Prof. dr Duško Lopandić, Predsednik Foruma za mednarodne odnose, Evropsko gibanje v Srbiji
Srbija v okviru prenove zunanje politike najprej potrebuje novo regionalno politiko. Trenutni režim SNS vodi politiko, ki temelji na spodbujanju hipernacionalizma, tematiki “srbskega sveta”, revizionistični viktimizaciji srbske zgodovine in nenehnem netenju napetosti s sosedami. Politika Aleksandra Vučića je pokazala temeljno nesposobnost in nepripravljenost za resnejše in dolgoročnejše izboljšanje sosedskih odnosov na območju Zahodnega Balkana. »Požigalec-gasilec« ves čas neti napetosti in nato »miri« pokvarjene odnose v regiji ter se lažno predstavlja kot vir stabilnosti. Zato je menjava oblasti v Beogradu minimalni pogoj za novo sosedsko politiko, ki naj temelji na konceptu medsebojnega zaupanja, solidarnosti, obračanja hrbta preteklosti in skupnega nastopanja v smeri vključevanja v Evropsko unijo.
Kljub številnim obstoječim pobudam in oblikam sodelovanja ključna vprašanja medsebojnih odnosov na Zahodnem Balkanu ostajajo nerešena, stabilnost regije pa temelji predvsem na zunanjih vplivih – na delovanju/prisotnosti EU in Nata.
Osnovni cilj nove, demokratične pobude za regionalno sodelovanje naj bi bila krepitev odnosov z razvojem kolektivnega občutka varnosti na območju Zahodnega Balkana. Kolektivni strah je vir nezaupanja in obratno, nezaupanje spodbuja kolektivni strah. V hitro spreminjajočem se svetu bodo narodi Zahodnega Balkana premagovali strah in tesnobo s krepitvijo medsebojnega sodelovanja z oblikovanjem regionalnih institucij za ta namen, sodelovanjem na poti v EU in Nato in temu podobno.
Za razliko od dosedanjih poskusov izboljšanja zaupanja z gospodarskimi in/ali tehničnimi pobudami naj bi bil NOVI OKVIR REGIONALNEGA SODELOVANJA (NORS ali Balkan Cooperation Framework – OBS) postavljen na dveh stebrih (političnem in gospodarskem) s poudarkom na sodelovanju na področju varnosti in obrambe s trdno institucionalizacijo. Stalne institucije bi poskrbele, da sodelovanje ne bi bilo odvisno od osebnih odnosov na vrhu, kot je bilo v primeru nekdanje “Krajovske skupine” (Romunija-Srbija-Bolgarija-Grčija) ali pri sedanjem “Odprtem Balkanu”. Morebitne spore pri tolmačenju obveznosti in dogovorov bomo reševali s sodno arbitražo. Krepitev regionalnih vezi bi bila politično podprta z oblikovanjem stalne parlamentarne skupščine (v perspektivi).
V NORS bi vključili partnerje z Balkana, ki še niso članice EU. Kot že omenjeno, bi moral biti začetek NORS eden glavnih elementov nove srbske zunanjepolitične strategije po zamenjavi napredne oblasti. Sodelovanje »šesterice« naj bi se razvijalo tudi na načelih spoštovanja enakosti in vzajemnosti, spodbujanja pravne države, človekovih in manjšinskih pravic, sodelovanja na področju kulture itd.
V prvi fazi bi lahko pobuda NORS vključevala tri komponente:
– Institucionalni: oblikovanje trajnega politično-institucionalnega okvira sodelovanja (vrhi šestih partneric Zahodnega Balkana na ravni predsednika vlade, stalni sekretariat, pravosodni organ-arbitraža) – institucionalni steber sodelovanja,
– Varnost: sklenitev okvirnega sporazuma o sodelovanju na področju obrambe, notranje varnosti in pravosodja (politični steber sodelovanja),
– Ekonomski: sklenitev okvirnega sporazuma, ki temelji na načelih nediskriminacije (fizične in pravne osebe z Zahodnega Balkana) in štirih svoboščin gibanja (ljudi, blaga, kapitala in storitev) s potrditvijo dosežkov vseh relevantnih regionalnih pobud do danes. S tem procesom (RCC, Berlinski proces, Open Balkans, CEFTA, Transportno-energetska skupnost …) bi sodelovanje dobilo dodatno spodbudo.
– Gospodarski steber sodelovanja: člani NORS-a bi se skupaj zavezali k spodbujanju individualnega in/ali kolektivnega vstopa v EU do leta 2030/2034. EU bi imela status opazovalke v NORS. NORS naj spodbuja in pospešuje proces postopnega in polnega vključevanja vseh članic v EU, kar postaja ena ključnih prioritet same Evropske unije. Vendar bi moral NORS delovati tudi po vstopu posameznih članic ali celotne regije v EU.
NORS bi z Natom sklenila tudi posebno kolektivno pogodbo o obrambnem sodelovanju.
V naslednjih fazah bi lahko tri komponente sodelovanja nadgradili z novimi številnimi področji (kultura, izobraževanje, znanost…), telesi (ministrski svet, parlamentarna skupščina, specializirane agencije, kot so skupno raziskovalno središče, razvojna banka…) in konvencije (zaščita človekovih in manjšinskih pravic …)
Obstoj NORS-a bi predstavljal dodatno spodbudo za izboljšanje bilateralnih odnosov med članicami. Oblikovanje NORS-a bi imelo pomembne posredne regionalne in geopolitične učinke:
– bi izboljšala regionalno stabilnost in kolektivno varnost v času novih napetosti in mednarodnih nemirov,
– potrdila bi integriteto vseh udeležencev (brez spuščanja v vprašanje medsebojnega priznavanja) in predvsem okrepila položaj Severne Makedonije in notranjo stabilnost BiH,
– spodbujala stike in formalizirala sodelovanje nečlanic Nata, kot je Srbija, z Natom;
– olajšal bi dialog in normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom ter širšo srbsko-albansko spravo;
– z relativiziranjem mejnih delitev bi naredila nepomembno idejo o preoblikovanju meja na nacionalni podlagi ali temo ustvarjanja “Velike Srbije” ali “Velike Albanije”.