri sodelovanju?
Na žalost tako BiH kot celota kot Federacija BiH še zdaleč nista v obsegu medvladnega sodelovanja, ki obstaja v Švici in v drugih “uspešnih” federacijah. Vendar je bil v zadnjem času dosežen določen napredek. Intenzivno sodelovanje poteka na upravni ravni, predvsem med policijskimi organi, kar dokazujejo nedavne aretacije osumljencev umora švedskega državljana iz kriminalnega miljeja, ki se je zgodil v Sarajevu.
Je to dovolj?
Seveda ne. Eno od uporabnih orodij za spodbujanje medvladnega sodelovanja je t.i »mehanizem za koordinacijo procesa evropskih integracij v Bosni in Hercegovini«. Njegova uporaba naj bi pridobila pomen po pridobitvi statusa kandidatke in pričakovanem začetku pristopnih pogajanj z EU.
Kako je videti delovanje urada visokega predstavnika za BiH v vsakdanjem življenju BiH. Kako pogosti so njegovi posegi?
Delovanje urada visokega predstavnika je šlo skozi več faz. Po začetnem obdobju opravljanja te funkcije Carl Bildta, ki je prevzel vlogo posrednika med stranema, kot to predpisuje Aneks X Daytonskega sporazuma, je sledilo obdobje povečanega aktivizma visokih predstavnikov (Carlos Westendorp, Wolfgang Petrič in Paddy Ashdown). Po kritičnih glasovih do te prakse v mednarodnih strokovnih krogih se je intervencionizem visokega predstavnika zmanjšal (ne povsem ustavil) v Christiana Schwarz-Schilling, Miroslava Lajčaka in Valentina Incka, ki je bil de iure zadnji visoki predstavnik.
Od Daytonskega sporazuma se je zamenjalo sedem visokih predstavnikov. Kdo je bil najbolj aktiven oziroma najbolj priljubljen, če se lahko tako izrazim?
Tako kot pri številnih drugih vprašanjih v BiH o aktivizmu različnih visokih predstavnikov obstajajo različni pogledi glede na entiteto, iz katere se gleda na vlogo visokega predstavnika. Pogojno bi lahko rekli, da je bil v RS najbolj priljubljen Carl Bilt, saj se je pri svojem delu držal pooblastil. V bošnjaškem delu Federacije BiH sta bila najbolj priljubljena Wolfgang Petrič in Paddy Ashdown (temu so v Sarajevu celo postavili spominski doprsni kip), ker sta pomembno prispevala h izgradnji institucij na ravni BiH.
Ne bi mogli reči, da je Schmidt favorit?
V zadnjem letu se kaže kritičen odnos političnih predstavnikov vseh treh konstitutivnih narodov do nemškega diplomata Christiana Schmidta, ki je v urad visokega predstavnika prišel avgusta 2021, ne da bi bil imenovan z resolucijo Varnostnega sveta OZN, kar pomeni, da BiH de iure nima visokega predstavnika, čeprav Schmidt de facto deluje in tako vpliva tudi na dnevnopolitično dogajanje, kar poleg nelegalnosti njegova izvolitev dodatno ruši njegovo legitimnost v Bosni in Hercegovini.
Koliko se dela za krepitev državnih institucij Bosne in Hercegovine od znotraj, brez posredovanja visokega predstavnika?
Da bi bila resnično suverena in politično neodvisna država, mora Bosna in Hercegovina zavrniti zunanji intervencionizem, iz katerega koli dela sveta prihaja, odgovornost za odločanje pa morajo prevzeti uradniki, ki so prejeli mandat državljanov na volitvah. Krepitev državnih institucij Bosne in Hercegovine ni možna z zunanjo intervencijo (pristop Petriča in Ashdowna), ker se na ta način odpirajo notranji politični konflikti. Edini stabilen način za krepitev državnih institucij Bosne in Hercegovine so domači akterji, zunanji dejavniki, kot je EU, pa lahko pomagajo z vztrajanjem pri profesionalizaciji javne uprave in neodvisnosti pravosodja.
Koliko mentaliteta v vaši državi vpliva na ‘čakanje’ na rešitev s strani?
Nobelov nagrajenec Ivo Andrić je to najbolje poudaril, ko je v “Travnički kroniki” zapisal: “Štiri vere živijo na tem ozkem, hribovitem in redkem koščku zemlje in vsaka pričakuje odrešitev nekje od zunaj in vsaka iz nasprotne smeri“.
Odhajajoča Evropska komisija je imela največje izzive v zgodovini EU
Trenutni Evropski komisiji se izteka mandat. Kako bi ocenili delo odhajajoče komisije in kaj bi morala nova garnitura upoštevati pri spremljanju napredka Bosne in Hercegovine ter drugih balkanskih držav?
Sedanja Evropska komisija je svoj mandat izvajala v verjetno najzahtevnejšem obdobju v zgodovini EU. Začetek mandata sta zaznamovala akutna migrantska kriza in izbruh pandemije covida-19, ki je močno obremenila delovanje EU in odnose med državami članicami. Sredi mandata so se pojavili novi izzivi, t.i. ukvarjanje s stopnjevanjem ukrajinskega vojnega požara, ki je tlel od državnega udara na Majdanu februarja 2014 in dosegel vrhunec februarja 2022 z ruskim vojaškim napadom na Ukrajino. Več paketov sankcij proti Ruski federaciji, ki jih je EU zaporedoma sprejela po podobnih ukrepih ZDA, je povzročilo prekinitev prejšnjih energetskih vezi z Rusijo in dvig cen energije, kar je imelo posledice za evropsko gospodarstvo. Še več, pod vplivom administracij iz Washingtona so »na zadnja vrata« pod vprašaj postavljeni gospodarski odnosi EU oziroma njenih članic s Kitajsko, kar še dodatno otežuje trenutno situacijo. Zdi se mi, da je rezultat teh procesov vse manj poudarka na EU kot uspešnem modelu ekonomskega povezovanja, kar je njena podlaga, medtem ko je več poudarka na geopolitični razsežnosti EU, predvsem v odnosu do kandidatov za člane.
Kaj je rešitev?
Menim, da bi se morala nova sestava Evropske komisije vrniti k temeljem EU in od držav kandidatk zahtevati predvsem izpolnjevanje ekonomskih kriterijev. Vzporedno s tem je treba vztrajati pri razvoju demokracije (s svobodnimi volitvami, na katerih bi bila možnost volilnih manipulacij zmanjšana na minimum) in pravne države (s krepitvijo strokovnosti javne uprave in neodvisnosti javne uprave) ter pravosodja, hkrati pa zahteva konkretne rezultate v boju proti korupciji.
Ali po vašem mnenju EU razume in upošteva zgodovinske, kulturne, politične itd. okoliščine posameznih držav pri odločanju o sprejemu novih članic?
Na splošno je EU do širitve leta 1995 zavzela razmeroma dosledno stališče pri odločanju o sprejemanju novih članic. Od širitve na vzhod leta 2004 in 2007 so prevladovali geopolitični motivi, ki segajo vse do danes. Tako je bil Ciper sprejet v EU, čeprav nima učinkovitega nadzora nad severnim delom otoka, od Srbije pa se zahteva priznanje samooklicane neodvisnosti Kosova (kar se odraža v zmanjšani podpori javnega mnenja za vstop v EU v zadnjih letih). Bolgarija in Romunija sta bili sprejeti v EU kljub pomanjkljivostim pri uporabi ekonomskih meril in vladavine prava.
Kako vidite labirint iskanja prehoda BiH v EU?
Poleg dosedanje prakse je EU Bosni in Hercegovini dala, da izpolni 14 posebnih kriterijev za pridobitev statusa kandidatke. Nenazadnje je nedavna podelitev statusa kandidatke Moldaviji (z zamrznjenim konfliktom v Pridnestrju) in Ukrajini (ki v vojnih razmerah ni sposobna objektivno izpolnjevati kriterijev za vstop v EU) najboljši dokaz spremembe paradigme pri procesu evropske integracije.
Kaj menite, katere države EU so za njeno širitev in katere so proti?
Običajno velja, da Nizozemska velja za največjo nasprotnico nadaljnje širitve EU, “motorja” EU – Francija in Nemčija – pa zavzemata bolj zmerno stališče in zagovarjata predhodno reformo EU (predvsem mehanizme veta). Vzhodnoevropske države, predvsem Poljska, običajno veljajo za zagovornice širitve, čeprav je v tem delu Evrope mogoče slišati tudi nasprotujoča si mnenja (npr. nedavna stališča Madžarske o nadaljnji širitvi na vzhod s podporo povezovanju držav z Balkana). Slovenija je zavzela afirmativno in aktivno držo do širitve EU, kar je razumljivo glede na pomen post jugoslovanskega prostora za slovensko gospodarstvo in desetletja družbene povezanosti s tem prostorom.