Informacija, da slovenske oblasti niso potrdile agremaja novega srbskega veleposlanika v Ljubljani je lepo ponazorila krhkost političnih in diplomatskih odnosov v širši balkanski regiji, tj. območje nekdanje Jugoslavije (plus Albanija), ki je še vedno obremenjeno z nezaupanjem, napetostmi, občasnimi incidenti in nerešenimi problemi. Države nekdanje Jugoslavije poleg občasnih novih sporov še vedno bremenijo vojna dediščina, nacionalistična retorika, sporne ali mednarodno izpodbijane meje, nerešena lastninska in gospodarska vprašanja, problem nasledstva, etnični odnosi in manjšinska vprašanja. Zato je v medsebojni komunikaciji ločevanje notranje od zunanje politike pogosto nepraktično.
Diplomacija med notranjo politiko in razvojem dobro sosedskih odnosov
Nedavna diplomatsko-propagandna »drama« v Srbiji, okoli sprejema resolucije o genocidu v Srebrenici v Generalni skupščini ZN oziroma redne »narativne vojne«, ki se odvijajo vsako leto ob komemoraciji žrtvam v Srebrenici ( julij) in obeležitev Nevihte na Hrvaškem (avgust) samo potrjujeta vtis o že vzpostavljeni stopnji nerazumevanja in nezaupanja, ki obremenjuje regionalne odnose. K temu prispevajo nacionalistično-populistični narativi, ki so pogosto osnova legitimnosti vladajočih strank, zlasti v Beogradu, Sarajevu, Banja Luki, Zagrebu, pa tudi Prištini.
Če se omejimo le na primere nekaterih diplomatskih incidentov, lahko spomnimo na dogodek iz leta 2017, ko je Srbija v enem dnevu umaknila celotno osebje svojega veleposlaništva v Skopju (zaradi domnevnega vohunjenja takratnih makedonskih služb) ali več kot leto dni trajajočega diplomatskega spora (2022) med Beogradom in Podgorico glede razglasitve kontroverznega srbskega veleposlanika (V. Božovića) za “persono non grata”.Tudi v Črni gori je vlada Krivokapić Zdravka (2020/2021) odpoklicala večino veleposlanikov (2020/2021), izključno zaradi notranje političnih razmer. Črna gora je bila posledično več kot dve leti brez veleposlanikov in vodji misij na skoraj 75% predstavništvih (tudi pri NATU in ZN).
Zaradi vojn in kriz, ki so medtem okupirale evropsko in svetovno javnost, se celotno stanje v balkanski regiji zdi razmeroma stabilno, čeprav je še vedno obremenjeno predvsem z napetostmi v odnosih med Beogradom in Prištino, pa tudi (ne) )delovanjem političnega sistema v BiH. Tudi cela vrsto manj vidnih problematičnih tem v dvostranskih odnosih med posameznimi državami, občasno pritegne pozornost javnosti.
Srbija kot ključna država
V tem kontekstu je še posebej pomembno pozicioniranje srbske regionalne diplomacije kot osrednje in relativno največje (demografsko, gospodarsko) države regije, ki meji na osem držav – skoraj toliko kot Nemčija –, kar je dejstvo, ki že samo po sebi nakazuje možne širše učinke posamezne beograjske akcije. K temu je treba dodati dejstvo, da za razliko od večine svojih sosed Srbija ni članica ne EU ne Nata, zaradi česar je ob dobrih odnosih s Kitajsko in Rusijo specifično območje nevtralne države. »Nikogaršnja zemlja« na Balkanu, primerna za tekmovanje vplivnih svetovnih velesil.
Ob upoštevanju centraliziranega in personaliziranega značaja Vučićevega sistema vodenja, osnovni pokazatelj odnosov Srbije s sosednjimi državami izhaja iz neposrednih povezav in odnosov (pozitivnih ali negativnih) predsednika Srbije s sosednjimi voditelji. Medtem, ko so institucionalni in celo diplomatski odnosi (MZZ , vlade, delovanje veleposlaništev itd.) le posreden pokazatelj, torej zunanja ponazoritev stanja bilateralnih odnosov. V tem kontekstu lahko izpostavimo neuravnoteženost srbskih diplomatskih odnosov s sosedami, ki so v svojem pozitivnem vidiku usmerjeni predvsem na Madžarsko (Vučić in Orban se srečujeta večkrat na leto, včasih tudi mesečno), medtem, ko je intenzivnost sodelovanja s “starimi” balkanskimi sosedami, kot so Romunija, Bolgarija in celo Grčija (ki je vključena v srbsko širšo sosedsko politiko, pa tudi Turčija), na opazno nižji ravni.
Ko gre za t.i “nove” sosede Srbije, torej države, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije, je mogoče navesti veliko višjo stopnjo oscilacije v odnosih, pa tudi precej nižjo uspešnost pri stabilizaciji in izboljšanju dolgoročnih odnosov Srbije z nekaterimi od teh držav. Predvsem s Hrvaško, pa tudi z BiH. Po drugi strani pa so odnosi Srbije s Severno Makedonijo, pa tudi s Slovenijo (ne glede na že omenjene diplomatske »incidente«), dolgoročno nekoliko bolj stabilni, pri čemer v odnosih s Slovenijo prevladujejo predvsem gospodarski vidiki.
Poleg tega srbska diplomacija do sosed temelji tudi na promociji t.i ideji o »srbskem svetu«, to je enotnosti vseh Srbov ne glede na državno pripadnost, kar je imelo za posledico delno krepitev vpliva Beograda, v posameznih državah. Predvsem, ko gre za nekatere vladajoče politične kroge v Črni gori, Bosni in Hercegovini (Republiki Srbski) in celo v Severni Makedoniji
V kontekstu aktivnosti srbske diplomacije v regiji je treba izpostaviti tudi vidnejšo odvisnost od srbskih obveščevalnih služb (civilnih in vojaških), na kar kaže podatek, da so npr. kar trije veleposlaniki RS v sosednjih držav nekdanji vodilni v varnostni agenciji BIA (Podgorica, Sarajevo, Sofija).
Omejeni regionalni rezultati
Največji rezultat personalizirane diplomacije na vrhu v zadnjih letih je dosegla t.i. pobuda “Odprti Balkan” (OB), ki je bil plod sodelovanja med predsednikom Srbije A. Vućićem in albanskim premierjem E. Ramo ob podpori makedonskega premierja (Zaev, Kovačevski). Vendar se zdi, da je po začetnem navdušenju ta pobuda izgubila zagon, potem, ko se je E. Rama leta 2023 nekoliko distanciral in vztrajal predvsem pri berlinskem procesu, ki vključuje vseh šest zahodno balkanskih akterjev.
S širšega vidika je opazno, da so, če izvzamemo neformalna srečanja na multilateralnih srečanjih in forumih, dvostranska srečanja, torej uradni medsebojni obiski predsednikov ali premierjev balkanskih držav, izjemno redka (to se ne nanaša na srečanja nacionalistično-propagandnega značaja, kot je srečanje voditeljev Tirane in Prištine, Beograda in Banja Luke ali obisk vodilnih politikov iz Zagreba v hrvaških kantonih v Bosni in Hercegovini). Tako so na primer obiski visokih uradnikov Albanije ali Črne gore v Beogradu ali Srbije v Zagrebu (in obratno) tako redki, da če se sploh zgodijo, vsakič znova predstavljajo pravo javno in medijsko senzacijo. Običajno brez dolgoročnih posledice za dvostranske odnose.
Ključne teme in vprašanja
V balkanskem diplomatskem konglomeratu so še posebej zapleteni odnosi na liniji Beograd–Priština–Tirana, na drugi strani pa Beograd–Sarajevo (in Banjaluka)–Zagreb.
Odnosi med Srbijo in Hrvaško v najboljšem primeru stagnirajo, kljub občasnim mlačnim poskusom, da bi dosegli določen napredek. Vsakršno izboljšanje v bistvu zahteva mukotrpno popuščanje in postavlja akterje obeh držav v politično tvegan položaj prepričevanja domače javnosti o upravičenosti sprememb. Ohranjanje tradicionalnih napetosti in (ne) posredno pozivanje k zaostrovanju medsebojnih odnosov pa zagotavljata lažje razumevanje in podporo v javnosti, s tem pa varnejši in močnejši položaj političnih elit v obeh državah.
Oblasti Srbije in Hrvaške so na nek način ujetnice vztrajanja pri lastnih različicah »kulture spomina«, medtem, ko so ob nekaterih vprašanjih, ki so relikti vojnih spopadov (manjšine, pogrešane osebe, vojni zločini), kot slon v steklarni, pa je npr. mejno vprašanje na Donavi še vedno nerešeno. Srbija v tem kontekstu odnose s Slovenijo in Madžarsko med drugim razume kot nujno protiutež težkim odnosom z Zagrebom.
Odnose Srbije z Albanijo še posebej obremenjuje vprašanje Kosova. Kljub temu sta dva avtoritarna voditelja, Vučić in Rama, uspela zgraditi oseben odnos, kakršnega v novejši zgodovini srbsko-albanskih odnosov ni bilo. To je pripomoglo k nastanku omenjene pobude Odprti Balkan ter sklenitvi številnih gospodarskih dogovorov v okviru OB. Napredek pa ovirajo zapleteni odnosi v dialogu med Beogradom in Prištino, ter pritiski albanskih nacionalistov na Ramo, ki ga zavirajo, da ne bi prestopil nekaterih »rdečih« mej sodelovanja, ki bi mu škodile v domači javnosti.
Črna gora na prelomnici
Po odhodu z oblasti Mila Đukanovića in njegove DPS so politične razmere v Črni gori še naprej nestabilne, njena zunanja politika pa niha med iskanjem poti za izboljšanje dobrososedskih odnosov, predvsem s Srbijo na eni strani in na drugi spodbujanjem prioritetnih reform, ki bodo to državo pripeljale do praga Evropske unije, kot dolgoročni cilj, h kateremu Črna gora stremi že več kot desetletje. Notranji pretresi in zunanjepolitični koraki so tesno povezani, razdrobljenost političnih frakcij in nesoglasja med vodilnimi osebnostmi v Črni gori puščajo vtis potencialne nestabilnosti, ki državi zmanjšuje možnosti, da bi bila prva naslednja država, ki se bo pridružila EU.
Občutljiv položaj Makedonije
Regionalni položaj Severne Makedonije v razmerju do njenih sosed je še posebej občutljiv in obremenjen s problemi drugačne narave. Njeni odnosi s Srbijo so primerjalno najmanj sporni, zlasti po razrešitvi dolgoletnega spora o statusu Makedonske pravoslavne cerkve, ki ji je srbska pravoslavna cerkev pred kratkim priznala pravico do ločenosti – avtokefalnosti.
Makedonija težko sodeluje z Bolgarijo, ki vztraja pri “bolgarski zgodovini” makedonskega naroda in pravicah bolgarske manjšine, kar močno otežuje proces pristopnih pogajanj z EU. Vrnitev VMRO na oblast v Skopju in obnovitev nacionalistične retorike znova postavlja pod vprašaj odnose z Grčijo. Nacionalistično delovanje A. Kurtija med Albanci v SM zapleta tudi odnose med Skopjem in Prištino.
Ostaja odprto vprašanje, ali bosta notranjepolitično prizorišče in nihanje v Makedoniji, omogočila odločnejše korake s ciljem vključitve te države v skupino, ki bi lahko bila, skupaj s Črno goro, med prvimi državami, ki se bodo pridružile Uniji v prihodnjih letih.
Omejeni rezultati zagrebške diplomacije
Z izjemo delovanja v Bosni in Hercegovini je bila hrvaška diplomacija v regiji večinoma pasivna in reaktivna. Hrvaška poskuša majhne rezultate pri izboljšanju regionalnega sodelovanja in dvostranskih odnosov nadomestiti z delovanjem v okviru EU. Osredotočenost Zagreba na politični položaj hrvaških strank v BiH ni povzročila povečanja njegovega vpliva v razvoju BiH. Ob nadaljevanju slabih odnosov s Srbijo so se do neke mere poslabšali tudi hrvaški odnosi s Črno goro, kar je reakcija na domnevno krepitev prosrbskih strank v notranji politiki Črne gore.
Hrvaška se je tako kot Slovenija večinoma zadovoljila z zreduciranjem aktivnosti na gospodarsko diplomacijo v regiji.
Diplomatski potenciali in ambicije Slovenije
Kot nekdanja jugoslovanska republika, sedanja članica EU in Nata, ter država, ki večinoma ni vpletena v resnejše regionalne spore (razen vprašanja meje na morju s Hrvaško), poleg tega pa gospodarsko zainteresirana za delovanje na Balkanu, Slovenija občasno in na različne načine izraža ambicije po aktivnejši vlogi pri izboljšanju regionalnih odnosov in podpori vstopu ZB v EU. Te ambicije pa so v določeni meri odvisne tako od diplomatske aktivnosti, kot od političnih in osebnih odnosov vladajočih skupin v državah regije. V kontekstu nove faze širitvenega procesa EU ima lahko Slovenija bolj aktivno vlogo pri spodbujanju delovanja EU do ZB.
Namesto zaključka: Balkanska diplomacija med bilateralnimi spori, stagnacijo regionalnega sodelovanja in negotovostjo širitve EU
Bilateralna diplomacija držav regije, kot podaljšana roka in neposredni instrument notranje politike ni dosegla zadostnega napredka pri premagovanju nakopičenih in problematičnih vprašanj v odnosih na Balkanu.
Ne glede na dolgoletna prizadevanja je vpliv različnih regionalnih pobud v širši balkanski regiji ostal omejen in ni privedel do bistvenega znižanja napetosti ali globlje stabilizacije odnosov. Cefta je trenutno v globoki krizi, predvsem zaradi odnosov in blokade trgovine med Srbijo in Kosovom, ter blokade dela sekretariata Cefte. Sekretariat RCC je izgubil svojo specifično težo, čeprav ima glede na podporo EU še vedno pomembno vlogo. “Odprti” Balkan je po besedah E. Rame “izpolnil svoj cilj”, srečanja na vrhu pa so vse manj pogosta. V tem kontekstu se za zdaj zdi najbolj dinamičen berlinski proces, ki je posledica aktivnosti nemške diplomacije in tesne povezanosti tega projekta s procesom približevanja EU.
Stabilizacija in napredek na Balkanu sta v neposredni korelaciji z ustanovitvijo in delovanjem Evropske unije , predvsem s procesom širitve. Novi načrt rasti in reformna agenda za države Zahodnega Balkana, ki sta ga sprožila Evropska komisija in podprla Svet EU in Evropski parlament, je pomemben element pri ohranjanju dinamike vključevanja regije v Unijo. Vendar še vedno ne zadostuje za dokončanje procesa širitve.
V novem geopolitičnem kontekstu (intenziviranje teme širitve in pogajanj o pristopu Ukrajine in Moldavije) bi bilo nujno, da Evropska unija oblikuje srednjeročno strategijo (pet let, tj. do 20230) s ciljem pristopa vsaj nekaterih držav Zahodnega Balkana (individualni ali skupinski vstop, enofazna ali večfazna), integracija itd..
Poleg tega je treba diplomatske odnose v regiji podpreti z novimi regionalnimi in dvostranskimi pobudami, zlasti, ko gre za krepitev mrež različnih institucionalnih sporazumov na področjih, kot so obramba, varnost in drugi ukrepi za krepitev medsebojnega zaupanja.