Vse-srbska deklaracija, ključni dosežek vse-srbskega zbora z začetka junija, v resnici nikogar od opazovalcev dogajanja na Zahodnem Balkanu ni mogla zares presenetiti. Skupščina, ki naj bi pokazala enotnost Srbov, je bila napovedana že zdavnaj. Srbski parlament, ki promovira idejo »En narod, en parlament – Srbija in Republika Srbska«, prav tako ne bi smel zavajati ljudi, saj je dovolj prebrati pred nekaj leti sprejeto Strategijo nacionalne varnosti in Strategijo obrambe RS, ki prav tako spodbujajo iste ideje kot prednostne naloge nacionalne varnosti.
Vučić in Dodik sta tam zapisano le “prevedla” v običajnim ljudem razumljiv jezik in poudarila, da je to dan, ko so se Srbi združili v obrambi svobode in svojih nacionalnih interesov. Kot ugotavlja Ivana Stradner, znanstvena sodelavka Fundacije za zaščito demokracije v Washingtonu, vse-srbski zbor, ki ga vodijo voditelja Srbije in Republike Srbske, Aleksandar Vučić in Milorad Dodik, ter srbski patriarh Porfije, je v besedilu deklaracije mogoče najti »marsikaj«.
Začenši z nepogrešljivo paranojo, da sta Srbija in Republika srbska žrtvi tujih dejavnikov in da je vse to za obrambo pred sovražniki v regiji do širjenja nacionalizma za zadovoljevanje desničarskih struj, pa tudi malo ‘pesmi’, ki se nanaša na gospodarsko in regionalno sodelovanje, ki ga Zahod želi slišati, da bi mu lažje prodali takšno izjavo, našteva Stradnerjeva.
V deklaraciji je sicer omenjen “proces evropske integracije”, ne pa tudi članstvo v EU. Kar bi utegnilo nakazovati, da si Vučić ne želi Srbije v EU, da bi lahko čim dlje ostal na oblasti, vendar pa za to potrebuje sredstva iz Evropske unije, zato mu ustreza, da “proces evropske integracije” traja čim dlje. Deklaracija se ni osredotočila le na Republiko Srbsko, temveč na širše območje znotraj regije, vključno s Kosovom in Črno goro. Ker je deklaracija nekakšen odziv na resolucijo OZN o genocidu v Srebrenici, je posebna pozornost je namenjena tudi tej resoluciji, kot protiukrep pa sta napovedana Jasenovac in »internacionalizacija teme trpljenja Srbov«.
Kaj je Dodik sporočil na „Svesrbskem saboru”?
Govor Vučića na Trgu Republike v srbski prestolnici po podpisu deklaracije pričakovano kaže srbskega predsednika v vlogi žrtve, ni pa šlo niti brez opozorila, da živimo v težkem času, o krivdi za težke čase pa ni bilo besede. V slogu običajne manipulativne strategije avtoritarnih voditeljev je srbski predsednik sebe prikazal kot rešitelja.
Medtem ko je Dodik ponovil že večkrat izrečeno jasno sporočilo, da se bo srbski narod združil in zagotovo postal eno. Voditelj bosanskih Srbov, ki že leta grozi z odcepitvijo, je eden zadnjih evropskih politikov, ki se redno sestaja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, je nedavno napovedal, da bo Republika Srbska preostanku Bosne in Hercegovine ponudila sporazum o mirni razdružitvi. Neprestana opozorila iz zahodnih držav, da ne bodo dovolile nobene oblike razdružitve BiH pri Dodiku odzvenijo v prazno, saj je prepričan, da so ZDA in celoten Zahod preveč osredotočeni na vojno v Ukrajini, dogajanje v Izraelu in na kitajsko grožnjo, da bi se lahko resno posvetili dogajanju na Balkanu.
Dogajanje in izjave na vse-srbskem zborovanju vse preveč analitikov spominja na posodobljeno različico zamisli o veliki Srbiji, ki je v 90. letih nekdanjo Jugoslavijo pahnila v krvave vojne. Pojavljajo se tudi vzporednice s sintagmo »srbski svet«, s katero so nekateri skrajno desni srbski politiki posnemali zamisel ruskega sveta, ki se ravnokar udejanja v Ukrajini. Današnja Srbija preveč spominja na Rusijo izpred desetletja, da bi lahko Evropska unija sedela pri miru. Krepitev oligarhov, povečevanje ekonomskih razlik v družbi, naraščanje nacionalizma, instrumentalizacija cerkve za varnostne namene, krčenje demokratičnih standardov in ravni zaščite človekovih pravic in podobni pojavi v Srbiji Zahoda ne motijo pretirano, ker računa, da lahko z gospodarskimi interesi in posredno preko pritiska zahodnih vlagateljev zlahka obvladujejo varnostne razmere v državi.
Zakaj so tako zaskrbljeni v Bosni in Hercegovini?
Takšna računica se zdi precej tvegana in spominja bolj na razmišljanje igralca na srečo kot na razmislek resnega analitika. Da dogajanje v Srbiji in čezmejno povezovanje Srbov ni povsem nedolžno, kaže tudi čezmejni odziv na dogajanje. Predsednik tričlanskega predsedstva Bosne in Hercegovine Denis Bećirović je namreč sklical nujno srečanje z veleposlaniki držav članic Kvinte (Združene države Amerike, Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija).
Pomembnega sestanka sta se udeležila tudi vodja delegacije Evropske unije v BiH Johann Sattler in visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini Christian Schmidt.
Na srečanju so razpravljali o aktualnih političnih, varnostnih in drugih izzivih v Bosni in Hercegovini ter regiji, s posebnim poudarkom na proti daytonskem in protiustavnem delovanju oblasti bosansko-hercegovske entitete Republike Srbske, ki po njihovem prepričanju ogroža mir in spodkopava neodvisnost, suverenost in ozemeljsko celovitost države BiH.
Bećirović je poudaril pomen skupnega dogovarjanja aktivnosti s strateškimi partnerji iz mednarodne skupnosti, ki bodo zagotovile uresničevanje Daytonskega mirovnega sporazuma in ohranitev miru. Izpostavljeno je bilo tudi, da je to zelo pomembno za ohranjanje varnosti in stabilnosti celotne regije.
»V Srbiji se je ponovno aktiviral nevaren projekt velike Srbije. Cilj, kot ga projicirajo velikosrbski ideologi, je v miru pridobiti tisto, kar ni bilo pridobljeno med agresijo v 90. letih prejšnjega stoletja. Gre za isto ideologijo, politiko in cilje iz 90. let prejšnjega stoletja. V Beogradu so osmega junija 2024 promovirali idejo ‘en narod, en parlament’ in vsem je jasno, da je vodja tega velikodržavnega projekta en,« je dejal Bećirović.
Ideja ruskega sveta, pa tudi srbskega sveta, je revanšistična in se uporablja za ponovno pisanje zgodovine, je dodal.
»Mnogi niso razumeli Miloševićevega govora na Gazimestanu leta 1989 in žal mnogi ne razumejo uničujočih posledic Deklaracije t. i. vsesrbskega parlamenta. Posebno nevarna sta dva vidika te izjave: a) institucionalizacija odnosa med državo Republiko Srbijo in eno administrativno enoto v drugi državi; b) protidaytonska, protievropska in protiustavna vsebina sprejete Deklaracije se je v celoti sklicevala na Daytonski mirovni sporazum do potankosti,« je poudaril Bećirović.
Nobenega dvoma ni, dodaja, da Izjava t.i vsesrbskega zbora Srbije in Bosne in Hercegovine. entitete RS absolutno v nasprotju s prakso v demokratičnem in civiliziranem svetu; temeljnih norm mednarodnega prava in suverenosti države Bosne in Hercegovine. »Prav tako ogroža temeljna načela, na katerih sloni EU; temeljna načela meddržavnih odnosov držav članic ZN, pa tudi mirno in enakopravno sodelovanje med evropskimi državami,« je v svojem govoru veleposlanikom poudaril Bećirović.
Med večurno razpravo, v kateri so sodelovali vsi povabljeni, so opozorili na pomen zaključkov zadnje seje Sveta za uveljavitev miru (PIC), v katerih je zapisano, da organi entitete Republike Srbske flagrantno ogrožajo Splošni okvirni sporazum tza mir, ustavno in pravno ureditev BiH ter njeno suverenost in ozemeljsko nedotakljivost. Vsi udeleženci srečanja so poudarili, da bo v prihodnjem obdobju potrebna višja stopnja usklajenosti in učinkovitejšega delovanja mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini. Kot že večkrat v zadnjem obdobju, so tudi na tem srečanju predstavniki za BiH ključnih držav mednarodne skupnosti soglasno izjavili, da je neodvisna, suverena in multietnična Bosna in Hercegovina v skupnem interesu BiH, Evropske unije, ZDA in Združenega kraljestva.
Je to res konec evropske poti za Srbijo?
Velik del, zlasti tisti proevropski, srbske opozicije opozarja, da vse-srbska deklaracija pomeni konec poti Srbije v EU. Še več, skrbi jih, da Srbijo tako odnaša stran od vseh civilizacijskih tokov, v ozadju pa bi se po njihovo lahko skrivala izjemno resna grožnja miru in varnosti v regiji.
Posledice te deklaracije lahko na Srbijo vplivajo še desetletja, podobno kot so veljale posledice sporočil Slobodana Miloševića z Gazimestana. V nasprotju z Miloševićem, ki je leta 1989 velikosrbska stališča in nacionalizem imel zgolj v govoru, sta Vučić in Dodik nacional šovinizem in srbski svet formalizirala v okviru deklaracije, ki jo morata potrditi parlamenta Srbije in Republike Srbske. Težko je najti resen balkanski problem, na katerega ta deklaracija ne bi negativno vplivala in ni konflikta v regiji, ki ga kakšna od točk deklaracije ne bi mogla dodatno podžgati.
Tako denimo deklaracija vzpostavlja nekakšno nacionalistično konfederacijo Srbije in srbske entitete v BiH, imenovano Nacionalni svet srbskega naroda. V tem svetu sodelujejo državni organi in tako se oblikuje nekakšna konfederativna vlada z 12 člani, v njej pa sedijo predsednika, predsednika obeh parlamentov, premierja, ministra za zunanje zadeve, predsednika akademij znanosti in umetnosti in predsednik senata RS.
Zakaj je deklaracija problematična?
Da je to neposreden napad na daytonski mirovni sporazum in zatiranje suverenosti BIH na enak način kot bi to bilo, če bi Nemčija oblikovala podobno skupno vlado/svet s francoskima pokrajinama Alzacijo in Loreno, opozarja Čedomir Stojković, odvetnik iz Beograda, ki pomaga opoziciji in spremlja pro rusko delovanje srbskih oblasti.
Ugotovitev iz deklaracije, da srbski narod predstavlja enotno celoto, spominja na način, kako je Adolf Hitler obravnaval Nemec v Main Kampfu in številnih govorih. V obeh primerih gre za poskus poenotenja pripadnikov naroda v okviru ene države, Hitler je to skušal s Tretjim rajhom, za Vučića in Dodika pa je to Velika Srbija. Kje vse obstaja srbski narod, ne bodo ocenjevale države, v katerih Srbi živijo, temveč prej omenjeni vse-srbski zbor, ki skozi deklaracijo Srbiji in Republiki Srbski ukazuje, da se potrudita zaustaviti asimilacijo Srbov v državah regije in širše po svetu. Asimilacija je proces, v katerem manjšina sprejme pravila in običaje večine, torej deklaracija neposredno preprečuje Srbom v drugih državah spoštovanje tamkaj veljavnih pravil in običajev.
Čeprav takšne težnje najbolj skrbijo Črno goro in Kosovo, bi lahko skrbele tudi druge države, vključno s Slovenijo, kjer prebiva ne mali delež srbske populacije, svari Stojković. V deklaraciji torej piše, da bo Srbija delala na tem, da Srbi ne sprejmejo pravil in kulture, ki veljajo v Sloveniji. Še bolj tvegano pa je, da deklaracija v sedanji obliki neposredno krši Ohridski sporazum, saj je v deklaraciji Kosovo omenjeno kot nedotujljiv del Srbije, Kosova pa ne obravnava kot nedovisno državo.
Kar zadeva vprašanje Bosne I Hercegovine, deklaracija ugotavlja, da daytonski sporazum trajno porušen, neuporaben, krivci za tro pa so vsi, razen srbske entitete. Na tak način se ustvarja argument za neodvisnost Republike Srbske na podoben način, kot je Vladimir Putin ustvaril argument za neodvisnost Donbasa in Krima. Medtem ko ne spoštuje celovitosti in nedeljivosti BiH, deklaracija večkrat omeni, da jre Republika Srbska celovita in nedeljiva. Deklaracija je po prepričanju Stojkovića grožnja suverenosti vsake države, v kateri živijo Srbi, saj se Srbija zavezuje k čezmejnemu delovanju v vsakem primeru, ko ugotovi, da so ogrožene pravice njenih rojakov onstran meja. Vse to močno spominja na Putinov pristop v Ukrajini. Optimistom v brk Stojković sporoča, da Putin tudi ni na začetku omenjal orožja in nasilja, temveč je sprva žzgolj oblikoval vrednostni okvir, kar je v primeru Srbije vloga omenjene deklaracije. Ključna težava vrednostnega okvirja je v njegovi izključevalnosti in v poseganju v suverenost drugih držav, kar neizogibno pelje v spore z drugimi državami. Vse srbska deklaracija torej posredno poziva na ustvarjanje srbskega sveta in na odprto vmešavanje Srbije v notranje zadeve drugih držav. Besedilo te deklaracije bi si morali pozorno prebrati vsi v regiji in se prebuditi iz globokega spanca ter resno razmisliti o tveganjih za mir na Balkanu.