Novi predsednik vlade
Po odstopu prejšnje srbske vlade pod vodstvom premierja Miloša Vučevića, (28. januarja 2025) zaradi nasilja nad udeleženci študentskih protestov v Novem Sadu, je srbski predsednik A. Vučić 6. aprila za mandatarja imenoval Đura Macuta, zdravnika in univerzitetnega profesorja. Macut, ki se do pred nekaj meseci ni ukvarjal s politiko in torej nima političnih izkušenj, je podprl Vučićevo pobudo naj tvorijo »Gibanje za ljudstvo in državo« kot nekakšno politično združenje, ki naj bi poleg Vučićeve »SNS« združevalo še druge politične sile in neodvisne strokovnjake, ki podpirajo sedanjo vlado v razmerah globoke politične krize v državi.
Nova vlada
Macut je formalno (in bistveno A. Vučić) 14.4. predlagal sestavo nove vlade, ki bi ji lahko rekli nekakšna rekonstrukcija prejšnje vlade, saj jih je bilo od 30 predlaganih ministrov, 20 že v prejšnji vladi. Poleg tega je večina pomembnih ministrov obdržala svoje resorje, kot so finance (S. Mali), obramba (B. Gašić), notranje (I. Dačić) in zunanje zadeve (M. Đurić), rudarstvo in energetika, gospodarstvo, zdravje, javne naložbe itd. Vlado še vedno sestavlja trenutna koalicija SNS M. Vučevića in SPS Ivice Dačića, skupaj z nekaterimi drugimi manjšimi koalicijskimi partnerji, medtem ko so štirje ministri – skupaj s premierjem – člani napovedanega “Gibanja za ljudstvo in državo.”
V novi vladi ni znanih imen srbske politike, razen tesnega sodelavca A. Vučića – Aleksandra Vulina, z Moskvo tesno povezanega politika, ki se zavzema za prekinitev pogajanj z EU in približevanje Srbije organizaciji BRICS. To pa ne pomeni drastičnega signala o spremembi srbske zunanje politike (ali napovedanem jasnejšem obračanju proti Zahodu), glede na to, da je v vladi (minister brez listnice) ostal znani z Rusijo tesno povezan poslovnež N. Popović. Po drugi strani pa prof. ni obdržal v vladi. Tanja Miščević, znana poznavalka vprašanj evropskih integracij, katere resor je prevzel manj znani Vučićev sodelavec Nemanja Starović. Ne gre pa pričakovati spremembe retorike oblasti v Beogradu, ki bo tako kot doslej ponavljala, da je strateški cilj Srbije vstop v EU, a z malo konkretnimi koraki v tej smeri.
Največje polemike pri izbiri ministrov v novi vladi je povzročila izvolitev Dejana Vuka Stankovića za ministra za izobraževanje. Stanković je znan komentator, ki se redno pojavlja v provladnih medijih in se v zadnjih mesecih zavzema za ostre prisilne ukrepe proti “študentom v blokadi” in profesorjem, ki jih podpirajo. To imenovanje, kot tudi imenovanje protievropskega aktivista B. Bratine za ministra za informiranje in komunikacije (ki so ga pred leti posneli med sežiganjem zastave EU), si razlagajo kot napoved morebitnih ostrejših represivnih ukrepov proti udeležencem študentskih protestov, ki Srbijo pretresajo od konca novembra lani.
Nadaljnja pričakovanja v razvoju politične krize v Srbiji
Sestava nove vlade, ki so jo že poimenovali “vlada kontinuitete”, nakazuje, da Vučić ne namerava spreminjati dosedanje protestne politike, ki je sestavljena iz kombinacije ukrepov za pridobivanje časa, pomiritve in konfrontacije (z elementi običajne propagande in represije) v pričakovanju, da bodo protesti izgubili intenzivnost.
Nedavni shod v Beogradu, v organizaciji vlade, (13. maja) je kljub vsem državnim »spodbujevalnim ukrepom« zbral približno 6-8-krat manj udeležencev kot velik protest v istem mestu, ki so ga organizirali študenti in je potekal 15. marca. Medtem je bilo samo prejšnji teden v Srbiji organiziranih več kot 400 manjših protestov v skoraj vseh delih države, vključno s politično občutljivim in zelo pomembnim shodom več tisoč študentov in državljanov v Novem Pazarju, ki predstavljal redko videno manifestacijo solidarnosti med sandžaškimi študenti in študenti iz preostale Srbije. V zadnjih tednih je prišlo do določenega političnega preobrata na študentskih “plenumih”, kjer se je po več mesecih prvič začela razprava o načinih zamenjave sedanjega režima, namreč o oblikovanju prehodne strokovne vlade. To pomeni korak k stališčem opozicije in neodvisnih strokovnjakov (“proGlas”) o nujnosti oblikovanja prehodne vlade kot predpogoja za izvedbo poštenih in svobodnih volitev. Še vedno pa so študenti glede tega vprašanja razdeljeni. Še vedno je prisotna visoka stopnja nezaupanja do vseh obstoječih političnih akterjev (bodisi vlade ali opozicije ali celo aktivističnih organizacij civilne družbe).
Aleksandar Vučić je ostal neomajen pri oceni, da njegovi vladi grozi iz tujine podprta “barvna revolucija”. V praksi je javna podpora iz tujine usmerjena predvsem proti Vučiću samemu (madžarski in slovaški premier Orban in Fico, oblasti v Moskvi in Pekingu itd.). Čeprav Vučić ni povsem prepričan o popolnem obvladovanju državnega represivnega aparata, še posebej v primeru resnih nemirov in nasilnih konfliktov, vseeno v dobršni meri obvladuje državni aparat, prisilne institucije ter finančne in gospodarske tokove.