Srbija v še enem volilnem ciklu

Foto: Kompasportal.rs

Komaj nekaj več kot leto in pol po prejšnjih predsedniških, parlamentarnih in mestnih volitvah v Beogradu, ki so potekale 3. aprila 2022, so srbske oblasti razpisale izredne parlamentarne, pokrajinske in lokalne volitve, ki bodo 17. decembra 2023. Čeprav ima vlada formalno stabilno večino v skupščini, je predsednik Srbije Aleksander Vučić pojasnil, da je to odgovor na zahtevo opozicije. To bodo že šeste volitve za srbski parlament po letu 2012. Od takrat so le v enem primeru (2020) parlamentarne volitve potekale v rednem roku – a tudi takrat pod posebnimi, izrednimi pogoji, glede na to, da je volitve 2020 bojkotirala večina opozicije.

Nepričakovano, ‘pričakovana’ odločitev

Praksa organiziranja izrednih volitev je tako rekoč postala eden izmed rednih elementov populistične vladavine Aleksandra Vučića (čigar režim nevladna organizacija Freedom House že nekaj let označuje za »hibridni« sistem »delno svobodne« države). Nekoliko nepričakovano pa se je pojavil razpis volitev za december letos. Volitve so bile namreč razpisane v razmeroma neugodnih gospodarskih razmerah v državi (Srbija je bila med drugim leta 2023 med evropskimi državami z najvišjo inflacijo – okoli 13-odstotno na letni ravni, medtem ko so cene hrane sredi leta 2023 dosegle rast za 23 %) in po vrsti za vlado nepriljubljenih dogodkov. Med le te lahko nedvomno prištevamo: poletne množične demonstracije v Beogradu pod sloganom “Srbija proti nasilju” (kot odziv na dva množična umora, ki sta se zgodila v maju letos) kot tudi nasilni spopad na Kosovu v Banjski (septembra 2023) med kosovsko policijo in srbsko oboroženo skupino, v katerem so umrli štirje ljudje. Poleg tega je več večjih političnih akcij, ki jih je sredi leta 2023 organizirala ali napovedala oblast (Vučićeva napoved oblikovanja t.i. »Ljudskega gibanja za državo«, neuspeli »kontramiting« v Beogradu), pokazalo, da je podpora režimu pod vprašajem, medtem ko so se povečale različne oblike razpršenega družbenega nezadovoljstva in organiziranega političnega odpora.

Glede na to, da bi morale biti redne lokalne volitve junija 2024, za katere so številni opazovalci pričakovali, da se bodo združile z izrednimi parlamentarnimi volitvami, je Vučićeva odločitev, da ta rok skrajša na december 2023, verjetno posledica več razlogov. V prvi vrsti gre  za oceno vlade, da bi preložitev državnozborskih volitev na prihodnje poletje lahko povzročila dodatno erozijo podpore vladajoči stranki, ob upoštevanju na eni strani morebitnih neugodnih dogodkov v zimskem času z vidika gospodarstva (predvsem načrtovano povišanje cen energentov ter nadaljnja rast inflacije), na drugi strani pa tudi razvoj pogajanj v okviru t.i. »dialoga« med Beogradom in Prištino, ki je privedel do točke, ko srbske oblasti verjetno ne bodo mogle odložiti uresničitve izjemno nepriljubljenega »francosko-nemškega« načrta o »nadaljnji normalizaciji« odnosov med Srbijo in Kosovom. Nove izredne volitve tako lahko smatramo kot način pridobivanja časa (odložitev »dialoga« med Beogradom in Prištino v času predvolilne kampanje, nato pa za daljše obdobje do konstituiranja novega parlamenta in nove vlade) pa tudi za srbsko vlado, da bi francosko-nemškemu načrtu zagotovil dodatno “legitimiteto”.

Poleg tega, kratek rok za predvolilno kampanjo favorizira in daje dodatno prednost vladajoči partijski izborni mašineriji (volilnemu ustroju), ki je že trenutno dobro uigrana in močno organizirana, pripravljena za kratko in učinkovito kampanjo, v nasprotju z vedno razdvojeno opozicijo, ki je je nekaj več kot mesec dni komaj dovolj, da vzpostavi minimalno politično in tehnično koordinacijo med strankami.

Oblast in opozicija

Pogosto se sliši, da je srbski predsednik tako rekoč v nenehni politični kampanji, kar je Vučić dejansko dokazal ter pokazal v tednih pred volitvami. Čeprav je po več kot 5 letih končno izpolnil ustavno obveznost, da kot predsednik države ne more biti tudi vodja vladajoče stranke (položaj predsednika SNS je zasedel sedanji obrambni minister Vučević), se Vučić zaveda, da je njegova osebna priljubljenost med prebivalci veliko višja od rejtinga SNS-a, zato skuša volitve spremeniti v nekakšen referendum o svoji osebnosti. Če izvzamemo nujno udeležbo na mednarodnih srečanjih (od tega je bil bivanje na vrhu »Ena cesta« v Pekingu izkoriščen predvsem v propagandne namene), je srbski predsednik povprečno vsaj enkrat na dva do tri dni gost v ekskluzivnih oddajah na televiziji z nacionalno frekvenco, kjer je kot edini sogovornik neutrudno razlagal o preteklih uspehih vlade in napovedoval nove izjemne rezultate – predvsem izboljšanje standarda ter rast plač in pokojnin. Po podatkih NVO “Črta” je imel Vučić od junija 2023 v preteklih 365 dneh 300 neposrednih nagovorov prek televizije z nacionalno frekvenco.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić FOTO: Zorana Jevtic/Reuters

Srbska vlada ponavlja tudi redno prakso pred vsakimi volitvami, delitev “iz helikopterja” določenih finančnih sredstev, namenjenih specifičnim kategorijam prebivalstva. Tako bodo vsi srbski upokojenci konec novembra prejeli 5-odstotno zvišanje pokojnin in enkratni “dodatek” k pokojnini v višini 20.000 dinarjev (približno 170 evrov). Podobne ugodnosti pa so nedavno dobili tudi iz državnega proračuna matere z mladoletniki, prejemniki socialne pomoči, negovalci in študentje. Standardna kampanja vladajoče SNS vključuje množično mobilizacijo t.i »kapilarnih glasov« med volivci, pa tudi agresivno negativno kampanjo blatenja predstavnikov opozicije, v katero so vpleteni vsi elektronski in pisni mediji blizu oblasti (zlasti televizije z nacionalno frekvenco – Pink in Happy, z določeno izjemo zmernejše glavne državne TV RTS).

Srbska politična scena se je strukturirala v okoliščinah dolgoletne prevlade vladajoče SNS, ki v ideološkem smislu predstavlja nekakšno “krovno stranko” (catch all) (hkrati proevropska in protizahodna opcija, močan nacionalizem)  z elementi strpnosti do manjšinskih skupin itd. Po desetih letih vladanja je SNS postala predvsem konglomerat različnih interesnih skupin, ki so se razvile in zbrale okoli avtoritarne osebnosti srbskega predsednika. Ta stranka skupaj s koalicijsko partnerico SPS zavzema formalno osrednji prostor na srbskem političnem prizorišču.

Kdo sestavlja opozicijo?

Glavna opozicijska skupina je zbrana na proevropski in liberalni platformi “Srbija proti nasilju”. Gre za ducat proevropskih strank, med katerimi prevladuje stranka nekdanjega beograjskega župana Dragana Đilasa (»Stranka svobode in pravice«), ki je v obdobju od maja do novembra 2023 vodila večmesečne istoimenske proteste v Beogradu in drugod po Srbiji. V koaliciji so še Demokratska stranka (Zoran Lutovac), več okoljskih gibanj na levem polu (»Zelena leva fronta«, Ekološka vstaja itd.) ter sredinska stranka Miroslava Aleksića (Narodni pokret) in nekdanji protikandidat na predsedniških volitvah, Zdravko Ponoš (Srbija Center).

Koalicijo vodijo Đilasova sodelavka Marinika Tepić, mlad in karizmatičen vodja Ljudskega gibanja Miroslav Aleksić in Radomir Lazović iz Zeleno-leve fronte. Ta koalicijska skupina je v kampanjo vstopila brez posebnega skupnega političnega dokumenta, ki bi opredelil njene volilne cilje. Nekateri njeni člani so že pred tem objavili lastne volilne programe, ki vključujejo znana opozicijska stališča, usmerjena v kritiko vladajočega režima, napoved ostrega boja proti kriminalu in korupciji, preusmeritev zunanje politike od »uravnoteževanja« med Zahodom in Rusijo k bolj proevropski usmerjenosti, pa tudi vrsto socialnih ukrepov, namenjenih upokojencem in revnejšim slojem družbe, ki so tradicionalno usmerjeni v večinsko podporo SNS.

Ali so desne nacional-patriotske stranke Vučićeva rezerva?

Za razliko od pro-evropske skupine, ki ji je uspelo izpolniti pričakovanja svojih potencialnih volivcev s tem, da se ni “razpršila” v več volilnih frakcij, se desnim nacional-patriotskim strankam ni uspelo organizirati v enotno koalicijsko skupino, temveč se pojavljajo v treh ločenih kolonah: Ljudska stranka bivšega ministra za zunanje zadeve Vuka  Jeremića, zavezništvo “Zavetniki” in “Dveri” in končno “Nova DSS” pod vodstvom M. Jovanovića. Vzrok za to ločitev (kljub poskusom dogovora) je treba iskati v veliko večjem vplivu (neposrednem ali posrednem) režimskih struktur na nekatere elemente desne opozicije, med katerimi so nekateri nastali kot posledica vpliva samega režima. Od treh omenjenih desnih kolon je po ocenah zavezništvo Zavetniki-Dveri najbolj nagnjeno k morebitnemu vplivu režima. V prizadevanjih za vključitev ali vsaj obvladovanje čim širšega volilnega telesa SNS poskuša umetno oblikovati in razbiti potencialno opozicijo na desnici, ki jo ima za morebitno “rezervo” v primeru potrebe po povolilnih koalicijah. V tem smislu je indikativno tudi, da SNS nastopa na beograjskih volitvah v koaliciji z nekdanjo ekstremistično desno stranko haaškega obsojenca V. Šešlja (iz katere je izhajal tudi predsednik Vučić).

“Aleksandar Vučić – Srbija se ne ustavi!”

Po doslej omejeno zanesljivih napovedih, objavljenih na podlagi javnomnenjskih raziskav, naj bi volitve decembra potrdile že na volitvah 2022 izkazan trend postopnega zmanjševanja podpore vladajoči SNS – a ne do te mere, da bi to dejansko ogrozilo dosedanji prevladujoči položaj A. Vučića in njegove stranke.

Že na prejšnjih volitvah je vladajoča SNS s 44,3 % glasov osvojila 120 (od 250) sedežev v srbskem parlamentu, zato je morala za dosego absolutne večine združiti moči z Dačićevim SPS in manjšinskimi strankami (predvsem s stranko madžarske manjšine). Glavni pokazatelj uspeha SNS na decembrskih volitvah bo tako doseganje in prestop psihološkega praga 40 odstotkov glasov. Po zadnjih napovedih bi lahko SNS, ki nastopa pod imenom “Aleksandar Vučić – Srbija se ne ustavi!”, dobila okoli 39,2 odstotka glasov. Upoštevajoč absolutno propagandno prevlado vladajoče stranke in njenega voditelja (zlasti v medijih), vključno z neizmerno večjimi finančnimi in strankarskimi angažiranimi sredstvi v odnosu do opozicije bi lahko pričakovali, da vladajoča propaganda vpliva na še kakšen odstotek neopredeljenih ali vzdržanih volivcev, tako da bo meja 40 % presežena. Pod pogojem, da do novih dramatičnejših družbeno-političnih dogodkov ne pride do 17. 12. 2023. To pa še ne pomeni, da bo SNS lahko sestavila vladajočo večino v Državnem zboru, torej vlado, saj bo število osvojenih mandatov verjetno nižje od 125.

SNS nastopa pod optimističnim sloganom “Ivica Dačić – predsednik vlade”

SPS kot dosedanja koalicijska partnerica SNS nastopa pod optimističnim sloganom “Ivica Dačić – predsednik vlade”. To bolj kaže na ambicije sedanjega zunanjega ministra Dačića, čigar stranka naj bi po napovedih dobila okrog 8 % od lanskega dvomestnega izida (okoli 12 % osvojenih glasov). Dačić je bil doslej Vučićev stalni partner. Vselej pa je prisotna doza negotovosti – čeprav minimalne – glede usmeritve SPS v primeru večjega volilnega preobrata v korist opozicije.

Ključno vprašanje decembrskih volitev bo domet koalicije “Srbija proti nasilju”. Stranke te koalicije (in njihovi predsedniški kandidati) proevropske, sredinske in zelene usmeritve so na volitvah leta 2022 skupaj osvojile med 19 % in 22 % glasov. Tokrat naj bi njihov skupni sinergijski doseg (ena proevropska kolona) dosegel ali presegel 25 %. Četrtina ali več glasov bi ob ustreznem padcu udeležbe SNS pomenila premik v srbskem volilnem telesu, torej konec desetletne skoraj absolutne prevlade vladajoče stranke.

Ali se kaže morebitni uspeh opozicije v Beogradu?

 Za razliko od parlamentarnih volitev, kjer ni pričakovati večjih sprememb v trenutnem razmerju moči, je izid volitev za mesto Beograd veliko bolj negotov. Napovedi kažejo, da v prestolnici opozicija kot celota (proevropske plus stranke domoljubne desnice) pred vlado vodi za deset odstotnih točk. To bi pomenilo, da ima opozicija realne možnosti za osvojitev večine mestnih svetnikov in s tem za izvolitev župana in mestne oblasti. Morebitni uspeh opozicije v Beogradu (kjer bi povolilna koalicija protirežimskih proevropskih in patriotskih strank načeloma lahko bila veliko lažja, ker ni »velikih nacionalnih tem«, ki bi ločevale, kot je odnos do pogajanja o Kosovu ipd.) z zmagami ponekod drugje na lokalnem nivoju, bi pomenilo pomemben psihološki prelom na političnem prizorišču.

Zaključek

Stopnja nezadovoljstva s stanjem v državi in z ​​rezultati desetletne vladavine Aleksandra Vučića v srbski družbi je zelo razširjena in to je glavni razlog za negotovost decembrskih volitev. Po nekaterih raziskavah javnega mnenja skoraj dve tretjini vprašanih menita, da živita slabše ali enako kot pred desetimi leti, tretjina pa meni, da živi bolje. Kljub temu je to nezadovoljstvo še vedno bolj razpršeno in ni dovolj artikulirano ali koncentrirano znotraj močne politične opozicije.

Kljub številnim aferam, ki kažejo na kriminogene ali korupcijske povezave delov vladajočega režima, večmesečnim uličnim protestom, stavkam in gospodarskim težavam (inflacija), hudemu neuspehu »kosovske politike« (ki ga ilustrira primer »Banjska« in izseljevanje Srbov s Kosova) in nekatere mednarodne kritike (ki so med drugim povzročile odstop Vučićevega tesnega sodelavca  Aleksandra Vulina, šefa Službe državne varnosti – BIA, ki je pod sankcijami ameriškega ministrstva za finance) za zdaj ni videti, da bi bila vladavina šefa srbske države in njegove stranke SNS neposredno ogrožena.

Trden nadzor nad mediji, agresivna kampanja, sposobnost odvračanja pozornosti javnosti od problematičnih tem in vsiljevanja vsebine, ki ustreza oblasti, določeni pozitivni rezultati v gospodarstvu (stabilna finančna situacija in visoke tuje investicije, investicije v infrastrukturo) kot tudi nemoteno nadaljevanje zunanje politike »nihanja« med Zahodom, Rusijo in Kitajsko predstavljajo elemente, na katerih (skupaj z negativno kampanjo proti opozicijskim voditeljem) Aleksandar Vučić gradi svojo volilno strategijo.

Čeprav je manj razdrobljena kot v prejšnjem volilnem ciklu, šibkost pro-evropske opozicije še vedno izhaja iz pomanjkanja resnih virov in šibke politične infrastrukture (na ravni lokalne vlade opozicija ne nadzoruje skoraj nobene od 145 srbskih občin). Slabost opozicijske kampanje izvira iz premalo artikuliranih pozitivnih sporočil (nezadostni, nejasni ali protislovni predlogi v primeru prihoda na oblast) ter odsotnosti pravega političnega vodstva med številnimi novejšimi in mlajšimi, katerih čas verjetno šele prihaja. Celotna opozicija in njena kampanja se v osrednjih medijih omenja obrobno ali zgolj z negativnimi ocenami.

Poleg naštetega, decembrske volitve prvič po dolgem času prinašajo določeno mero negotovosti na srbsko politično sceno in lahko prinesejo določene spremembe v trenutnem razmerju političnih sil v Srbiji.

Vir: Forum za Evropski Balkan

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja