Na volitvah v državni parlament Srbije, ki so potekale 17. decembra 2023, je koalicija “Srbija proti nasilju” (SPN) dobila 24,3 % glasov (65 od 250 mandatov), kar je najboljši rezultat opozicijske skupine na državnih volitvah v obdobju po letu 2012, ko je na oblast prišla sedanja vladajoča skupina (pod vodstvom srbskega predsednika Aleksandra Vučića in Ivice Dacića, predsednika SPS). Medtem so bile v obdobju nekaj več kot desetletja volitve v državni parlament izvedene kar štirikrat (od tega trikrat izredne) – t.j. povprečno skoraj vsaki dve leti: 2014, 2016, 2020 in 2022. Prejšnji najboljši rezultat opozicijske koalicije je bil aprila 2022, ko je koalicija “Združeni za zmago Srbije – Marinika Tepić” dobila 14 % glasov.
Čeprav so prejšnje volitve pokazale, da vladajoča stranka SNS pod vodstvom populističnega voditelja Aleksandra Vučića še vedno prevladuje, so rezultati koalicije “Srbija proti nasilju” nedvomen uspeh na volitvah, posebej ker so potekale v za opozicijo zelo neugodnih razmerah (popolna medijska blokada, nadzor s strani oblasti, zloraba javnih sredstev v korist vladajoče stranke in veliko število volilnih nepravilnosti). To še posebej velja, če upoštevamo še relativni uspeh opozicije na volitvah za mesto Beograd, kjer vladajočim strankam ni uspelo oblikovati večine. Zato je bilo napovedano, da bodo te volitve (za katere so bile posebej značilne hude volilne zlorabe zaradi organiziranega prihoda večjega števila volivcev iz notranjosti v Beograd), ponovno junija 2024 (tretjič po letu 2022).
V nadaljevanju so predstavljene osnovne značilnosti koalicije “Srbija proti nasilju“, ki predstavlja koalicijo proevropskih civilnih strank sredine in levice. Ogledali si bomo tudi stanje »desnega spektra« strankarske ponudbe v Srbiji, kjer opozicijskim strankam na zadnjih volitvah ni uspelo uresničiti širše koalicije. Kako resna je grožnja, da bi te skupine ogrozile obstoječo vlado? Nazadnje je bilo izpostavljeno razmerje med zunanjimi dejavniki – predvsem EU in ZDA – glede na politično dogajanje v Srbiji in stanje opozicije.
Kako je nastala koalicija “Srbija proti nasilju”?
Koalicija “Srbija proti nasilju” je nastala kot posledica istoimenskih protestov, ki so bili organizirani v Beogradu in drugih mestih Srbije po dveh množičnih umorih v začetku maja 2023. Omenjena zločina sta pretresla državo in bila razlog za zahteve po razrešitvi nekaterih ministrov, pa tudi osvoboditev nacionalnih medijev izpod strogega nadzora oblasti (nič od tega ni bilo doseženo). Po razpisu parlamentarnih volitev kot posledice politične krize je bil sklenjen volilni dogovor med ducatom opozicijskih strank in združenj, med katerimi so: Stranka svobode in pravice Dragana Đilasa, Zeleni – Leva fronta R. Lazovića, Ljudsko gibanje M.Aleksića, Srbski center – SRCE Z. Ponoše, Demokratska stranka Z. Lutovca, Gibanje svobodnih državljanov P. Grbovića, Ekološka vstaja A. Jovanovića Ćuta in Skupaj N. Zelenovića.
Dragan Đilas – ‘korporacijski’ politik
Koalicijo vodi največja politična grupacija – Stranka svobode in pravičnosti (SSP) Dragana Đilasa, ki je bila tudi v prejšnjem sklicu najpomembnejša opozicijska stranka v državnem zboru. Pragmatičen politik, nekdanji vodja Demokratske stranke, Đilas je uspešen poslovnež (mediji in komunikacije) in nekdanji župan Beograda (2008-2013). Že leta je eden glavnih subjektov negativne medijske kampanje, ki je pod nadzorom oblasti, zato večinoma deluje iz “ozadja”, PR prostor pa pušča manj izpostavljenim članom svoje stranke ( Marinika Tepić, Borko Stefanović). Kritiki mu med drugim očitajo pomanjkanje ideologije in prevelik pragmatizem (SSP je članica evropske socialdemokracije) ter premalo političnega “instinkta”, kar se kaže tudi v tem, da stranko menda vodi, kot da podjetje. Je pa Đilasu uspelo v koalicijo SPN zbrati široko fronto državljanskih proevropskih strank, od Zelenih do desne sredine.
Organizacija ‘Ne utopimo Beograda’ je iz gibanja prerasla v politično stranko
Prvi na listi na nedavnih volitvah je bil Radomir Lazović, vodja stranke Zelena leva fronta. Gre za skupino, ki je pred nekaj leti zrasla iz protesta proti velikim urbanističnim projektom Aleksandra Vučića – domnevno leglu korupcije in pranja denarja – v središču Beograda (»Beograd na vodi«). To gibanje je združevalo mlajše ljudi, pa tudi različna leva in zelena gibanja pod prvotnim imenom ‘Ne utopimo Beograda‘. Poseben pomen ima v sami prestolnici, medtem ko je v ostalem delu Srbije manj viden. Lazović (drugi vodja stranke je Dobrica Veselinović) je dosegel korektno sodelovanje s strankami sredine in zmerne desnice v okviru koalicije “Srbija proti nasilju“, čeprav je na predhodnih volitvah njegovo gibanje večinoma nastopalo samostojno, tj. imelo zavezništvo z manjšimi levičarskimi skupinami.
Končno ta koalicija vključuje obe stranki sredine in zmerne desnice, ki sta se nedavno oblikovali okoli dveh voditeljev, ki sta v letih 2022 in 2023 zapustila ‘Ljudsko stranko‘ nekdanjega zunanjega ministra Vuka Jeremića. Stranko “Srbija Center” vodi nekdanji načelnik generalštaba srbske vojske Zdravko Ponoš, ki je bil kot predsedniški kandidat leta 2022 na drugem mestu s solidnimi 18,8 % glasov. ‘Narodno gibanje Srbije‘ vodi mlad in karizmatičen Miroslav Aleksić, ki je bil (poleg M. Tepića) eden od dveh nosilcev liste SPN na zadnjih volitvah. Aleksić skupaj z Lazovićem, D. Veselinovićem (»Zeleni levi front«), Pavlom Grbovićem (»Gibanje svobodnih državljanov«) predstavlja nov, mlad obraz in osvežitev srbske opozicije. Na koncu je treba omeniti, da je članica koalicije SPN tudi nekdanja vodilna “Demokratska stranka“, ki se je po vrsti notranjih razkolov komajda obdržala na političnem prizorišču in ki pod vodstvom Zorana Lutovca ni izkazala poseben potencial, da avtonomno (izven koalicije) povrne vsaj del nekdanjega vpliva.
Koalicija “Srbija proti nasilju” enotna o ključnem: treba se je upreti režimu SNS
Koalicija “Srbija proti nasilju” za zdaj nima skupnega programskega dokumenta. V novoizvoljenem parlamentu deluje v šestih ločenih poslanskih skupinah, kar ne bo prispevalo k njegovi povezanosti, ni pa nujno tudi negativno. Njegov osnovni skupni politični imenovalec je upor proti režimu SNS, kratkoročno pa boj za poštene volilne pogoje. Predsedniki koalicijskih strank imajo redne tedenske sestanke kot glavno obliko usklajevanja, ki za zdaj v razmerah tako rekoč neprekinjene (po)volilne krize (nove volitve za mesto Beograd so bile razpisane 2. junija, katerim bodo sledile lokalne volitve v približno dveh tretjinah občin v Srbiji) predstavlja zadosten kohezivni dejavnik te koalicije.
Kaj se dogaja z desno usmerjenimi strankami v Srbiji?
Za razliko od civilne opozicije se strankam desne, nacionalne/nacionalistične opozicije pred decembrskimi volitvami ni uspelo zbrati v enotno koalicijo, ki bi po raziskavah imela potencial za okoli 15 % glasov. K temu je veliko pripomogel vpliv vlade, predvsem prek svojih »krtov« v opoziciji, kot je stranka Zavetniki (javna skrivnost je, da so nastanku te stranke »pomagale« akcije državnih služb). Desna opozicija je torej šla na volitve v “treh kolonah”, med katerimi dvema ni uspelo doseči 3-odstotnega volilnega praga (“Ljudska stranka” Vuka Jeremića in koalicija “Dveri/Zavetniki“). Relativno soliden rezultat (5,16 %) je dosegla koalicija »NADA«, ki jo sestavlja »Nova DSS« Miloša Jovanovića v navezi z »Gibanjem za obnovo Kraljevine Srbije« (V. Mihajlović).
Nova DSS je nastala iz Demokratske stranke Srbije nekdanjega premierja Vojislava Koštunice. Vodi jo mladi pravnik Miloš Jovanović, ki se je večinoma znebil starega vodstva, povezanega s Koštunico. Jovanović – ki vztraja pri “za vsako ceno obrambi Kosova kot ustavnega dela suverene Srbije” – se je po zadnjih volitvah začel ‘povezovati’ s koalicijo “SPN“, kar je odprlo ugibanja o morebitnem širšem zavezništvu vseh opozicijskih sil (državljanska levica, sredina in narodna desnica) na prihajajočih ponovljenih volitvah za mesto Beograd.
Največje presenečenje volitev: Kdo je Branimir Nestorović in kdo so njegovi volivci?
Eno od presenečenj zadnjih volitev je bil uspeh novoustanovljene populistične stranke ‘Mi – Glas ljudstva‘ kontroverznega zdravnika Branimirja Nestorovića, katere nastanek in vsaj delni uspeh pripisujejo medijski in drugi podpori iz ozadja oblasti. Pretežno nacionalistična in proruska stranka ‘Mi‘ je s 4,8-odstotno podporo skalila odnosov na desnici in nekaterim desnim strankam onemogočila prestop volilnega praga ter s tem pripomogla k prevladi vladajoče SNS. Je pa že takoj po volitvah v stranki prišlo do razdora glede sodelovanja z vladajočo SNS, predvsem glede podpore oblikovanju vlade v prestolnici. Kako se bo obnašalo 13 poslancev na listi stranke ‘Mi’ glede na notranjo razprtost (po konstituiranju novega DZ so oblikovali dve poslanski skupini), je težko napovedati, a je pričakovati da bo ta skupina večinoma bližja oblasti kot opoziciji.
“Srbija proti nasilju” je uspela najti sogovornike v institucijah EU
Po dolgotrajnih protestih leta 2023, volitvah in povolilni krizi se zdi, da je energija velikih javnih protestov proti vladi precej popustila. V teh razmerah je eden od pozitivnih rezultatov opozicije uspeh pri mobilizaciji nekaterih mednarodnih dejavnikov, kot je Evropski parlament (EP). Evropski parlament je v začetku februarja 2024 v ostri resoluciji, ki jo je sprejel velika večina poslancev pozval k mednarodni preiskavi in aktivni vključitvi Evropske komisije (tj. napotitvi posebne misije).
V tem okviru je »Srbija proti nasilju« uspela vzpostaviti ustrezen dialog s predstavniki držav in institucij EU ter se profilirati kot (dolgoročno) resnejša alternativa Vučićevemu režimu. Po drugi strani pa je vidna previdnost zahodnih predstavnikov – predvsem ZDA, pa tudi držav članic EU in njenih institucij -, da bi vzdrževali dialog z vladajočim režimom in spodbujali njegovo pripravljenost za sodelovanje. Aleksandar Vučić je namreč dolgo časa veljal za edinega relevantnega sogovornika v Beogradu, zlasti ko gre za vprašanje reševanja odnosov med Beogradom in Prištino. Oblast v Beogradu je medtem, predvsem zaradi razmerja glede odziva na vojsko v Ukrajini in sankcije proti Rusiji, kompromitirala svoja mednarodna stališča, kar je skupaj z volilno krizo zmanjšalo pripravljenost zahodnih držav da še naprej brezpogojno podpira beograjsko “stabilokracijo”. Kljub tematiki s še vedno opaznimi razlikami v uradnih odzivih posameznih evropskih držav je na primer opazno nasprotje med uradnim Berlinom (ki je bil med najbolj kritičnimi do volilnega dogajanja v Srbiji) in uradnim Parizom (ki je večinoma ignoriral post volilno krizo).
Začela se je nova volilna kampanja za Beograd
Sklepamo lahko, da je srbska opozicija – medtem ko povolilna kriza še traja in se nova volilna kampanja za junij 2024 že začenja (predvsem ko gre za kampanjo SNS) – naredila nekaj pozitivnih taktičnih korakov v smeri pridobivanja mednarodne podpore. Vseeno lahko rečemo, da za zdaj ne gre za dramatičen preobrat.
Zahodni partnerji se zavedajo resničnih slabosti civilne opozicije (kot so organizacijske, ideološke in druge), pa tudi relativne krhkosti koalicije »Srbija proti nasilju«. Nejasno je tudi, kakšna so stališča opozicije do nekaterih pomembnih vprašanj, kot je sprejemanje in izvajanje francosko-nemškega načrta o normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino. Poleg tega je Vučić v zadnjem obdobju naredil vrsto taktičnih korakov za “pomiritev” zahodnih dejavnikov: fleksibilnost v dialogu Beograd-Priština, udeležba na vrhu držav Zahodnega Balkana v Tirani z Zelenskim, kjer je v resoluciji močno obsojena Rusija, preložitev beograjskih volitev za 2. junij 2024 s čemer je ‘omilil’ pritisk Zahoda predvsem ZDA.
Opozicija je kot predpogoje za udeležbo na napovedanih volitvah izpostavila več ključnih zahtev (ureditev volilnih seznamov, dostop do javnega medijskega servisa – TV in uresničevanje priporočil ODHIR), zato še ni povsem gotovo, ali bodo te volitve izpeljane in pod kakšnimi pogoji, glede na to, kakšen je odziv pristojnih.
Skupina znanih intelektualcev v okviru podjetja ProGlas (ki se je v preteklem obdobju zavzemala za povečanje volilne udeležbe) je začela novo kampanjo za poštene volitve (imenovano “Fer-ka”). Po drugi strani pa je Aleksandar Vučić napovedal oblikovanje nadstrankarskega Gibanja za ljudstvo in državo, ki bi vključevalo vse provladne sile in nekatere javne osebnosti.
Opozicijski blok ima še vedno vrsto slabosti, predvsem glede vsebine proaktivnega volilnega programa, boljše organiziranosti, realnega pomanjkanja sredstev, pa tudi preveč »reaktivnega« obnašanja, ki se omejuje predvsem na nasprotovanje in kritiziranje dejanj oblasti.
Zaenkrat ni bilo nobene novejše javnomnenjske raziskave, ki bi pokazala, ali in v kolikšni meri je povolilna kriza morda vplivala na spremembo možnosti nekaterih strank, katerih rezultati (če opozicija sploh sprejme sodelovanje), bodo verjetno zelo tesni.