O razmerah v Republiki Srbski smo se nekaj dni po predčasnih predsedniških volitvah in deset mesecev pred novimi splošnimi volitvami pogovarjali z Branislavom Borenovićem, članom predstavniškega doma parlamenta Bosne in Hercegovine iz opozicijske Stranke za demokratični napredek (PDP).
Za začetek vas prosim za komentar izida predčasnih volitev predsednika Republike Srbske.
Na teh volitvah so državljani Republike Srbske v prvi vrsti glasovali proti politiki Milorada Dodika, proti njegovim hazarderskim politikam in proti vsemu tistemu, kar je v predhodnem obdobju počel, moramo priznati razmeroma uspešno. Očitno pa je prišel čas, da so ljudje dojeli, da je ta politika nekakšen avanturizem, ki nas vse skupaj pelje v resno, resno nevarnost za celotno družbo. Z glasovanjem proti njemu je popolnoma jasno, da je opozicijski kandidat, ki je ugleden, kulturen, umirjen in pošten človek, dobil neverjetno veliko podporo, čeprav je bila udeležba manjša kot na prejšnjih volitvah.
Katere nauke lahko potegnete iz teh volitev?
Pokazale so se nekatere izjemno pomembne stvari. Prva je ta, da je Banjaluka ponovno rekla ne Dodiku in njegovi stranki SNSD, podobno je bilo v Bijeljini in v nekaterih drugih mestih, v katerih je do zdaj SNSD vedno užival pomembno podporo. Izkazalo se je, da ta stranka ne more več mobilizirati svojih volivcev, ki so slepo ubogali vse, kar jim je veliki vodja ukazal. Menim, da je to sporočilo, za katerega nisem povsem prepričan, da ga bo Dodik dobro razumel.
Ne zdi se, da bi ga razumel?
Veste, kako je z ljudmi, ki jim v glavo stopi velika moč, ki jo uživajo. Ko jih politično sonce tako dolgo greje, da nimajo več občutka, kdaj so prišli oblaki in se je ohladilo. On bi to sporočilo najbolj moral dojet in nisem prepričan, da ga je. Zdaj očitno sledi velik in mučen bopj v naslednjih desetih mesecih, ko bodo splošne volitve, ki bodo pravzaprav najbolj pomembne. Te volitve bodo določile, kam gre ta država, ali bomo del urejene evropske družbe ali pa bomo nekakšna enklava, izolirani otok, v na katerem avtokratske politike na popolnoma privatiziran način zlorabljajo svojo moč vladanja nad tem prostorom.
Kako bo videti naslednjih deset mesecev?
Prepričan sem, da je pred nami deset zelo turbulentnih mesecev, v katerih se bo počelo vse, kar ni dovoljeno. Ključni izziv za opozicijo pa bo, da v prvi vrsti med seboj naredimo nekakšno vzdušje, kjer bo malo več razumevanja, več prostora za kompromise, da osebna nasprotja damo na stran in da ne prihajamo v javnost z nečim, kar bi lahko uredili znotraj naših opozicijskih zidov. Pomembno bo opogumiti ljudi, da odidejo volit, ker imam občutek, da so ljudje preprosto že utrujeni od teh stalnih volilnih procesov, ki so polni volilnih manipulacij. Kot veste, je naš volilni zakon zares katastrofalen. Mi še vedno nismo uvedli novih tehnologij na volišča, ki se uporabljajo povsod po svetu, tudi v regiji, celo v Albaniji in Severni Makedoniji. Tam te tehnologije močno zmanjšajo možnosti manipulacij.
Ali ni to malo pozno?
Da in tudi, ko govorite z običajnimi ljudmi, taksisti, trgovkami, medicinskimi sestrami in podobno, slišite, da so tako zelo utrujeni od politike, da ne želijo več razmišljati o tem. Že predolgo poslušajo, da je treba zdržati še naslednje volitve in še naslednje. Ne morejo ljudje več tega, ko vidijo, da je na prejšnjih volitvah malo zmanjkalo za zmago tistega, ki ponuja spremembe in se spet nič ne spremeni. Dodik z nekakšnimi manipulacijami pride do teh nekaj odstotkov, ki jih potrebuje za zmago. Je pa neverjetno, kako on predstavi ta svoj rezultat. Če vprašate ljudi v Evropski uniji ali v mednarodni skupnosti nasploh, boste videli, da oni vsi mislijo, da je Dodik dobil 90 odstotkov glasov na prejšnjih volitvah. Vedno pa je razlika eno, dve odstotni točki. Zato jaz vedno skušam partnerjem v tujini dopovedati, da je Republika Srbska demokratična družba, ki ima vladajočo koalicijo, ampak ima pa tudi razmeroma močno opozicijo. Alternativa torej obstaja, tako v Republiki Srbski, kot na ravni Bosne in Hercegovine.
Kako vi vidite zahtevo SDS, da se zaradi manipulacij ponovijo volitve v treh mestih?
Popolnoma upravičena je ta zahteva. Morate namreč vedeti, da se pri nas med vsakim volilnim procesom dogajajo te volilne kraje, prvenstveno v Doboju in Zvorniku. Kaj to pomeni? Obstajajo okolja, kjer je udeležba na volitvah visoka, ljudje pa tam sploh ne živijo. Tokrat imamo celo prvič pričevanje ljudi, ki so se pojavili na volišču in videli, da je nekdo že glasoval namesto njih. Nekdo se je podpisal namesto njih. Volilna komisija se je torej dogovorila z nekom, da glasuje namesto njih, ker so vedeli, da ti ljudje živijo nekje v tujini, so se pa po naključju prav na dan volitev znašli tam in tako ugotovili prevaro. Predstavljajte si kaj takega kjerkoli v Sloveniji, na Hrvaškem ali kjerkoli v urejeni državi, da pridete na volišče s svojo osebno izkaznico, tam pa je namesto vas že nekdo glasoval in se celo podpisal v volilni imenik.
To je bil en primer, kako veste, da je takšna tudi v resnici praksa?
Zelo preprosto, vidite izjemno veliko volilno udeležbo v krajih, kjer praktično ni ljudi. Denimo tokrat je bila povprečna udeležba okoli 37 odstotkov, na teh nekaj voliščih v Doboju, Zvorniku in še posebno Laktaših, pa je udeležba dosegala 60 ali celo 65 odstotkov vseh volivcev, ki pa jih tam sploh ni, razlika v prid Dodikovemu kandidatu pa je bila 92 proti osem odstotkov. Oni tega početja več niti ne poskušajo skrivati, več kot dovolj argumentov je za ponovitev volitev v teh treh mestih, kjer je Dodikov kandidat dobil 20.000 glasov več od našega. To je nemogoče, s takšno razliko ni zmagal niti Dodik, ko je tam kandidiral. Zahteva opozicije za ponovitev volitev je torej popolnoma upravičena, saj se je v treh mestih zgodila v nebo vpijoča volilna kraja.
Od koga je odvisno, ali bo prišlo do ponovljenih volitev?
To je odvisno od Centralne volilne komisije (CIK), ki bi to odločitev lahko sprejela. CIK bi sicer morala delovati po zakonih, vendar pa ves čas prisluškuje, kaj pravi okolje. Kaj pravijo predstavniki mednarodne skupnosti, še posebno Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Svet Evrope, v bistvu na njene odločitve močno vplivajo stališča mednarodne skupnosti. Menim pa, da se bo našla dovolj velika večina za ponovitev volitev, tako pogumni odločitvi ne bi bili priča prvič, veste, da smo imeli ponovljene lokalne volitve leta 2020. Tedaj je bilo dokazano, da je v Doboju SNSD ukradla 80 odstotkov glasov. Za nekaj kandidatov iz SNSD je bilo dokazano, da niso zbrali 23.000 glasov, ampak 4.500, torej je bilo ukradenih več kot 18.000 glasov, torej 80 odstotkov vseh glasov.
Je kdo zaradi tega končal v zaporu?
Ta dobojski primer je zelo zanimiv, na vsakem volilnem mestu je pet članov volilnega odbora, podane so bile kazenske ovadbe za dokazane nepravilnosti na 80 voliščih, torej proti 400 ljudem. In teh 400 ljudi je bilo predmet nekakšne tožilske preiskave, ampak v Doboju, vse to se je potem razvleklo in že smo leta 2025. Nihče ni končal v zaporu, nek manjši del ovadenih je plačal neko simbolično kazen v višini nekaj sto mark in postali so seveda heroji v svojem domačem dobojskem okolju.
Kako mislite, da so postali heroji?
Še večji problem, kot same volilne goljufije, je v tem, da to postaja normalen način življenja, nekakšno pravilo. Za pomemben del ljudi je povsem normalno, da kradejo volitve, njim je dosežek, da ukradejo 20 ali 30 glasov. To žal postaja model vedenja, ki je zadnje sprejemljiv in je celo pohvalen, ko gre za njihovo politično stranko in ustvarja takšno podobo, da je to dovoljeno, ker ni sankcij za takšno početje. To je nekakšen psihološki fenomen, ki je po moji oceni veliko bolj nevaren kot odziv pravosodja, ki bi moral iti v smer, da volilne goljufije dosledno kaznuje. Zaupanje v demokratični sistem je pri nas popolnoma porušeno, kako to povrniti, ne vem. To bo zagotovo dolgotrajen in zahteven proces pri ljudeh, ki se jim nekaj najbolj normalnega zdi ukrasti volilne glasove.
Karan sam zase pravi, da je drugi Dodik. Kaj on sploh lahko novega prinese Republiki Srbski?
Nič, zato je bil postavljen za kandidata, da ničesar ne spreminja. Skušal bo biti kopija svojega šefa in naredil bo vse, kar mu ta naroči. To je brezbarvna figura, ki se formalno imenuje Siniša Karan, v resnici pa je tam Milorad Dodik.
Kako so vse spremembe zakonov, ki so pripeljale do Dodikove obsodbe in razrešitve, škodovale odnosom med dvema entitetama?
V političnem smislu je to zagotovo naredilo določeno škodo, tudi v ekonomskem smislu je prišlo do škode, v prvi vrsti za Republiko Srbsko. Ključno vprašanje pa je, zakaj se je to počelo, zakaj so počeli nekaj, kar je preostanek države razburilo, da bi se kasneje vrnili na staro. Torej smo samo izgubljali čas, leto ali dve turbulenc in napetosti. Ko so druge države v regiji trdo delale na tem, da pridobijo določena evropska sredstva, da zgradijo mostove, ceste, da zaposlujejo ljudi, da privabljajo tuje naložbe, smo se mi ukvarjali z nesmiselnimi konflikti, ki so pošiljali sporočilo potencialnim tujim in domačim investitorjem, da zamrznejo svoje poslovne dejavnosti in načrte ter selijo svoje dejavnosti nekam drugam.
Zakaj se je to počelo, zakaj se je izgubljal čas, kaj je bil cilj tega?
Dodik je spreten politik, ki se zaveda, da v nekem normalnem okolju ne more delovati. Njegov ambient je spopad, konflikt, napetost, iskanje nekakšnih notranjih in zunanjih sovražnikov. Stalno strašenje ljudi z nekimi strahovi, da nas bo nekdo napadel, uničil, ukinil.
Saj Republike Srbske se ne da ukiniti, ker jo ščiti Dayton.
Republika Srbska ima sijajen položaj znotraj države, ki se imenuje Bosna in Hercegovina. Smo entiteta s svojo skupščino, vlado, proračunom, policijo, svoje izobraževanje, zdravstvo, cel niz institucij, tako mora biti. Vse naše institucije imajo na leto na voljo več kot deset milijard konvertibilnih mark sredstev, Bosna in Hercgovina pa ima proračun 1,5 milijarde na leto, torej dobro sedmino našega entitetskega proračuna. Potem se vprašam, zakaj bi kdo pod vprašaj postavljal tako močan položaj Republike Srbske. Pred časom sem se pogovarjal s poslanci Katalonije, ko sem jim rekel, naj si predstavljajo, da vlada v Madridu ne more nobene odločitve sprejeti brez njihovega soglasja in da se nobena odločitev španskega parlamenta ne more sprejeti brez potrditve parlamenta Katalonije, kar vse mi imamo v Republiki Srbski. Pa so mi odgovorili, da je to bolje kot država. Poskusi uničevanja te ureditve s strani Srbov so popolnoma nerazumni in nesmiselni. Nam je najbolje, da znotzraj obstoječe ureditve iščemo kompromise in tekmujemo med seboj v dobrem, kdo bo po čem boljši, kdo več ve, kdo pritegne več kapitala, da bi jutri vsi skupaj bolje živeli.
Ali bi Dodik v takšni Bosni in Hercegovini lahko obstal?
Tu tiči tudi odgovor na to, ali si nek politik zares želi našo državo videti v Evropski uniji. Seveda si ne želi, takšni ljudje se bojijo pravil, bojijo se reda, vladavine prava, bojijo se delujočih institucij in evropskega javnega tožilca. Tam ni šale, kdor zlorablja javna sredstva, konča v zaporu. V takšnmi ureditvi vplivnež ne more nekoga poklicati in postopka zoper sebe kar ustaviti. Zato se mi tako močno borimo za evropsko pot, ker želimo evropska pravila in zakone, ki enako veljajo za vse, za tiste, ki so na položajih pa naj veljajo še bolj strogo.
Dosedanja oblast v Republiki Srbski je velik del svoje politike gradila na kljubovanju Zahodu in ZDA, do prihoda Trumpa na oblast. Ali javnost sploh ve, kakšna je zares vsebina dogovora Dodika z ameriško administracijo?
Ali je v ozadju še kak dogovor, razen tega, da se v zameno za umik sankcij Dodik umakne s predsedniškega položaja, ni znano. Ima pa on še vedno zelo močan in vpliven položaj kot predsednik vladajoče stranke. Mene bi skrbelo le, če bi v ozadju bil nekakšen dogovor resnejše politične narave, ki bi na tak ali drugačen način vseboval neke vrste preoblikovanje ustavne ureditve te države, notranje ureditve te države. To je nekaj, kar me straši. Toda recimo, da verjamem, da vendarle ni tolikšen hazarder, da bi se poigraval z nečim, kar je le ustavna ureditev te države in znotraj te položaj Republike Srbske. Vse drugo mi je manj pomembno, človek se je pogajal za svoj položaj, volivci to opazujejo in se v skladu s tem odločajo, vsak nosi svoj križ, kot ve in zna.
Kako vi gledate na obtožbe, da so iz RS izčrpavali javna sredstva in jih prenašali v Slovenijo?
Mi smo tu imeli eno zelo veliko afero, ki je za nas imela izjemno težak epilog. Govorim o aferi Viadukt, kjer sta na zelo čuden način dva Slovenca, ki sta najverjetneje bila zgolj orodje nekoga od tu za izčrpavanje javnega denarja, s pomočjo skupine odvetnikov dosegla, da sta na mednarodnem centru za reševanje gospodarskih sporov dobila arbitražo in s tem pravico do izplačila 56 milijonov evrov za posel, v katerega sta vložila manj kot pol milijona evrov. Tu se postavi vprašanje, kako je Republika Srbska to lahko izgubila, če tega ni želela izgubiti? Takšnih primerov je v zadnjem času vse več, to je postal za nekoga resen posel. Sklepanje nenavadnih koncesijskih pogodb, ki se razdirajo na zelo čudne načine, potem pa ti koncesionarji v nekih dolgotrajnih, desetletnih, postopkih ta koncesionar v arbitražnih sporih dobijo deset milijonov namesto nekaj sto tisoč evrov. To zame ni več vprašanje politike, ampak zadeva za pravosodne organe, tudi slovenske. Ali je zares dovoljeno na tako nenavaden način pridobljene milijona kar prinesti v vašo državo brez posebnih pojasnil? Gre za puljenje denarja iz našega proračuna na nek izjemno kontroverzen način, ali si vaše oblasti res želijo, da tak denar priteka v Slovenijo? To je vprašanje za vaše organe.
Branko Blanuša je pred volitvami govoril o korupciji kot temeljnem problemu Republike Srbske, Karan korupcije niti z eno besedo ni omenil.
Z vprašanjem ste si odgovorili. Korupcija nastaja že na volitvah, kjer se po malem krade na vsakem volišču po 20 ali 30 glasov, sto volišč in že imate nekaj tisoč glasov. Ko dovolite korupcijo na volitvah, ste ji za naslednjih nekaj let odprli vrata institucij. To je preprosto model vedenja, ki je zares zaskrbljujoč.
Kakšen je dogovor med opozicijskimi strankami za splošne volitve leta 2026 in kaj rezultat predsedniških volitev pomeni za ta dogovor?
Ta rezultat kaže, da je PDP, kot največja članica volilne koalicije Varna Srbska, pokazala svojo moč v Banjaluki. To je posebno velik pozitiven znak za župana Banjaluke Draška Stanivukovića, da smo na dobri poti. Izjave znotraj opozicije so zdaj veliko bolj umirjene kot pred volitvami, zdaj ni več napadov, kot je to bilo prej. Odnosi znotraj opozicije so se umirili in verjamem, da bomo zmogli se dogovoriti okoli imen skupnih kandidatov za predsednika republike in člana predsedstva ter, da bomo zmogli resno konkurirati za 42 sedežev v skupščini.
Kako Srbija gleda na vaša prizadevanja?
Srbija je za nas najpomembnejša partnerka, kakorkoli obračate. Srbija ponuja korektno in dosledno institucionalno podporo Republiki Srbski in prepričan sem, da bo tako tudi nekoč, ko bo prišlo do zamenjave oblasti v Republiki Srbski. Čudi me le, da oblasti v Federaciji BiH zavračajo ponujeno roko Srbije, ki neprestano ponavlja, da spoštuje ozemeljsko celovitost BiH, da niso pripravljene na sodelovanje pri reševanju nekaterih skupnih odprtih vprašanj, saj vendar ćivimo v isti regiji. Politično Sarajevo se vede avtistično, ko govorimo o odnosih z Beogradom in žal moram reči, da je za odsotnost dobrih odnosov med državama bolj odgovorno Sarajevo kot Beograd.