Četrtina 21. stoletja v Srbiji: endemična politična kriza in kaj storiti

Z prvim januarjem 2025 sta svet in Srbija vstopila v zadnje leto, ki bo dopolnilo prvo četrtino tega stoletja. Ko gre za Srbijo, je ta v političnem in zgodovinskem smislu natančno razdeljena na dva dela vsak v časovnem razmerju po 12 let.

Prvi del tega obdobja lahko imenujemo “postmiloševićevska demokratična obnova” Srbije po katastrofi v zadnjem desetletju 20. stoletja, ki je predstavljala eno najtežjih in socialno ter ekonomsko najhujših obdobij v sicer turbulentnojin pogosto tragični zgodovini prejšnjega stoletja. Dovolj je spomniti, da je leta 1993 industrijska proizvodnja v Srbiji padla na 30 % ravni iz leta 1989 in da je srbski BDP leta 2000 znašal le približno polovico BDP na predvečer razpada Jugoslavije. K temu je treba dodati še posledice Natovega bombardiranja Srbije, mednarodno izolacijo, demografske spremembe, preganjanje Srbov s Hrvaške in s Kosova in Metohije ter druge posledice razpada SFRJ, sankcij in vojn. Nov demokratični sistem po 5. oktobru 2000 je moral izvesti hkratno rekonstrukcijo in tranzicijo države, hkrati pa se soočiti z novimi političnimi pretresi in napetostmi (atentat na premierja Đinđića), vključno z odcepitvo Črne gore od ZRJ (2006) in enostransko razglasitev neodvisnosti Kosova s ​​podporo zahodnih sil (2008) kot tudi »cunami« v obliki velike svetovne gospodarske in finančne krize (do 2012). A kljub hvali sedanje vlade z gospodarskimi uspehi je bila povprečna rast realnega BDP v obdobju 2000-2011 okoli 4,5 %, v obdobju naslednje dekade pa se je skoraj prepolovila, konkretno torej od  2012-2024 tako le 2,75 odstotka.

Zadnjih 12 let »napredne vlade« je prineslo določen, čeprav nezadosten, gospodarski napredek v obliki relativno stabilnejših javnih financ (vsaj do pred nekaj leti), povečanih vlaganj v infrastrukturo (avtoceste), povečanih neposrednih tujih investicij, povečanih naložb v infrastrukturo (avtoceste) in določen dvig življenjskega standarda. Žal je imela ta relativna gospodarska blaginja tudi negativno stran v obliki drastične razslojenosti družbe in rojstva »novega razreda« kvazipodjetnikov, katerih gospodarski vzpon in bogastvo sta bila neposredno povezana z vezmi v vladajočih krogih. To “javno-zasebno partnerstvo” v obliki SNS spremlja ogromna korupcija, ki se je iz endemičnega stanja prelevila v sistemsko – ne samo tolerirano, ampak organizirano korupcijo. Poleg tega finančno stanje države kaže, da se rast BDP vse bolj financira s pospešenim zadolževanjem.

Korupcija v Srbiji ne le ubija, kot v Novem Sadu, ampak je postala ena glavnih ovir za doseganje višjih stopenj rasti države. Poleg tega sta režim izrednih razmer (izredne volitve, stalni vršilci dolžnosti večine državnih funkcionarjev ipd.) in avtoritarizem kot način vladanja »spin diktature« privedli do degradacije političnega sistema (kar vključuje razdrobljenost opozicije, odprava socialnega dialoga, marginalizacija stroke, civilnega sektorja in znanosti itd.) in vsesplošno negativno institucionalno okolje (brisanje delitve oblasti med izvršilno in sodno oblastjo, slabšanje kakovosti javne uprave, vsesplošne zlorabe »služb«, kriminalizacija delov policije in pravosodja itd.), ki je ob drastičnem nadzoru in monopolizaciji medijev povzročila, da se je Srbija vrnila v nekakšno predpolitično stanje, primerljivo s stanjem držav srednje in vzhodne Evropa po padcu komunizma in pred uvedbo demokracije. Srbija je vstopila v krog endemične politične krize, kar je razvidno iz ulic, kjer so danes – tako kot v obdobju 1996-2000 – žvižgi in ukulele oziroma množični molk nadomestili svobodo govora v parlamentu in debate na televiziji.

Nenormalizacija odnosov s sosedami, še bolj pa zaostanek v evropskem povezovanju, predstavljata slab zunanji rezultat, ki ima omejene razvojne možnosti. Srbija svoj neuspeh v evropskem povezovanju dolgoročno plačuje s položajem politično in gospodarsko marginalizirane države (obvoznice iz Evrope na Bližnji vzhod potekajo prek Romunije in Bolgarije, dolge kolone tovornjakov na mejah itd.), ki prejema veliko manj razvojne pomoči kot članice EU (letni izpad v povprečju okoli 1,5 milijarde evrov nepovratnih sredstev). Tega ni mogoče nadomestiti s prodajo nacionalnih virov in transakcijskimi odnosi z nekaterimi večjimi partnerji (Nemčija, Francija).

Aktualni protesti študentov in državljanov zaradi nesreče na novosadski železniški postaji predstavljajo že četrto serijo množičnih protestov v zadnjem letu in pol. Vzroki za proteste so bili različni – množični poboji, volilne manipulacije, okoljski protesti, gradbena nesreča zaradi slabe rekonstrukcije postaje –, vsak izmed njih pa se je omejeval na več med seboj povezanih tem in zahtev: zahtevo po spoštovanju zakonov in predpisov, t.j. pravna država, zahteva po transparentnem opravljanju javnih zadev predstavnikov oblasti, zahteva po pravičnosti v smislu enakega obravnavanja in odgovornosti pred zakonom, zahteva po politični in kazenski odgovornosti posameznikov na oblasti za stanje v družbi, zahteva po resnici in strokovnih informacijah, zahteva po boju proti korupciji, končno zahteva po vrnitvi k demokraciji kot naravnemu načinu delovanja političnega sistema v moderni družbi, v skladu s srbsko ustavo in našimi evropskimi perspektivami. Decentralizirani študentski protesti brez vidnih voditeljev skozi ad hoc akcije, organizirane kot oblike neposredne (»plenumske«) demokracije, so progresivni režim postavili pred nov izziv, na katerega se ne zna ustrezno odzvati. Ne glede na nadaljnjo evolucijo protestov se je rodila nova generacija družbenih aktivistov, ki je vrstnica tega stoletja in ki je dorasla spoznanju pomanjkljivosti te vlade ter intuitivno razume politično slepo ulico, iz katere napredni režim ni sposoben da se izvleče sam, razen če mu “pomagajo”. Kleptokratska struktura, ki temelji na avtoritarnem voditelju, tanki, premožni eliti in negativni kadrovski selekciji, temelji na nedelujočem politično-institucionalnem sistemu, ki ne omogoča naravnega izražanja raznolikih družbenih interesov.

Neustrezen politični sistem in ujetništvo državo neizogibno vodita v različne vrste kriz, ki jih ni mogoče rešiti z običajnimi populističnimi rešitvami v obliki »podkupovanja« določenih slojev družbe z »metanjem denarja iz helikopterja«, na videz poceni. posojila, širjenje strahu ali lažne obljube. Kljub ali prav zaradi avtoritarnega vodenja se je Srbija spremenila v kronično politično nestabilno državo.

Elementarni družbeni red, pravičnost, svoboda in varnost so teme in zahteve, ki jih progresivni sistem ne zmore izpolniti.

Tako kot v primeru predpolitičnih sistemov ob koncu komunizma je stanje »nestabilne spin-diktature« in endemično politično krizo mogoče preseči le v enem od dveh scenarijev: z nekakšnim družbenim dogovorom ali s poglabljanjem konflikta.

Prvi scenarij bi družbi omogočil “zadihanje” s “resetiranjem” političnega sistema, torej osvoboditvijo zajetih institucij, kot to zahteva obstoječa ustava, ki pa se (ob gromkem molku ustavnega sodišča) ne spoštuje. Potrebne so rešitve, ki jih zahteva sodobna družba 21. stoletja: svoboda govora na nacionalni televiziji, svobodne volitve (ki bi jih zagotovila prehodna vlada) in demokratična skupščina, neodvisno sodstvo itd.

V primeru negativnega scenarija bo protislovje med zahtevami in pritiski številnih političnih in gospodarskih dejavnikov ter družbenih potreb na eni strani in odtujene, klepto-pokvarjene klike v državnem vrhu na drugi strani. Le te vodijo v stanje poglobljenega in dolgotrajnega konflikta, tj. družbenega vrenja z negotovimi posledicami za prihodnost.

Ob koncu prve četrtine 21. stoletja se je Srbija znašla na še enem usodnem razpotju.

Pripravil Forum za evropski Balkan