Hitro v Evropsko unijo, da bo še dolgo mirna Bosna

V Bosni in Hercegovini, prelepi deželi, polni zgodovine in prijaznih ljudi, se skoraj vsak pogovor znancev ali prijateljev ob kavi začne ali konča z jalovo tolažbo v slogu: »dobro je, samo da se ne puca« (dobro je, da le ne streljajo). Verjetno zlasti zato, ker je v preteklih 30 letih BiH preživela več zgodovine, več žalostnih zgodb, več sovraštva in nesreče kot bi bilo znosno za povprečnega človeka, je najhitreje rastoča številka v statistiki tega dela Balkana število odseljenih ljudi. Po nekaterih ocenah zunaj meja BiH, v kar 51 državah, živi že 34 odstotkov državljanov BiH oziroma več kot 1,7 milijona ljudi, rojenih v BiH. Ta država je izvor druge največje diaspore na svetu, po deležu izseljencev je BiH prehitela le Gvajana, takoj za BiH pa je še ena balkanska država, Albanija.

Iste teme že več kot 30 let

Ko bosanski izseljenci zaslužijo dovolj denarja in najdejo dovolj časa za vrnitev v domovino na obisk, ob sprehodu po čaršiji in med klepetom s prijatelji, sorodniki in znanci, ki so ostali doma, poslušajo podobne zgodbe in podobno govorico kot pred več kot 30 leti. Nizek življenjski standard, slabo stanje ekonomije, socialne krivice, politična nestabilnost, pravna (ne)varnost in osupljiva moč korupcije ter organiziranega kriminala. Vse naštete teme, o katerih so se ljudje pogovarjali pred tremi desetletji, so redno na dnevnem redu pogovorov tudi danes. Podobno kot v času tik pred in med krvavo vojno državo, ujeto v spiralo navidezne brezizhodnosti, obvladujejo na nacije in religije naslonjene politične stranke iz vojnih časov. Vodilne politične sile, ki že tri desetletja svoje volivce obvladujejo z nacionalističnim besednjakom in s strašenjem pred pripadniki drugih dveh konstitutivnih narodov in so skozi leta, navkljub številnim korupcijskim aferam, dokazanemu nepotizmu in negativni selekciji, uspele izgubiti komaj kaj mobilizacijskega naboja, še danes bolj kot ne krojijo vsakdanje življenje ljudi v BiH.

Za Republiko Srbsko Schmidt ni legitimni predstavnik mednarodne skupnosti

Ker državnost Bosne in Hercegovine temelji na Daytonskem mirovnem sporazumu, je ta država v specifičnem položaju. Nič pomembnega naj se tam ne bi zgodilo mimo mednarodne skupnosti. Ustavno sodišče, v katerem sedijo trije ustavni sodniki iz tujine in urad visokega predstavnika, ki ga vodi nemški diplomat Christian Schmidt, bi morala biti Alfa in Omega dogajanja, a sta se v zadnjem obdobju znašla v neprijetnem položaju. Schmidt, katerega imenovanje mora potrditi Varnostni svet OZN, je dobil zeleno luč treh od petih stalnih članic VS OZN, Kitajska in Rusija pa njegovega imenovanja nista potrdili. Zato zlasti v Republiki Srbski vztrajajo, da Schmidt ni legitimni predstavnik mednarodne skupnosti in mu na vsakem koraku odrekajo pravico, da s svojim delovanjem kakorkoli vpliva na politično in družbeno življenje v BiH. Po začetku vojne v Ukrajini je skrb Evropske unije, da bi se že tako očiten ruski vpliv na po etničnih črtah jasno razdeljeno in administrativno zapleteno urejeno državo lahko še dodatno okrepil, toliko bolj utemeljena.

Hujskaška retorika še naprej aktualna

Strah, da bi se iskrice vojne iz Ukrajine po potrebi in interesu Kremlja razplamtele tudi na jugovzhodnem pragu Evropske unije, se ob nedvomno močnem vplivu Rusije na tem območju zdi utemeljen. Čeprav ravno na začetku tega besedila omenjena čaršija jasno in glasno vedno znova pove, da si vojne ne želi, je ne potrebuje in niti ne zmore, saj ni ne ljudi in ne denarja za še eno vojno, pa še kako živa retorika, ki se od 90. let prejšnjega stoletja skorajda ni spremenila, vedno znova odpira vprašanje o možnosti izbruha novih konfliktov manjše intenzitete.

Iz ene krize v drugo

Politični analitiki političnim elitam v Bosni in Hercegovini najpogosteje očitajo, da namesto, da bi se posvečali reševanju problemov državljanov in namesto, da sprejemajo zakone, ki bi urejali družbo, neprestano ustvarjajo krize. »Razlog za to je preprost, njim ne ustreza urejen sistem z jasnimi pravili igre, ker bi jim to onemogočilo osebno bogatenje, njihove politične stranke pa bi v urejenem sistemu izgubljale moč. Zato nas neprestano tiščijo v krize in ko izstopimo iz ene, se odpre druga in tako v krog. Za zadnjo krizo lahko mirno ugotovimo, da ima več krivcev in vsi so veliko prispevali k temu, da se nahajamo v sedanjem cirkusu,« ugotavlja Velizar Antić, politični analitik iz Bosne in Hercegovine. Po njegovi oceni, aktualna oblast v Republiki Srbski svojim državljanom nima ponuditi ničesar drugega razen zgodb o ogroženosti te entitete in izdajalcih iz opozicije. Ob tem pa opozarja, da bošnjaška politična elita ne želi sprejeti ustavo države, kakršna je, zavrača dejstvo o globoki razklanosti družbe in da je v nasprotju z večinsko, konsociativna demokracija (način delitve oblasti v pluralnih družbah, ki so razdeljene na segmente. Ti so ločeni na podlagi določenih razcepov, ki se oblikujejo na osnovi različnih značilnosti, kot so vera, jezik ali etničnost, op. a.)  edina, ki lahko preživi v takšni družbi, kljub temu pa bošnjaške elite neprestano zagovarjajo večinski tip demokracije.

Visoki predstavnik v BiH kot kamen spotike

Visoki predstavnik v BiH, Christian Schmidt, ima vse od začetka svojega mandata velike težave zaradi načina, kako je prišel na svoj položaj. Vprašanje legitimnosti visokega predstavnika, ki ga sicer najpogosteje zastavljajo v Republiki Srbski, je povsem utemeljeno. Schmidtovega imenovanja namreč nikoli nista potrdili dve od petih stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (VS OZN). Kitajska in Rusija, ki sta Schmidtu odrekli podporo, sta močno omajali verodostojnost in pod velik vprašaj postavili legitimnost aktualnega visokega predstavnika. Poleg vprašanja Schmidtove legitimnosti se v zadnjem času v BiH vse pogosteje postavlja pod vprašaj tudi ustavnost tako imenovanih bonnskih pooblastil, ki visokemu predstavniku dajejo moč za sprejemanje in spreminjanje zakonov in imenovanje ter razreševanje političnih funkcionarjev. Na tak način se s pooblastili na ravni kraljevih visoki predstavnik postavi nad državljane te države. Ustavno sodišče kot ena od temeljnih institucij te balkanske države je po oceni Antića v veliki meri soodgovorno za sedanji položaj in sicer zaradi sprejetja po njegovem mnenju katastrofalne odločitve, ki je posegla v osnovno načelo države, to pa je legitimno zastopanje naroda v vseh institucijah.

BiH: nujno potreben nov Zakon o Ustavnem sodišču

Podrobnejši pogled na korenine sedanje krize zlahka pripelje do ugotovitve o deljeni krivdi za njen nastanek in poglabljanje krize. Novi Zakon o Ustavnem sodišču BiH je nujen predpogoj za izhod iz sedanje krize, saj prav ustavno sodišče sodi med najpomembnejše elemente za normalno delovanje države. Trenutna sestava in delovanje US sta bila namreč zamišljena kot začasna rešitev po sprejetju Daytonskega mirovnega sporazuma, ki je temelj državnosti sodobne BiH. Kot je znano je začasna rešitev v veljavi že skoraj tri desetletja, v zadnjih letih pa so trije tuji sodniki v ustavnem sodišču vse pogosteje videni kot motnja, kot dokaz, da BiH ni zares suverena država, ker na vse ključna odločitve v njej neposredno vplivajo tujci. To je nenazadnje ugotovila tudi Beneška komisija, ko je sporočila, da je skrajni časa, da tuji sodniki odidejo iz Ustavnega sodišča BiH. Zlasti v kontekstu evropske perspektive BiH je legitimno vprašanje, kako se lahko Evropski uniji pridruži država, v kateri najpomembnejše odločitve sprejemajo ljudje, ki niso njeni državljani.

Ustavno sodišče BIH brez sodnikov srbske narodnosti

V tem smislu so pozivi vodstva Republike Srbske, da se čimprej uredi status Ustavnega sodišča, zdijo na mestu, sporen pa je lahko način, kako so se tega lotili. Republika Srbska namreč blokira in obstruira delo najvišjega sodišča v BIH skozi pritisk na sodnike srbske narodnosti, naj ne opravljajo svojega dela. Na škodljiv pritisk vodstva Republike Srbske se je Ustavno sodišče BiH odzvalo s še bolj škodljivo odločitvijo, da svoje delo nadaljuje brez prisotnosti in brez odločanja sodnikov srbske narodnosti. Sklicujoč se na to odločbo bi Ustavno sodišče lahko sprejemalo odločitve tudi brez sodnikov iz vrst hrvaškega naroda ali bošnjaškega. Posledično iz te odločitve izhaja, da bi trije sodniki iz tujine ob prisotnosti zgolj dveh domačih sodnikov iz kateregakoli od treh konstitutivnih narodov lahko sprejemal odločitve, ki bi jih morali upoštevati vsi, čeprav bi bile sprejete brez prisotnosti sodnikov iz vrst dveh od treh konstitutivnih narodov. Po mnenju Antića je takšna odločitev katastrofalna, ker ruši celoten koncept in osnovno načelo ustroja države, torej načelo konstitutivnosti narodov.

Ker ponavadi nesreča nikoli ne pride sama, je katastrofalnemu odzivu Ustavnega sodišča na katastrofalne pritiske Republike Srbske sledila nova katastrofalna odločitev politične elite Republike Srbske, ki je v narodni skupščini RS sprejela zakon, s katerim se na ozemlju entitete razveljavijo vse odločitve US BiH. Ta odločitev neposredno ruši Daytonski mirovni sporazum in trenutno državno ureditev.

Posledica te odločitve je obtožnica in sodni postopek proti predsedniku RS Miloradu Dodiku in prvemu možu Uradnega lista RS Milošu Lukiću, ki sta podpisana pod sporni entitetski zakon.

Slepa ulica

To je kratek opis poti, po kateri je Bosna in Hercegovina iz že tako neobetavnega položaja prišla v slepo ulico. V sedanjem položaju je v bistvu povsem onemogočeno normalno delovanje države. Nekaj med seboj povezanih slabih odločitev, ki jih je sprejelo nekaj ključnih igralcev, je vse prebivalce Bosne in Hercegovine pripeljalo v izjemno zapleten in tvegan položaj, v katerem bo kakršnakoli odločitev Sodišča BiH v zadevi Dodik, Lukić zagotovo odprla nove težave in dodatno zapletla že tako zapleteno politično situacijo v državi.

Schmidt: persona non grata na teritoriji Republike Srbske

Odnosi med Dodikom in Schmidtom so se v zadnjih tednih zaostrile do te mere, da je voditelj bosanskih Srbov celo javno grozil visokemu predstavniku, da ga bodo zaprli, če si bo drznil stopiti na ozemlje RS. Nedavno napovedani obisk v Banjaluki pri podpredsedniku RS Ćamilu Durakoviću je Schmidt odpovedal z neprepričljivimi izgovori, da so nanj načrtovali napad, kar niti njegove zadnje preostale simpatizerje v BiH ni prepričalo o njegovi integriteti. Čeprav so Dodikovi podrejeni Schmidtu zagotovili, da bo za njegovo varnost v Banjaluki zagotovljeno in čeprav je Dodik svoje grožnje kasneje omilil, do obiska ni prišlo. Schmidt je ob zagotovilih, da se Dodika ne boji, izjavil, da sta obstoj visokega predstavnika in ustavnega sodišča nujna za preživetje države. Dodik vztrajno ponavlja, da je sojenje proti njemu, v resnici politično motiviran napad na Republiko Srbsko in prepričuje svoje privržence, da je navkljub številnim močnim pritiskom entiteta v stabilnem političnem in finančnem stanju. Da bo tako tudi ostalo, od Zahoda povsem izolirani Dodik računa na pomoč zaveznikov iz Budimpešte in pravoslavnih bratov iz Moskve. Kmalu potem, ko je obtožnica zoper njega postala pravnomočna, je napovedal potovanje v Moskvo na obisk pri predsedniku Rusije Vladimirju Putinu.

Ali je referendum o osamosvojitvi Republike Srbske eden izmed možnih Dodikovih scenarijev?

Čeprav dogajanje med ključnimi akterji v zadnjem obdobju spominja na najstniško napenjanje mišic, nihče resen ne izključuje možnosti, da bi Dodik v svojem secesionističnem teatru in izzivanju Zahoda lahko šel tako daleč, da celo skliče referendum o osamosvojitvi. Ob tem bi lahko računal, da bi vsaj Rusija in Srbija hitro priznali Republiko Srbsko. Po nekaterih neuradnih informacijah naj bi administracija RS že vedela na podlagi svojih posebnih poizvedb, da bi jo bilo razmeroma hitro pripravljenih priznati nekaj več kot 30 držav. Ker je vsem opazovalcem dogajanja v regiji jasno, da Dodik ni neracionalen politik, da po potrebi izjemno hitro in brez težav spreminja svoja stališča, če mu to koristi, je malo verjetno, da bi si Dodik res želel resne eskalacije razmer v Bosni in Hercegovini. Res je Moskva na besedah trdno ob strani Srbom v BiH, a se obenem tudi Dodik zaveda, da Moskva v vojni z Ukrajino ni brez težav in predvsem, da je Nato Banjaluki bistveno bližje kot ruske oborožene sile.

Mladi še naprej iščejo one way ticket za EU

Tudi tega, da se zanj nima kdo boriti, je Dodiku jasno. Tako je na nedavnem zborovanju mlade pozival, naj ne hodijo več v tujino in naj se tisti, ki so že odšli, vendarle vrnejo domov. Ob tem je navajal podatke o rasti plač, ki je logična posledica pomanjkanja ponudbe na skoraj povsem izsušenem trgu dela v BiH. Obljube politikov mladih že dolgo ne ganejo več, ne slišijo jih, ampak množično odhajajo v tujino, kjer poskušajo poiskati svojo srečo v kakšni od bolje urejenih evropskih držav. Najsposobnejši in najbolj prodorni se precej verjetno še dolgo ne bodo vrnili v svojo domovino. Prav takim je verjetno najmanj mar, ali bo BiH do konca leta dobila tudi uradno povabilo k začetku pogajanj o članstvu v Uniji.

Potem, ko bodo dobili uradni datum za začetek pogajanj, so v BiH prepričani, da lahko do leta 2030 izpolnijo vse pogoje za polnopravno članstvo v EU, je v nedavnem pogovoru na Blejskem strateškem forumu izjavil minister za zunanje zadeve BiH Elmedin Konaković. Do tedaj bodo državljani BiH še naprej skušali preživeti iz dneva v dan s svojimi nizkimi plačami in pokojninami ob rastočih evropskih cenah. Vsega hudega vajeni se bodo trudili preživeti ob komaj delujočem zdravstvu in šolstvu, ki zaradi etničnih razprtij še vedno poučuje tri različne verzije ene zgodovine.

Vir: Forum za evropski Balkan

Dodaj odgovor