Vloga pridne učenke se jim ni obrestovala, namesto pospeška na poti v EU so Makedonci od sosed dobivali vedno nova polena pod noge, zato so izbrali drugačen pristop.
Šest let po podpisu prespanskega sporazuma z Grčijo, ko je vlada socialista Zorana Zaeva privolila v boleče preimenovanje Makedonije v Severno Makedonijo, da bi odstranila grški veto na začetek pogajanj o članstvu v EU, mali balkanski državi vlada desno-sredinska VMRO- DPMNE pod vodstvom premierja Hristijana Mickoskega. Mickoski in njegova strankarska kolegica, predsednica republike Gordana Siljanovska Davkova, sta na oblast prišla tudi s populističnim zatrjevanjem, da bosta ignorirala prespanski sporazum in kjerkoli bo to mogoče v komunikaciji uporabljala staro ime države Makedonija. Seveda sta pod pritiskom mednarodne skupnosti kmalu morala poiskati načine za mehčanje svoje ostre retorike, je pa oblast v Skopju s sklenitvijo 500 milijonov evrov vrednega strateškega partnerstva z Madžarsko Evropski uniji nedvoumno pokazala, da nekdanja vzorna učenka Severna Makedonija evropskim obljubam ni več pripravljena zlahka verjeti ter da lastno finančno korist postavlja pred lično podobo zgledne učenke.
Žrtev, ki je zlepa ne bodo pozabili
Državljani Severne Makedonije so po podpisu prelomnega Prespanskega sporazuma v juniju leta 2018, namesto odprte hitre ceste v evropsko prihodnost, od blizu videli in izkusili počasnost pridružitvenega procesa in nepovraten razkroj verodostojnosti Evropske unije. Vse to se odraža na postopnem, a zanesljivem upadanju javne podpore članstvu v Uniji. Kot kažejo podatki iz javnomnenjskih raziskav skopskega inštituta za demokracijo Societas Civilis (IDSCS), je podpora članstvu v EU z več kot 90 odstotkov leta 2005 konkretno zdrsnila na 60 do 65 odstotkov v zadnjih nekaj letih. »Ni zaskrbljujoča zgolj gola podpora članstvu v EU, ta je pri 60 do 65 odstotkih še vedno razmeroma visoka. Skrbi to, da ljudje ne verjamejo več, da bi članstvo v EU lahko izboljšalo ureditev v državi in stanje demokracije pri nas. Ljudje vidijo in se zavedajo, da evropski standardi ne veljajo več tako kot nekoč, temveč je širitveni proces strogo političen in arbitraren proces, ki se spreminja in prilagaja glede na trenutne razmere v svetu in v regiji,« pojasnjuje Marko Trošanovski, politični analitik in predsednik skopskega inštituta IDSCS. Časi, ko so Makedonci v Evropski uniji videli iluzijo najboljšega možnega med svetovi, so nepreklicno mimo, zdaj na EU gledajo kot na najmanj slabo možno izbiro, na najmanjše zlo.
Za razumevanje ozadja majske vrnitve desničarske VMRO-DPMNE na oblast, predsednik te stranke Hristijan Mickoski vodi vlado, predsednica republike Gordana Siljanovska-Davkova pa je njegova strankarska kolegica, je potrebno razumeti frustracijo Makedoncev. Ti so pod pritiskom grškega veta na začetek pogajanj o vstopu v EU leta 2018 privolili v spremembo imena države. Prav kmalu pa se je izkazalo, da Makedoncem uklanjanje zahtevam velike sosede Grčije ni pospešilo potovanja proti ultimativnemu nacionalnemu cilju, članstvu v Evropski uniji. »Ljudje pri nas so dobili vtis, da ne veljajo za vse države enaki standardi za vstop v Unijo. V primerjavi s številnimi drugimi članicami so bile pred nas postavljene zahteve, ki so bile na robu norosti in so neposredno posegale v naše nacionalno dostojanstvo. Kljub temu smo privolili v na vse načine zelo problematično zahtevo po spremembi imena države, ta odločitev je vir stalnih frustracij in polarizacije znotraj družbe. Ko se je izkazalo, da smo se zaman priklonili močnejši sosedi, so sledila še bolgarska izsiljevanja. Torej, ko se pogovarjamo o makedonski evropski integraciji, moramo vse te frustracije imeti pred očmi, da bi bolje razumeli današnje stanje,« pojasnjuje Trošanovski. Navkljub vse splošnemu zavedanju, da mala država z dobrima dvema milijonoma prebivalcev ne more veliko premakniti v igrah, ki jih igrajo velike sosede, je po jalovi uklonitvi grškim zahtevam bolgarsko izsiljevanje sprožilo izjemno močan odpor v makedonski javnosti.
Vladajoča VMRO- DPMNE, ki jo je v času vladavine Nikole Gruevskega med leti 2006 in 2016 zaznamovala korupcija in velika prisluškovalna afera, veliko zaslug za ponovni vzpon na oblast lahko pripiše temu, da v nasprotju z dotlej vladajočimi socialisti Zorana Zaeva niso bili pripravljeni podpisati karkoli, da bi državo pripeljali v Evropsko unijo. Volivci v Severni Makedoniji so tudi na svoji koži občutili, kako evropske vrednote niso univerzalne in jih je mogoče prilagajati v prid večjim na škodo manjših, evropska zagotovila in jamstva pa v realni vsakodnevni politiki štejejo bolj malo, zato jim je uporniška drža VMRO-DPMNE tehtala dovolj, da je pretehtala pretekle grehe te stranke.
Drugi razlog za vrnitev desničarjev na oblast v Skopju pa je zgodovinsko porazna bilanca vladanja prejšnje vlade. »Prejšnja vlada je pogrnila na številnih področjih. Na področju boja proti korupciji, ki bi moral biti ena glavnih prioritet, niso pokazali praktično ničesar, vladanje in upravljanje prejšnje vlade lahko označimo zgolj kot slabo, temu primerna je tudi rekordno nizka stopnja zaupanja v državne institucije,« pojasnjuje Trošanovski. Ko sta se združili politična in ekonomska kriza po koncu epidemije koronavirusa, je nastal popoln vihar, ki bi odpihnil katerokoli oblast s tako skromnimi rezultati, je prepričan sogovornik. Posledice izgube zaupanja v institucije bodo v Severni Makedoniji odpravljali še bistveno več časa kot bodo potrebovali, da se izkopljejo iz navidez neskončne in kompleksne politične krize.
Čeprav sta tako premier Mickoski kot predsednica Siljanovska Davkova pred volitvami in tik po izvolitvi makedonske nacionaliste navduševala z ostro retoriko, ki odločno zavrača novo poimenovanje države, sta že po prvih nekaj mednarodnih srečanjih govorico umirila. Povsem pričakovano je, da oba potrebujeta nekaj časa, da čim bolj dostojanstveno izstopita iz predvolilne retorike, so pa prizadevanja v tej smeri analitikom dala jasen znak, da bosta oba spoštovala prespanski sporazum, saj jima je povsem jasno, da bi resne kršitve tega mednarodnega sporazuma za Severno Makedonijo lahko postale nova težava v že tako dolgi vrsti težav. »Mickoski je na Natovem vrhu Nato zveze jasno povedal, da bo prespanski sporazum spoštoval, predsednica pa tudi išče pot iz dosedanje govorice in zdi se, da novo retorično strategijo še pili,« pravi sogovornik.
Ukrajina je Balkan potisnila v drugi plan
Kot dodaten udarec verodostojnosti Evropske unije v očeh državljanov Severne Makedonije in kot novi dejavnik, ki jim upanje na članstvo v evropski družini odmika v nedoločno oddaljeno prihodnost, je prišel ruski napad na Ukrajino. Takoj po začetku vojne se je zdelo, da so odločevalci v Evropski uniji vendarle dojeli pomen Zahodnega Balkana za mir in stabilnost na ozemlju EU in pozivi k pospešeni širitvi Unije na jugovzhodni prag celine so se kar vrstili. »Tedaj so vsi po vrsti kar tekmovali v prepričevanju vseh nas v regiji, kako je prišel moment za širitev na Zahodni Balkan. Ta moment zdaj traja že več kot dve leti in pol. Razen kupa lepih besed in novih praznih obljub pa se v tem momentu ni zgodilo nič. Ljudje, od katerih v Bruslju pričakujejo, da bodo podprli uvajanje nujnih evropskih reform, vse to vidijo in slišijo,« opozarja Marko Trošanovski. Dejstvo, da je Ukrajina v središču evropske pozornosti, prebivalcem balkanskih držav, ki si želijo evropske prihodnosti, daje vtis, da so znova potisnjeni v ozadje. Vedno nove neizpolnjene obljube pa že tako apatične, cinične in z defetizmom prežete Makedonce zgolj dodatno utrjujejo v prepričanju, da je EU zapravila svojo verodostojnost.
Tudi Bolgarija je Evropska unija
Tako kot je Grčija izkoristila dejstvo, da je članica EU, je tudi Bolgarija izkoristila svoje članstvo v evropskem klubu in možnost veta, da pritisne na šibkejšo sosedo za ureditev odprtih dvostranskih vprašanj pred nadaljnjimi koraki v smeri polnopravnega članstva. Zahteve, ki vključujejo spremembo ustave Severne Makedonije tako, da bi po novem izrecno omenila obstoj bolgarske narodne manjšine, kot čustveno občutljivo zahtevo Makedonci omenjajo tudi bolgarsko zahtevo za spremembo vsebine makedonskih učbenikov zgodovine, ki po novem ne bi omenjali, da je Bolgarija v drugi svetovni vojni kot zaveznica nemških nacistov okupirala ozemlje današnje Severne Makedonije.
Trošanovski je prepričan, da na splošno ljudje v Makedoniji niti ne bi nasprotovali sprejetju nekaterih bolgarskih zahtev, vendar pa dvomi, da je v trenutni konstelaciji političnih sil v sobranju mogoče doseči zahtevano večino za spremembo ustave. »Običajnih ljudi vpis bolgarske narodne skupnosti v ustavo sploh ne bi motil, saj so Bolgari dejansko del naše družbe in so odlično integrirani v družbo. Težava je v tem, da bi s takšno spremembo ustave Bolgari dobili svoje politične predstavnike v organih oblasti, jasno pa je, da vsa njihova politična agenda v odnosu do naše države totalno anti makedonska, v celoti zanikajo obstoj našega jezika, naše kulture in naše države,« svoje pomisleke niza Trošanovski. Ob tem je spomnil, da so Albanci povsem enakopravno zastopani v organih oblasti in državnih institucijah Severne Makedonije, popuščanje zahtevam Bolgarije pa bi Severno Makedonijo lahko potisnila v položaj stalne nestabilnosti, kakršnega že več kot četrt stoletja doživljajo v Bosni in Hercegovini.
Poleg tega pa dodatno dimenzijo težav z Bolgarijo predstavlja tudi stalna politična kriza v Bolgariji, tako v Skopju nikoli ne vedo, s kom se lahko oziroma se morajo pogovarjati o reševanju odprtih problemov oziroma, če bi se jim izšlo po njihovih pričakovanjih, bi se za začetek pogajali o preoblikovanju pogajalskega okvirja. Spomnimo, Bolgari bi morali oditi na predčasne parlamentarne volitve 20. oktobra letos, to bodo že sedme parlamentarne volitve v treh letih. Vendar pa je zadnji poskus začasne predsednice vlade Bolgarija Gorice Grančarove, da bi preoblikovala vlado, zavrnil predsednik Rumen Radev, tako se bo oblikovanje začasne vlade zavleklo, predčasne volitve bodo pa prestavljene na kasnejši termin, ki še ni določen.
Bruslju v brk se dogovarjajo z evropskim obrobnežem
V makedonski opoziciji v in v delu evropske javnosti precej prahu dviguje dogovor med Mickoskim in njegovim madžarskim kolegom Viktorjem Orbánom, ki naj bi okrepil gospodarske vezi med državama in v balkansko državo prinesel pol milijarde evrov svežega denarja. Opozicijski socialdemokrati so v tem niti ne presenetljivem partnerstvu namesto »nujno potrebne spodbude za gospodarski razvoj« prepoznali »nevaren izlet«, ki bi lahko ogrozil sodelovanje države z institucijami, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Obenem pa zbliževanje balkanske članice Nato zveze in kandidatke za članstvo v Evropski uniji s problematično članico, ki ne skriva simpatij do Rusije, upravičeno skrbi tudi marsikoga v Bruslju.
Po zagotovilih šefa vlade v Skopju bo polovica posojila namenjena podpori gospodarstvu, drugo polovico pa bodo razdelili občinam za kapitalne projekte. Kot zagotavlja Mickoski, si bodo v Budimpešti v prihodnje lahko izposodila še več denarja, če bo potrebno. Po poročanju makedonskih medijev je premier že maja, takoj po prepričljivi zmagi na jesenskih volitvah, napovedal skrivnostno posojilo v vrednosti milijarde evrov, ki bi ga njegova vlada zagotovila od »prijateljske« države EU pod zelo ugodnimi pogoji.
Zakaj se Moskvi naklonjena oblast v Budimpešti, ki je sicer na vsakem koraku nasprotovala povečevanju evropske pomoči Ukrajini, tako zavzema za financiranje male balkanske države, je vprašanje, na katero je mogoče odgovoriti brez preveč naprezanja. Desničarska VMRO-DPMNE, ki vodi nedavno oblikovano vladno koalicijo, je namreč tradicionalni zaveznik Orbánove vlade in njegove stranke Fidesz.
Temelji za trdne odnose med vladajočima strankama so bili postavljeni med desetletnim mandatom nekdanjega avtoritarnega premiera in prejšnjega voditelja VMRO-DPMNE Nikole Gruevskega med letoma 2006 in 2016. V obdobju njegove vladavine so regijo in Evropo pretresala poročila, ki so jih naknadne preiskave tudi potrdile in so kazala širitev Madžarske v medijski prostor Severne Makedonije, večinoma v podporo konservativno usmerjenim medijem in ohranjanju pri življenju propagandnega stroja v službi Gruevskega.
Delovanje madžarskega medijskega omrežja v tem delu Balkana in drugje v regiji se ni ustavilo niti po odstavitvi Gruevskega leta 2017 in njegovem tajnem pobegu leta 2018 na Madžarsko, kjer je pod zaščito vladajočega režima dobil politični azil in je bila s tem onemogočena izročitev Skopju zaradi obtožb, da je nezakonito množično prisluškoval svojim državljanom.
Jesen prinaša potencial za destabilizacijo
Prihajajoča jesen bi lahko v deželo sonca prinesla nemir, so prepričani poznavalci dogajanja v Severni Makedoniji. Medtem ko se bo vladajoča VMRO- DPMNE po lastnih napovedih posvečala bojuz proti korupciji in ustvarjanju razmer za hitrejšo gospodarsko rast, kar so si postavili kot dve ključni prioriteti v tem mandatu, Trošanovski pričakuje, da bo jesen polna protestov na različnih ravneh in v različnih delih države. Vendar pa namesto težav z Bolgari, tokrat pričakuje proteste v režiji tretje največje stranke v državi Demokratične unije za integracije (DUI), albanske stranke, ki je nastala neposredno po oboroženem konfliktu med Albanci in Makedonci leta 2001, vodi pa jo Ali Ahmeti, nekdanji politični vodja albanske Nacionalne osvobodilne vojske. »DUI ima potencial za ustvarjanje nemirov in destabilizacijo. Prihodnje leto nas čakajo lokalne volitve in tej stranki je v interesu kampanjo graditi na etničnih vprašanjih. Seveda bo to težava v političnem smislu, ne verjamem pa, da razen manjših incidentov lahko privede do resnih težav,« ocenjuje direktor skopskega inštituta za demokracijo Societas Civilis.