Sogovornik FEB ob analizi razmer v Črni gori meni, da so razmere v tej državi zahtevne in da se je za izhod iz krize med drugim treba vrniti k vrednotam suverene Črne gore in zatreti zagovornike interesov Srbije in Rusije iz črnogorskega parlamentarnega življenja. Recept je po Gjenerovih besedah na videz preprost, v resnici pa zelo, zelo zahteven.
• Spoštovani g. Gjenero, kako vi kot znani politolog in politični analitik, doživljate EU – v kakšni kondiciji je in koliko se njeni državljani zavedajo pomembnosti izbire za evropski parlament? Kdo dejansko vodi zunanjo politiko EU?
Dokler je bila Evropska unija integracija 12. oz. 15 držav članic, pred velikim širitvenim bumom leta 2004, je načelo dogovora (konsenza) znotraj Unije dobro delovalo in je kljub občasnim napetostim med članicami obstajala politična kultura, ki je zagotavljala, da se to načelo ne zlorablja. Po veliki širitvi so se začele težave v zvezi z uporabo sporazumnega odločanja. Z Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997 se je Unija do neke mere pripravila na večjo širitev, okrepile so se osrednje evropske institucije, vloga Evropskega parlamenta in vzpostavljeni mehanizmi za odvzem glasovalnih pravic posameznim državam članicam. Vendar se je že pri Evropi 25. članic, torej po širitvi leta 2004, ko se je Uniji pridružila skupina novih demokracij, izkazalo, da mehanizmi, ki so bili dotlej primerni za Evropo petnajstih, včasih delujejo s težavo. Z Evropo 27. držav članic je to še težje, predpogoj za nadaljnjo širitev Unije, pa je resna institucionalna reforma, krepitev nadzorne vloge evropske ravni oblasti, povečanje vloge parlamenta, a tudi večinskega glasovanja znotraj Evropskega sveta in omejitev števila vprašanj, o katerih se odloča soglasno. Sistem, ki se vedno počasneje odloča, ne more biti učinkovit in državljanom ne more zagotoviti kakovostnih javnih dobrin. Zato se znotraj Unije ustvarjajo skupine zagovornikov in nasprotnikov reforme načel odločanja ter krepitev nasprotovanja načelu “več Evrope”, ki poteka pod okriljem nekakšnega kvazi suverenizma (navidezne suverenosti), predstavlja resno oviro za pripravo Unije na prihodnje širitve. Tudi oviro za učinkovito delovanje sedanje Unije s 27. državami članicami, v kateri je pogosto izjemno težko sprejemati odločitve, kajti tudi znotraj unije se odprto krši načelo vladavine prava, samo zato, da bi bilo možno sprejemati neke / določene odločitve. Seveda nasprotniki liberalne demokracije, predvsem totalitarni režim Vladimirja Putina, spretno zlo uporablja to disfunkcijo o odločanju znotraj Unije, ki jo doživlja kot ključnega rivala, vpliva na procese v posameznih državah članicah in potem s pomočjo akterjev pod svojim vplivom, zagovornikov „neliberalne demokracije” (uporablja se tudi termin iliberalne demokracije) otežujejo sprejemanje odločitev znotraj Unije. Načelo dogovora v takšnih razmerah zelo otežuje sprejemanje učinkovitih skupnih politik na področju varnosti in zunanjih zadev, kar za Unijo predstavlja resen problem. Načelo »več Evrope« je edini izhod iz takšne situacije, pri čemer je zlahka prepoznati, da se znotraj Unije ustvarja nekakšna koalicija »neliberalnih« političnih akterjev, ki so proti vsakršni reformi in odstopanju od načela dogovora. Nasprotovanje krepitvi evropskih institucij je odličen lakmusov papir za prepoznavanje akterjev, ki so pod patogenim vplivom totalitarnega režima Vladimirja Putina in dejansko delujejo v korist blokade evropskih institucij.

• Ali pomanjkanje karizmatičnih evropskih politikov vpliva na njeno (ne)moč?
Ne gre za karizmatične voditelje, problem je pomanjkanje resne vizije. Verjetno ne bomo govorili o Jacquesu Delorsu ali njegovem nasledniku Jacquesu Santerju kot o karizmatičnih predsednikih Evropske komisije. Vendar sta to človeka, ki sta imela vizijo, nista razmišljala v okviru štiriletnega mandata, ampak sta imela širšo sliko in oba sta izvedla poteze, ki so poglobile integracijo. Danes je evropski politični razred dramatično degradiran, ni ljudi z vizijo, ampak je poln tehnokratov, ki razmišljajo le o tem, kaj lahko dosežejo v enem samem mandatu, brez dolgoročne vizije. Tudi tisti evropski politiki, ki smo jim pripisovali »karizmatične« lastnosti, kot sta nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel ali sedanji francoski predsednik Emmanuel Macron, so pokazali pomanjkanje prave ustvarjalne vizije. To lahko postane resen problem za upravljanje počasne in zapletene integracije. Karizmatično vodenje je manj pomembno, večji problem pa je pristajanje na igranje s temeljnimi skupnimi vrednotami in zanemarjanje teh vrednot zaradi težav s pragmatičnim upravljanjem.
Koliko so ti isti predstavniki EU kredibilni, ko pridejo v države kandidatke za članstvo in se srečajo s politiki, ki ne delijo evropskih vrednot (Vučić, Mandić …)?
Evropska unija ne izbira vodstev držav, ki so vključene v širitveni proces. Da je v številnih državah na Balkanu vzpostavljen neliberalni politični sistem in da so na oblast prišli akterji, ki evropske integracije ne razumejo kot vrednote, ni odgovornost Evropske unije, ampak odgovornost političnega telesa teh držav. Ko gre za Andrijo Mandića, ki ga omenjate, je Unija, tako kot naše čezatlantske zaveznice iz ZDA, večkrat poslala opozorilo, da bi se morala Črna gora kot članica zavezništva Nato in še vedno, vsaj formalno, vodilna država širitvenega procesa, izogniti oblikovanju vladajoče koalicije v kateri sodelujejo nasprotniki demokratične ureditve, nacionalne suverenosti in celo evropske integracije. Akterji, ki zagovarjajo Vučićevo različico Putinovega »ruskega sveta«, tako imenovanega »srbskega sveta« in ki vidijo Evrazijstvo in nekakšno vključitev v države BRICS kot superioren koncept v primerjavi z evropskimi integracijami. Seveda bi bilo smiselno zanemariti neliberalne akterje, ki so prevzeli nadzor nad posameznimi državami, vključenimi v širitveni proces, a komunikacija z njimi je posledica prepričanja dela evropskega političnega razreda, da je širitveni proces pomembno geopolitično orodje. To prepričanje je povezano z upanjem, da bo po širitvi mogoče ustaviti ali omejiti patogeni vpliv totalitarnega Putinovega režima, čeprav ga zelo prepoznavamo v državah članicah, kot sta Madžarska in Slovaška, ter pri nekaterih akterjih v sistem, ki ne obvladuje vseh vej oblasti (kot na primer hrvaški predsednik Zoran Milanović). Podoben vpliv imajo tudi številne stranke, ki neposredno ali posredno vplivajo na politično oblast v svojih državah (od Nizozemske do Italije). Govorili smo že o potiskanju temeljnih kolektivnih vrednot Unije v ozadje, zaradi pragmatičnih upravljavskih interesov in popuščanja neuresničevanja načela pravne države. Iz istega razloga del evropskega političnega razreda komunicira s politiki, ki so odkrito sovražni do temeljnih vrednot integracije, ki temelji ravno na vladavini prava in enakopravnem matričnem odnosu v integracijo vključenih držav, do načela graditi mir skozi širitveno politiko Unije… kot sta na žalost ne samo Aleksandar Vučić ali Andrija Mandić.
• V Črni gori – s predsednikom črnogorske skupščine, četniškim vojvodo, ki je gostil predsednika RS Milorada Dodika, se je uresničilo tisto, kar je Črna gora želela preprečiti z referendumom o neodvisnosti. Kako preprečiti srbski in ruski vpliv v Črni gori?
Dokler bo na oblasti koalicija, ki jo le formalno vodi premier Milojko Spajić, s svojimi ruševinami populističnega gibanja PES, pa sta Spajić in predsednik Jakovi Milatović prostovoljno dala veto vodenja države v roke Mandiću in tistemu, kar je ostalo od njegovega DF. In sedaj s štiridesetodstotnim vplivom v vladni strukturi Mandićeve politične volje ni mogoče omejiti. DF je največja opcija vladajoče koalicije, že dolgo ni PES. DF obvladuje zakonodajno proceduro, Mandić pa po Vučićevem vzorcu malo po malo razbija institucije in pleni državo. PES in Demokrati kot partnerji v vladi so njegovi pajdaši, ki mu omogočajo zasužnjiti institucije in blokirajo izvrševanje politične večine za takšne javne politike, kot jih narekujeta Mandićeva moč in Vučićev vpliv na javno oblast v Črni gori.
Kako vidite izhod iz krize, ki se je poglobila z izstopom Jakova Milatovića iz PES?
Moram priznati, da ga ne vidim. Upanja, da bi lahko prišlo do razpada parlamentarne večine, je malo. Zdi se mi, da je Črna gora že zasužnjena družba in se proces zasužnjevanja samo še stopnjuje. Bojim se za svobodne medije, bojim se za institucije civilne družbe, za demokratične in pro-evropske politične opcije, ter za zaščito manjšinskih skupnosti v Črni gori, ki so v preteklem obdobju promovirale načelo ustavnega patriotizma in izkazale veliko lojalnost Črnogorski državnosti in demokratični ureditvi.

• Mandić napoveduje rekonstrukcijo vlade še pred jesenjo. Se je izkazalo, da je ključni igralec?
Od oblikovanja Spajićeve vlade je moč veta v Mandićevih rokah, s propadom formalno vodilnega gibanja v vladi pa definitivno postaja dejanski nosilec izvršne oblasti v Črni gori.
• DPS – z umikom Đukanovića ni uspelo konsolidirati, kakšen je njihov politični vpliv? Ga sploh še imajo?
Zdi se mi, da so še vedno najresnejša pro-evropska in črnogorska suverena stranka, da še vedno zberejo največ ljudi, ki razumejo, kaj je država in kaj so javne politike in da so še vedno nekako superiorni v parlamentarnem prostoru. Izgubili so del volilnega telesa, del volivcev na zadnjih državnozborskih volitvah je šel v PES in predvidevam, da je to volilno telo zdaj doživelo veliko razočaranje. Vprašanje je le, kako bo DPS oziroma kateri od njenih suverenističnih in pro-evropskih partnerjev zgradil tako strategijo, da te volivce ponovno pritegne.
Situacija, v kateri se je znašla DPS, je do neke mere podobna situaciji, v kateri je bila HDZ po smrti Franja Tuđmana. HDZ se takrat ni odločila prepustiti vodenja stranke do takrat najvplivnejši frakciji, ki je sodelovala pri izgradnji avtoritarnega režima na Hrvaškem, ampak se je odločila za pro-evropsko politiko. Ivo Sanader je bil povezan s korupcijskim tveganjem, je pa bil zmeren, spravljiv pro evropski politik. V dveh mandatih, s svojo nekdanjo podpredsednico Jadranko Kosor, ki je po polovici drugega mandata prevzela vodenje stranke in vlade, je to vodenje pripeljalo Hrvaško do konca pristopnih pogajanj in podpisa pogodbe o pristopu k Evropski uniji. Zdi se mi, da bi prav to morala storiti DPS, prepoznati vodstvo z največjo evropsko integracijsko sposobnostjo in vse karte položiti na širitveni proces, prepričati črnogorske volivce, da imajo le oni potrebno znanje in kapacitete za ta proces. To je optimističen scenarij. Obstaja tudi pesimistični scenarij, ki se je zgodil v DS v Srbiji po porazu Borisa Tadića in stranke na predsedniških in parlamentarnih volitvah leta 2012. Frakcijski spori, odsotnost kolektivne ideje, zanemarjanje poslanstva, ki je stranko držalo skupaj, so DS potisnili na rob političnega prizorišča. Demokratična opozicija pa je ostala atomizirana, brez skupne politične volje in brez moči za uresničevanje doslednih politik skupaj. Če bi se zgodil scenarij po matrici DS, bi to Črno goro še dodatno obsodilo na stanje ujete, celo okupirane družbe.
• Kaj se mora zgoditi, da bo v Črni gori videti konec krize?
Vrnitev k vrednotam suverene Črne gore, reafirmacija ter preoblikovanje vrednot, na katerih sloni EU, afirmacija načela pravne države, zatiranje zagovornikov interesov Srbije in Rusije iz črnogorskega parlamentarnega življenja in demokratična konsolidacija institucije. Recept je na videz preprost, a zelo, zelo zahteven.
• Minilo je 20 let od vstopa Slovenije v EU, takrat, na pragu vstopa, smo bili priča, da so bile reforme izvedene v vseh porah slovenske družbe, da je bil vanje vključen vsak državljan. Kaj menite, ali je takšna mobilizacija črnogorske družbe mogoča?
Tako Slovenijo kot Hrvaško, kot tudi druge uspešne države, ki so se pridružile Evropski uniji, je v pristopnem procesu zaznamovalo temeljno družbeno soglasje o vrednosti vstopa v Unijo. Hrvaška je ta konsenz celo institucionalizirala z ustanovitvijo Matičnega odbora za spremljanje pogajanj, ki sta ga skupaj ustanovila nekdanji premier in sedanji šef opozicije Ivica Račan in takratni premier Ivo Sanader. Večina novih članic je po vstopu v EU doživela nekakšno regresijo, izginil je veliki skupni cilj in s tem temeljni dogovor v parlamentarnem prostoru. V Sloveniji je bil ta proces manj dramatičen, a viden, na Hrvaškem je bil v obdobju od 2011 do 2016 zelo dramatičen, nato pa se je vzpostavila osnovna stabilnost in začela reafirmacija temeljnih kolektivnih evropskih vrednot. Države Zahodnega Balkana, ki so trenutno vključene v širitveni proces, so večinoma daleč od vzpostavitve temeljnega konsenza o kolektivnih družbenih vrednotah in ciljih. To velja za Srbijo, za Črno goro, proces vzpostavljanja kolektivnih vrednot v BiH sistemsko ovira politični razred v manjši entiteti, a tudi v Federaciji se politika ni pokazala v mobilizaciji državljanov okoli skupnih ciljev. Za Severno Makedonijo je najmanj značilno to pomanjkanje skupnega cilja, a močnejše kot so obstrukcije držav članic zaradi dvostranskih interesov (najprej Grčija, zdaj Bolgarija), bolj se tako v političnem telesu, kot družbenem konsenzu skupni cilji zatirajo.
Na žalost ne v Črni gori ne v drugih državah Zahodnega Balkana, razen morda na Kosovu, ne vidim možnosti za takšno družbeno soglasje, kot je zaznamovalo Slovenijo pred dvajsetimi leti ali Hrvaško pred petnajstimi leti.

• Črna gora se lahko pohvali z dobrososedskimi odnosi. Bodo res ostali, ko govorimo o Hrvaški in meji na Prevlaki? Hrvaška lahko uporabi pravico veta, kot je to storila Slovenija v primeru nerešene meje s Hrvaško in s tem izsilila mednarodno arbitražo.
Hrvaška se je ob vstopu v Evropsko unijo na pobudo francosko-nemške parlamentarne iniciative zavezala, da kot članica ne bo ovirala sosednjih držav v pristopnem procesu zaradi vprašanj, ki niso del evropskega pravnega reda, ampak so vprašanja dvostranskih odnosov med državama. Doslej se je tega večinoma držala, vlada Andreja Plenkovića pa se je zelo dobro zavedala pomena prevzete obveznosti.
Hrvaška je menila, da je vprašanje razmejitve na morju pri Prevlaki zaprto vprašanje in je zaupala administraciji DPS, da bo bodisi sedanji začasni režim na meji, ki že več kot desetletje zagotavlja, da ne prihaja do mejnih incidentov, preveden v formalne razmejitve ali pa da bodo države problem postavile pred Mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Hamburgu. Toda že v času vlade Zdravka Krivokapića so začeli s črnogorske strani prihajati signali, da se tej vladi ne zdi sporno samo vprašanje razmejitve na morju, ampak da ne priznava niti kopenske meje na območju Prevlake. Hkrati sta se začela pogovarjati o še enem odprtem vprašanju med državama, to je o lastništvu učne ladje Jadran, katere matično pristanišče je bilo v Splitu, tako da po logiki nasledstva pripada Republiki Hrvaški. V nasprotju z upravo pod vodstvom DPS, ki je ponudila inovativne kompromisne rešitve v zvezi z lastništvom ladje, sedanja uprava, predvsem akter demokratov Alekse Bečića, ki zaseda položaj ministra za obrambo, agresivno vztraja pri tem, da je Jadran nesporno črnogorska last. Ko je Črna gora vstopila v zvezo Nato, Hrvaška formalno ni bila “mentorica” Črne gore v tem procesu, a je bila hrvaška diplomacija močno angažirana v korist Črne gore in kljub odprtim vprašanjem ni bilo videti, da bi ta proces blokirala. DPS, t.j. Đukanovićeve administracije so resnično razvile koncept evropskega dobro sosedstva, Črna gora pa je v tem obdobju de facto rešila vsa odprta mejna vprašanja in bila tako nedvomno vodilna na območju Zahodnega Balkana. Danes pa dobrososedske politike ni več, administraciji, tako Krivokapićeva kot aktualna Spajićeva, spodbujata napetosti in konflikte. Za razliko od uprav DPS, ki so integrirale črnogorsko družbo in spodbujale manjšinske skupnosti k delovanju v okviru načel ustavnega patriotizma, uprave po letu 2020 spodbujajo notranje napetosti v črnogorski družbi, marginalizirajo manjšinske skupnosti in ne sodelujejo pri poskusih utrditve meddržavnih odnosov in sodelovanja v regiji.
Hrvaška je napovedala resno spremljanje procesa v Črni gori in pokazala zadržke do sedanje administracije. Zadnji trenutki visoke stopnje zaupanja v bilateralnih odnosih so bili v času tehnične vlade Dritana Abazovića, vendar le do trenutka, ko sta bila razrešena dva velika ministra v tej vladi, Raško Konjević, minister za obrambo in Ranko Krivokapić, minister za zunanje zadeve. Od takrat ni več pravega zaupanja. Ne gre pričakovati, da bo Hrvaška blokirala pristopna pogajanja Črne gore z EU zaradi meje ali zaradi učne ladje Jadran, je pa povsem gotovo, da bodo hrvaški javni organi zelo pozorno spremljali doslednost izvajanja pravnega reda v Črni gori kot tudi resnost predpristopnih reform.
• EU je v zadnjem času državam Zahodnega Balkana namenila velika finančna sredstva. Ali je dejstvo, da morajo sedaj balkanske države same najti sredstva in moč, da opravijo domačo nalogo? Je res vse od tu naprej odvisno od njih?
EU ni mogla storiti veliko več kot dodeliti sredstva. Unija ne more namesto držav, vključenih v širitveni proces, razvijati svojih absorpcijskih sposobnosti in ne more namesto teh držav izvajati reform in javnih politik, ki so pogoj za dodelitev sredstev. Vse bolj očitno je, da bi ta sredstva kljub izdatnosti lahko zaobšla na primer Srbijo, ki vse bolj odkrito zavrača usklajevanje svojih politik (predvsem zunanje in varnostne) s skupnimi politikami EU, ter njeno nazadovanje na področju uresničevanje načel pravne države in delovanje pravne države, kar je vse bolj očitno. Skrb vzbujajoče je, da dominantni akterji javnih politik Črne gore vse bolj odkrito in močneje delujejo na prelivanju teh trendov iz Srbije čez črnogorsko mejo.
• Kako realno je spremeniti parametre za vstop v EU, da se ne zapirajo poglavja, ki jim ni videti konca in najti drug mehanizem?
Pravila pristopa so za vsako državo vnaprej določena, merila za odpiranje in zapiranje poglavij so jasna, vprašanje ki je na mestu je tako zgolj sposobnosti držav v procesu pristopa za izvedbo predpristopnih reform in interesa političnega razreda kot tudi vseh deležnikov v družbi, da se to dejansko zgodi. Države, ki svojega pravnega reda ne morejo prilagoditi pravnemu redu EU, nimajo niti sposobnosti za članstvo, saj se skupni pravni red nenehno »posodablja« in ga je treba trajno implementirati v sisteme držav članic.
• Kako gledate na Dodikove izjave o odcepitvi Republike Srbske? Kako realno je, da na tem delu Balkana izbruhne nov spopad, na kar opozarjajo ameriški obveščevalci.
Zdi se mi, da je vse, kar dela Dodik, na meji smešnega in da klovnom, kot je on, ne gre pripisovati pretiranega pomena. Zdi se mi, da se pri njem da vse rešiti z nekaj stavki. Skratka: njegova entiteta ni država, temveč administrativna enota in je organizirana v nasprotju z načelom federalizacije, to je decentralizacije odločanja in dekoncentracije države, ki velja v preostalem delu Bosne in Hercegovine. Edini stabilen privzeti okvir je Bosna in Hercegovina in če daytonski okvir, ki sicer ni dober, zanj in njegove privržence ni sprejemljiv, potem ga je treba odpraviti. To ne pomeni, da bi se Dodikova paradržava lahko odcepila od BiH, ampak le, da bi bilo treba entiteto nato ukiniti, njeno ozemlje razdeliti na kantone in načelo federacije razširiti na celotno ozemlje BiH. Navsezadnje je bila to prvotna ideja Washingtonskega sporazuma iz leta 1994 med Bošnjaki in Hrvati v BiH, pričakovati pa je bilo, da se bodo po porazu agresorjev projektu pridružili tudi bosanski Srbi. Če Dodik in njegovi privrženci to želijo, jim je treba takšno ureditev zagotoviti takoj.
Še nekaj stavkov o tem, da je Makedonija največja poraženka pri evroatlantskih integracijah. Kako vidite njeno prihodnost?
Makedonija je merila za začetek pristopnih pogajanj izpolnila pred Hrvaško, Hrvaška pa je polnopravna članica Unije že 11 let. Makedonska politika je bila izjemno produktivna v več svojih fazah, najprej v času, ko je pokojni predsednik Kiro Gligorov zagotavljal stabilnost te države v procesu razpada Jugoslavije, nato pa z veliko državniško hrabrostjo in z visoko politično kulturo, izraženi v Ohridskem sporazumu iz leta 2001, s čimer je Makedonija pokazala, da razume osnovno načelo evropskega mirovnega reda: da se problemi narodnih skupnosti ne rešujejo z delitvijo ozemlja, temveč z delitvijo oblasti. Makedonija oziroma danes Severna Makedonija je kot kompleksna država dokaz, da so lahko evropske rešitve zelo funkcionalne in stabilne. Žal Makedonija po velikem koraku naprej, ki ga je naredil Ohridski sporazum, ni dobila nagrade za svojo evropsko politiko, ampak je doživela neprijetno obstrukcijo s strani države članice, zaradi bilateralnega, neevropskega vprašanja. Sledilo je obdobje kljubovanja premalo oslabljene administracije Nikole Gruevskega, epizoda političnega kiča neohelenizma v Makedoniji, ki je bila primitivna provokacija Grčije, ki svojo identiteto temelji prav na helenizmu in je zato uradno imenovan Helenska republika. Tako kot modro vodstvo Gligorova, Ljupča Georgijevskega, je tudi Zoran Zaev pokazal državniško modrost in rešil vprašanje spora z Grčijo z relevantnimi potezami in težkim kompromisom. Temu pa je sledila obstrukcija s strani Bolgarije, ki Severno Makedonijo kljub temu, da je izkazala ustrezne evropske zmogljivosti, to državo še vedno drži “na čakanju”. Največja škoda, ki se lahko zgodi je to, da se ta država po obdobju resnega državnika vrne v fazo zamer, ki ga je izvajal Gruevski, še huje, celo dejanski rezultati predsedniških volitev kažejo na to, da je kaj takega povsem mogoče. Če k temu dodamo še dejstvo, da je danes patogeni vpliv Rusije na Balkanu veliko močnejši, kot je bil v skoraj desetletnem premierskem mandatu Nikole Gruevskega (2006-16), in da ima Vučićev režim tudi v interesu destabilizirati to državo in da se tudi kosovski premier Albin Kurti, do demokratskih opcij ne odziva s pričakovanim spoštovanjem in razumevanjem, potem lahko razumemo, zakaj je situacija precej pereča.