Konec avgusta se zaključuje dvoletni raziskovalni projekt Anxious Peace, ki ga vodi in koordinira izredni Profesor z ljubljanske Fakultete za družbene vede prof. dr. Rok Zupančič. Projekt analizira sobivanje Srbov in Bošnjakov v bosanski vasi Baljvine med državljansko vojno 1992-1995. Raziskava, čeprav obravnava obdobje pred skoraj 30 leti, je zelo pomembna, saj prikazuje primere dobre prakse - sožitje na Balkanu brez etnonacionalne nestrpnosti, so poudarili ljubljanski raziskovalci. Rezultate, ki bodo kmalu znanstveno objavljeni, so regionalni mediji objavili selektivno.
FEB: Vasica Baljvine, ki se nahaja med Banja Luko in Mrkonjić Gradom, je povsem po naključju pritegnila vašo pozornost.
Prof. dr. Rok Zupančič: Drži, preko kratkega dokumentarca na youtubu, ki ga je pripravila tuja televizija, sem ujel nekaj informacij o tej vasi in ker me je tema zanimala, sem šel na teren preveriti, koliko resnice je pri tem in ali gre morda le za nekakšno novinarsko romantiko. Na terenu smo se prepričali, da je zgodba resnična, projekt Anxious Peace smo prijavili Agenciji za raziskovalno dejavnost RS in si tako zagotovili sredstva za dveletno raziskavo. Poleg te vasi je raziskovano še mestece Kosovska Kamenica, kjer Albanci in Srbi živijo dokaj mirno, in Gorski Kotar, kjer so Hrvati in Srbi zadnjo vojno prestali brez večjih oboroženih spopadov in še danes živijo brez resnejših napetosti po »etnični liniji«.
FEB: Kaj ste si zadali kot cilj projekta?
Prof. dr. Rok Zupančič: Podatki, ki smo jih zbrali, so temelj za prihodnje projekte, ki se nanašajo na razumevanje delovanja etničnih odnosov. Hočemo izvedeti kateri so dejavniki, ki prispevajo k poslabšanju ali izboljšanju odnosov. S tem želimo prispevati k razumevanju družb v jugovzhodni Evropi in širše pokazati, da medetnični odnosi niso slabi že po definiciji in da je zatekanje k nasilju ali miru vedno stvar izbire.
FEB: Lahko z nami podelite ugotovitve, kateri so bili glavni razlogi, da omenjena vas ni bila uničena, da sta se ohranili džamija in cerkev v tej vasi?
Prof. dr. Rok Zupančič: Dejavnikov je več. Prvi in osnovni je ta, da se je vas nahajala daleč stran od glavnih vojaških cest in da je vojska Republike Srbske razmeroma hitro vdrla v vas, razorožila prebivalce in zasedla širše območje. Medtem ko so se Srbi, Bošnjaki in Hrvati spopadli v bližnjem Mrkonjić Gradu in Jajcu, je ta vas uspela ohraniti sožitje. Poleg tega je zelo pomemben dejavnik za ohranitev vasi to, da so bili poveljniki enote vojske Republike Srbske, ki je prišla v vas na začetku vojne, ko so se že začele napetosti in spopadi niso bili daleč, nekdanji učitelj Petar Đuričić in Lazo Babić; oba vzgojena v okviru bratstva in enotnosti, sta oba veliko potovala in delala po nekdanji Jugoslaviji. Zaradi tega so verjetno razvili pozitiven odnos do drugih narodov in nimajo antagonističnega odnosa do običajnega bošnjaškega prebivalstva, kar bi težko rekli za nekatere generale iste vojske, ki so danes v Haagu. In pomembno je tudi, da npr. Đuričiću, kot nam je povedal sam, ni bilo posebej rečeno, naj odstrani Bošnjake, čeprav mu je bilo to sugerirano. Vprašanje, ki ostaja nepojasnjeno pa je, kako bi se zadeva končala, če bi dobil neposredno naročilo.
FEB: O takih velikih osebnostih in ljudeh, ki so imeli izjemno vlogo se dejansko zelo malo ve kajne?
Prof. dr. Rok Zupančič: Ja, točno. Vedeti moramo, da ta vas ni daleč od območja, kjer je deloval Arkan. Zaradi tako rekoč »normalnosti« tistega učitelja, ki je med vojno opravljal svojo vojaško obveznost, poveljnika in nekaterih drugih dejavnikov, je več sto Bošnjakov, kolikor jih je v 90. letih prejšnjega stoletja živelo v tej vasi, rešenih. Vas, ki se nahaja na ozemlju Republike Srbske, je imela po popisu leta 1991, 1.140 prebivalcev.
FEB: Kaj se vam je zdelo poleg omenjenega še ključno?
Prof. dr. Rok Zupančič: Pomembna sta še dva dejavnika, prvi – zgodovinski spomin vaščanov. To je bilo izjemno pomembno. To pomeni, da se je spomin na drugo svetovno vojno, ko so Bošnjaki vstali v bran Srbom, prenašal iz roda v rod. Po pripovedovanju prebivalcev so v vas vdrli ustaši in jih hoteli pobiti. V tem novem spopadu so Srbi zdaj čutili, da morajo uslugo vrniti, ker so to že moralno dolžni Bošnjakom. Med raziskavo nismo našli priče ali prič, ki bi to potrdile, vendar je spomin na ta dogodek zelo živ, tako da podatek ni dvomljiv. Zgodbe se prenašajo iz roda v rod in skoraj nemogoče je ugotoviti, ali so točne, bolj pomembno pa je, da jih domačini poznajo, vanje verjamejo in zato spoštujejo svoje sosede četudi so slednji druge vere.
In nenazadnje, nič manj pomembno ni, da sta se verska voditelja vasi, hodža in duhovnik, ob začetku vojne dogovorila, da si je treba prizadevati za ohranitev harmonije v vasi in da morajo paziti, kot pravijo, vsak svojo ‘čredo’. Če je kdo naredil kakšno neumnost, so ga kaznovali njegovi. Tako so razmejili pristojnosti in posledice.
FEB: To jasno kaže, kakšno vlogo je imela cerkev oziroma vera v tej vojni se strinjate?
Prof. Dr. Rok Zupančič: Vsekakor. Vedeti pa je treba, da je bila v tem primeru vloga pozitivna. Na žalost je veliko primerov iz Bosne in širše na Balkanu, ko so vojaki v imenu zaščite ljudstva in vere zagrešili zločine »z blagoslovom« verskih voditeljev.
FEB: Tako ste sestavili cel mozaik pozitivnih dejavnikov.
Prof. dr. Rok Zupančič: Ja, je bi bil kar precej velik element sreče, da nekdo ni vrgel vžigalice in povzročil konflikta.
ODZIV MEDIJEV JE BIL MLAČEN
FEB: Kako se je javnost v regiji odzvala na rezultate projekta?
Prof. dr. Rok Zupančič: Na splošno se o pozitivnih primerih ne govori veliko, povprečnemu bralcu je nezanimivo. V Bosni in Hercegovini so mediji, tisti, ki niso blizu vladajoči politični strukturi in Dodiku, namenili veliko prostora tej temi, saj je zgodba v nasprotju z vladajočimi paradigmami in ruši norme, po katerih morajo biti Srbi a priori proti Bošnjakom in obratno. O nas v Bosni in Hercegovini so pisali Al Jazeera, Dnevni avaz, BBC v srbščini, torej predvsem tuji poročevalci in dopisniška novinarska uredništva. Medtem ko uradna televizija, to je Radiotelevizija Republike Srbske, doslej ni pokazala zanimanja.
FEB: Pa se je tudi v drugem delu raziskave pokazalo selektivno zanimanje medijev?
Prof. dr. Rok Zupančič: Ja, enako se je zgodilo pri drugi raziskavi na Kosovu, ko smo analizirali razloge, zakaj se je izognilo množičnemu prelivanju krvi v Kosovski Kamenici na vzhodu Kosova. To je eno redkih krajev na Kosovu, kjer albanski natakar še vedno govori srbsko s srbsko govorečim gostom, da sprejme naročilo. Za naše rezultate se zanimajo kosovski mediji v angleščini (spletna strani, namenjene tujcem, ki živijo na Kosovu), ki bodo verjetno v naslednjih tednih objavili zgodbo o naši raziskavi.
FEB: Kako si to razlagate?
Prof. dr. Rok Zupančič: Vsekakor bi bilo zanimivo za potencialno sociološko analizo postkonfliktnih družb na območju nekdanje Jugoslavije in jugovzhodne Evrope, kjer imajo negativne novice še vedno večjo težo in pritegnejo večjo pozornost povprečnih bralcev.
FEB: Ali obstajajo še kakšni drugi pozitivni primeri, ki niso bili analizirani?
Prof. dr. Rok Zupančič: Naredili smo preliminarno raziskavo in izvedeli za vas nedaleč od Vzhodnega Sarajeva, kjer ni bilo spora med Bošnjaki in Hrvati, prav tako v Gorskem Kotarju, na območju trikotnika Delnica – Vrbovsko – Ogulin, ni bilo nasilja med Srbi in Hrvati. Za nekaj nadaljnjih in širših raziskav bi bilo potrebno pridobiti nova finančna sredstva in novega donatorja.
Prihodnost Kosova - vprašanje za milijon dolarjev Izredni profesor dr. Rok Zupančič iz Centra za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je odličen poznavalec razmer na Kosovu. Tema njegove doktorske disertacije je bila prav preprečevanje konflikta na Kosovu. Na vprašanje, kako ocenjuje trenutno situacijo na Kosovu in kakšen razplet pričakuje - odgovarja, da to ostaja "vprašanje za milijon dolarjev". Meni, da je na splošno čas velikih konfliktov in nemirov na Balkanu minil in da domačim politikom vojna ne ustreza. Zanje je, kot pravi prof. dr. Zupančič, pomembno, da predstavljajo vez med svojo državo in EU. Prof. dr. Zupančič meni, da ostaja možnost za lokalne konflikte manjših eskalacij, "čeprav lokalni politiki dobro vedo, kako daleč lahko gredo pri podpihovanju ognja." Kot je še izpostavil prof. dr. Zupančič, je problem na Kosovu in na sploh na Balkanu nemoč evropskih politikov pri uveljavljanju idej, saj je vsem jasno, da za seboj nimajo močne enotne Evropske unije, ki bi jih podpirala pri iskanju rešitve. To dokazuje tudi dejstvo, da pet držav EU (Ciper, Slovaška, Grčija, Španija, Hrvaška) ni priznalo Kosova, kar pomeni, da zunanja politika EU kot taka ne obstaja, dodaja Prof. dr. Zupančič. To po njegovih besedah odpira prostor lokalnim politikom za bilateralno igranje z nekaterimi državami, kot je Madžarska. Na vprašanje, kakšen je vpliv srbske in albanske diaspore na politično odločanje v Evropi in ZDA, prof. dr. Zupančič poudarja, da ta v tem trenutku ne igra velike vloge, niti je ne želi, za razliko od obdobja med konflikti iz devetdesetih let prejšnjega stoletja.