Orkestrirano in od Bruslja blagoslovljeno izživljanje nad makedonskim narodom, ki je s članstvom v Evropski uniji pred očmi skupaj s prespanskim sporazumom najprej pogoltnil grenko pilulo Grčije in spremenil ime svoje države v Severno Makedonijo, kasneje pa trčil še ob bolgarsko blokado na poti v EU, je verjetno najslabša možna reklama Evropski uniji na Zahodnem Balkanu. Zlasti bolgarska blokada Makedoncem sloni na surovem zgodovinskem revizionizmu, ki pod krinko skrbi za bolgarsko manjšino skuša zanikati obstoj makedonskega naroda, jezika in kulture, sočasno pa brezsramno olepšuje vlogo in zavezništvo bolgarskih okupacijskih sil z nacistično Nemčijo v drugi svetovni vojni.
Vrsta diplomatskih incidentov, ki so v zadnjih letih neizbrisno zaznamovali odnose med Bolgarijo in Severno Makedonijo, je bila začinjena z neskritim sovraštvom do makedonskega naroda, od katerega uradna Sofija poleg vpisa bolgarske manjšine v ustavo zahteva med drugim tudi zamenjavo šolskih učbenikov zgodovine, v katerih piše, da je med drugo svetovno vojno Makedonijo okupirala fašistična Bolgarija.
Zakaj dober sosed gleda proč?
Ob tem je skoraj bolj kot samo ponarejanje zgodovine, ki bi ga bilo zgrešeno in krivično pripisovati zgolj narodom na Balkanu, zanimivo opazovati (ne)odzivnost drugih držav v regiji, za katere bi si zaradi kulturne, zgodovinske in siceršnje bližine površno predstavljali, da bodo pokazale določeno mero, četudi hlinjene, simpatije in solidarnosti z manjšim narodom, ki si prizadeva pridružiti se evropski družini tako močno, da je za to serijsko postavljen v položaj, ko mora eno za drugo goltati grenke pilule, vsiljene od premočnih sosed.
Zgovorna je zlasti (ne)odzivnost srbske javnosti oziroma političnih elit v Beogradu, ki sicer Skopju na široko odpira vrata za sodelovanje v pobudi Odprti Balkan, niso pa niti z očesom trznili, ko je pod grškimi pritiski Makedonija morala postati Severna Makedonija. Še manj pa se zdi, da jim do srca seže bolgarska kampanja, polna neskritega sovraštva do pravoslavnih bratov Makedoncev. Čudenje, zakaj sosednja Srbija molči, ko Bolgari Makedonce silijo podcenjevati ali celo zanikati zasluge narodno osvododilnega boja narodov Jugoslavije ter celo kazati hvaležnost bolgarskim fašistom za osvoboditev velikih delov Jugoslavije, je odveč. Kdor vsaj površno spremlja razvoj družbe v Srbiji v zadnjih treh desetletjih, namreč ni mogel spregledati, kako so ponarejevalci in revizionisti zgodovine pridobivali na moči.
Pol stoletja skriti pod kamnom, zdaj lezejo ven
»S prijatelji smo veliko brali o generalu, poslušali objektivne zgodovinarje in zgodbe naših dedov, ki so se borili ob Draži Mihaloviću, na podlagi česar smo sklepali, da sta bila on in Jugoslovanska vojska v domovini edina svetla točka v Srbija v drugi svetovni vojni in edino upanje za zasužnjeno Srbijo,« je leta 2019 za radio svobodna Evropa (RSE) razlagal Aleksandar Radenković, prebivalec Desimirovca, kraja poleg Kragujevca, ki je prav tedaj ob negodovanju številnih someščanov in drugih ljudi v Srbiji dobil ulico, imenovano po četniškem povljeniku in nacističnem kolaborantu Dragoljubu Draži Mihailoviću.
Če se je dopisnik RSE leta 2019 moral potruditi, da je našel sogovornika, ki bo z imenom in priimkom javno pohvalil odločitev za sporno poimenovanje ulice, je lani jeseni slika v Srbiji bila povsem drugačna. Oktobra lani so namreč kljub nasprotovanju dela liberalne in proevropsko usmerjene družbe v Beogradu pred veliko množico povabljenih in naključnih mimoidočih ob glasnih pesmih in molitvi odprli muzej in spomenik četniškemu generalu Mihailoviću.
Četniški vojvoda, preoblečeni socialist Igor Braunović, ki je organiziral ta dogodek, je dejal, da so on in njegovi somišljeniki pripravljeni na spravo, vendar se »na našo srečo« nimajo s kom spraviti. Čaščenje Mihailovića, ki je bil zaradi vojnih zločinov in sodelovanja z okupatorjem v drugi svetovni vojni obsojen na smrt in usmrčen, povzroča nove razkole v že tako razklani srbski družbi in vzbuja nelagodje med nesrbskim prebivalstvom Srbije in med Bošnjaki v sosednjih Bosni in Hercegovini ter Črni gori, kjer še kako živijo zgodbe o grozljivih zločinih generalu podrejenih bradačev.
Za revizioniste čaščenje vojnih zločinov ni težava
Čeprav Mihailović nikoli ni bil rehabilitiran, saj ni prišlo do ponovljenega sojenja, na katerem bi sodniki odločili, da ni bil kriv za očitane mu zločine proti nesrbskemu prebivalstvu, muzej, spomeniki in ulice z njegovim imenom kažejo, da ima vsaj v delu javnosti, ki si zgodovino razlaga po svoje, tudi brez rehabilitacije general status narodnega junaka. »Spomenik Draži Mihailoviću je spomenik vojnim zločinom, pa tudi izdaji, hinavščini in strahopetnosti. Politika skrivanja pod skalo,« je sociolog in univerzitetni profesor iz Novega Sada Aleksej Kišjuhas komentiral sporni muzej v Beogradu, v katerem je spomenik četniškemu poveljniku iz druge svetovne vojne. »V tem kontekstu je spomenik Draži Mihajloviću, tako kot spomenik Slobodanu Miloševiću v Moskvi, pa tudi murali, posvečeni Ratku Mladiću v Srbiji in podobno, kontinuiteta ekspanzivne nacionalistične politike, ki se v polni luči kaže v operativnem konstruktu ‘srbskega sveta’,« je bilajasna kulturologinja Aleksandra Bosnić Đurić. Medtem ko je Sofija Todorović, programska direktorica Pobude mladih za človekove pravice v Srbiji prepričana, da je mogoče potegniti vzporednico med poveličevanjem lika in dela razvpitega četnika iz druge svetovne vojne in slavljenjem vojnih zločincev iz balkanskih vojn v 90. letih, saj se v ozadju zločinov v obeh vojnah skriva ideologija četniškega gibanja.
Četnikov je vse polno tudi v Bosni in Hercegovini
Trg, poimenovan po omejenem četniškem generalu imajo tudi v središču Bijeljine, mesta v entiteti Republika Srbska v sosednji Bosni in Hercegovini. V državi, ki že skoraj tri desetletja s težavo celi rane od krvave vojne, ljudem ni treba preveč opisovati primere zgodovinskega revizionizma iz prakse.
Na Palah študentje prebivajo v študentskem domu, ki nosi ime v Haagu za genocid v Srebrenici obsojenega Radovana Karadžića, obsojeni vojni zločinec Ratko Mladić ima ulico v Kalinoviku, Janko Bobetko je dal ime ulici v Posušju, Rasim Delić ima ulico v Bihaću, v Sanskem Mostu pa imajo džamijo z imenom vojnega zločinca Mehmeda Alagića. Čeprav o krivdi omenjenih vojnih zločincev ni več dvoma, so za velik del rojakov ti ljudje nacionalni heroji. Ker je poimenovanje ulic, hiš ali parkov pristojnost lokalnih oblasti, za kar je zakonsko določen poseben postopek, vendar se zelo redko zgodi, da se ulice poimenujejo po živečih ali nedavno umrlih.
S poimenovanji po vojnih zločincih politika daje legitimnost obtoženim oziroma obsojenim vojnim zločincem, posredno pa javnosti s tem sporoča, da se določeni zločin sploh ni zgodil. Revizionistična interpretacija preteklosti v Bosni in Hercegovina ima korenine v nacionalističnih politikah vodilnih političnih elit vseh treh konstitutivnih narodov. Namen revizionizma je opravičevati nacionalistične politike, razvijati mit o nevarnem „Drugem“, torej pripadniku ddrugega naroda in graditi mit žrtve lastnega naroda.
Mehanizem revizionizma
Revizionistična interpretacija preteklosti običajno neguje in krepi vlogo žrtev na eni in krivcev iz vrst Drugih kot nekakšnega simbolnega zla na drugi strani. Družba v Bosni in Hercegovini je globoko razdeljena na nacionalni osnovi. Ta delitev se odraža v politični volji volivcev, ki že ves čas volijo tako imenovane vojne stranke. Večina Bošnjakov že desetletja voli SDA, Hrvati volijo HDZ – BiH, Srbi pa so pretežno za SNSD ali SDS. Večina seveda ne predstavlja vseh članov skupnosti, vendar pa politične volje večine v politični analizi ni mogoče ignorirati. Da bi nacionalistična ideologija kot osnovno legitimacijsko sredstvo vodilnih na nacionalizmu zasnovanih strank pridobila na relevantnosti, je morala najprej odvzeti legitimnost trem osnovnim narativom, na katerih je slonela moč vladajočih elit socialistične Jugoslavije. Pod vprašaj so torej morali postaviti pozitivno vlogo narodno-osvodbodilnega boja (NOB) in socialistične revolucije, bratstvo in enotnost narodov in narodnosti nekdanje skupne države in nenazadnje kult osebnosti Josipa Broza Tita.
Desničarski skrajneži iz vrst vseh treh konstitutivnih narodov so ob izdatni podpori verskih voditeljev partizanski boj najprej razvrednotili in reducirali na komunistično maščevanje nad nedolžnim narodom, bratstvo in enotnost so diskvalificirali kot komunistično manipulacijo, Tito pa je iz partizanskega antifašističnega vodje in državnika, ki je osmislil politiko Neuvrščenih ter obnovil federativno državo, v revizionističnem narativu postal brezobzirni poveljnik tolp komunističnih klavcev.
Če kje, bo fašizem trčil ob zid v BiH
Bosna in Hercegovina, kjer med pripadniki političnih elit prevladujejo politiki s pretežno revizionističnimi pogledi na zgodovino, bo predvidoma še ta mesec povabljena k začetku pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Evropska unija kot svoj praznik, dan Evrope obeležuje 9. maj v spomin na dan nastanka Schumanove deklaracije. Devetega maja leta 1950, natanko pet let po koncu druge svetovne vojne, v kateri so antifašistične sile premagale naciste in fašiste, je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo, v kateri je predlagal ustanovitev evropske skupnosti za premog in jeklo.
„Družbam in državam, ki ne priznavajo vrednot antifašizma ni mesta v Evropski uniji, ki je zgrajena v duhu solidarnosti in prav na teh vrednotah, ki jih revizionisti prezirajo in zavračajo. Oziroma jim ne bi smelo biti mesta v Uniji, če ta res kaj da na vrednote antifašizma. Če bo EU podprla revizioniste, potem v njej ni več prostora za ljudi, ki prisegajo na norme, na red, na spodobnost in človečnost,“ pravi sarajevski profesor filozofije Esad Bajtal.
Na žalost so se zadeve na Zahodnem Balkanu v preteklih nekaj desetletjih razvijale tako, da so danes na oblasti zagovorniki in potomci poražencev antifašističnega boja. Oni so večina in na oblast niso prišli izključno zato, ker so boljši od onih drugih, ampak zato, ker imajo na svoji strani moč in denar, medijska moč jim omogoča lahkotno manipulacijo z množicami, meni sogovornik. „To, da takšnim in tem oblastem verske skupnosti dejavno pomagajo, ne bi smelo biti presenečenje. Mene preseneča to, da se je temu priklonla tudi akademska skupnost. To je težko razumeti, oziroma je mogoče razumeti samo v kontekstu tega, da se jim to splača, da so za takšno pomoč plačani,“ je kritičen Bajtal.
Čeprav BiH vladajo stranke, ki na zgodovino gledajo skozi revizionistična očala, ta del Zahodnega Balkana še vedno velja za neomajen tabor antifašizma v regiji. Koliko je duh antifašizma v BiH močan, bo pokazal čas, filozof Bajtal je prepričan, da pri njegovih rojakih, ne glede na narodnost in versko prepričanje prevladujejo vrednote, ki so nasprotne vsemu, kar predstavlja fašizem. In čeprav imajo nacionalistične stranke pri svojih pogledih in stališčih močno podporo iz sosednjih držav, kjer prav tako že dolgo vladajo revizionisti oziroma ljudje, ki jih ne moti na novo napisana zgodovina, je seme antifašizma v BiH že zdavnaj zasejano. Kdaj in kako bogato bo zrastlo, kdaj bodo ti stroki prerastli in zasenčili te, ki so zdaj premočni in brezobzirno prekrajajo realnost, Bajtal ne upa napovedati, saj ne vidi v prihodnost. „Prepričan sem, da je naša prihodnost v naši preteklosti. Ko še nismo drug drugega obkladali z gospodi in smo bili še tovariši, smo bili spodobni in smo spoštovali drug drugega. Samo, kdor spoštuje drugega, ima razlog, da spoštuje sebe. Osnovna spodobnost nam nalaga spoštovanje drugih in spoštovanje sebe, to pa je vgrajeno v tkivo antifašizma, zato bo ta na dolgi rok zagotovo premagal te, ki brezsramno prirejajo in prikrajajo dejstva iz preteklosti,“ je zatrdil Esad Bajtal.