Evropske ambicije Srbije: test kredibilnosti

Srbija evropske partnerje prepričuje o svoji zavezanosti evropskim vrednotam, a njena dejanja niso vedno v skladu z njenimi besedami.

Andrej Gnjot, beloruski režiser in politični aktivist, se v Beogradu že eno leto mudi mimo svoje volje. Gnjot je pred dobrim letom dni dopotoval v srbsko prestolnico posnet televizijski oglas, a so ga tamkajšnjee oblasti na podlagi beloruske tiralice za nekaj mesecev vrgle v zapor. Po izpustitvi iz zapora je Gnjot moral v hišni pripor, od koder že mesece bije ogorčeno bitko s srbskimi sodnimi mlini in tamkajšnjim ministrstvom za pravosodje. Če bo to bitko dobil, bo svoboden človek in mu ne bo treba nazaj v Belorusijo. Če bo Gnjot to bitko izgubil, ga bo Srbija izročila Belorusiji, kjer ga zaradi glasnega izražanja političnih prepričanj, ki niso bila všeč predsedniku Aleksandru Lukašenku, zanesljivo čaka zapor. Beloruski zapori pas slovijo po krutih razmerah, mučenju in tudi smrt ni prav redek obiskovalec beloruskih zaporov.

Borba mladega beloruskega režiserja za svobodo in lastno življenje, ki se bije vsem pred očmi sredi Evrope, v državi kandidatki za članstvo v Evropski uniji, lahko služi kot svojevrstni preizkus verodostojnosti evropske govorice, ki prihaja iz ust srbskih vladajočih elit. Medtem ko oblast v Srbiji na vsakem koraku svoje evropske partnerje prepričuje, da ostaja trdno na evropski poti, kot je to v začetku tega tedna med obiskom v Sloveniji počel minister za zunanje zadeve Srbije Marko Đurić, se je na podlagi dosedanjih izkušenj in neprestanih ravnanj srbske oblasti smiselno vedno znova treba preizpraševati o iskrenosti in verodostojnosti evropske retorike, ki prihaja iz Beograda. 

Vse poteze vlade Srbije v zadnjih mesecih, ki jih nekateri krogi želijo razlagati kot »prozahodne«, vključno z obiskom šefa srbske diplomacije v Sloveniji, niso iskrene poteze. To je toliko bolj očitno, ker gre za odločitve in zlasti sporočila, ki bi jih, če bi bila zares iskrena, lahko pošiljali neprekinjeno celo desetletje nazaj, ne šele v zadnjem obdobju. Oblast v Srbiji se namreč ni spremenila že od leta 2012. Po prepričanju naših sogovornikov in dobrih poznavalcev razmer v tej balkanski državi so vse te poteze nastale po intenzivnih dogovarjanjih in usklajevanjih z Moskvo. Natančneje s posredovanjem dveh podpredsednikov srbske vlade, ki sta se dogovorila za spremembo vloge srbske vlade, tako da ne bo več nastopala kot odprt eksponent politike Kremlja na Balkanu in v Evropi, ampak bolj pritajeno kot nekakšen infiltriran element v odnosu do Evropske unije. Če poenostavimo, nekaj takega kot trojanski konj, s ciljem, da čez čas postane Srbija v Evropi enaka Orbanovemu režimu. Se pravi država v vlogi agenta, ki bo v kritičnih trenutkih podpiral interese Moskve.

Odnosi s Slovenijo so odlični, a le gospodarski odnosi

Kdor pozorno spremlja besede srbskega predsednika Aleksandra Vučića o odnosih s Slovenijo, je zlahka opazil, da rad pohvali odlično sodelovanje med ržavama na gospodarski ravni, kot iz žepa stresa številke o investicijah, delovnih mestih in naraščanju vrednosti trgovinske menjave. Mimogrede, ta je presegla rekordni dve milijardi evrov. Nikoli pa ni bilo iz ust srbskega predsednika mogoče slišati pohval na račun kakovostnih političnih ali diplomatskih odnosov med balkansko in alpsko državo. O teh niti ni potrebno izgubljati besed, saj niti retorično spretni Vučić ne zmore svoje aprilske izjave o »odvratnih Slovencih« spremeniti v nekaj, kar ne bi zvenelo vulgarno, žaljivo in predvsem nedostojno državnika, ki stavi na evropske vrednote in odlične odnose s prijateljskimi državami v regiji.

Vse to je mogoče razložiti z dejstvom, da se nacionalistični pogledi na politiko tega dela Evrope med najvišjimi predstavniki oblasti v Srbiji niso bistveno spremenili od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Prav to lahko pojasni zakaj srbski predsednik, ki je svojo politično kariero začel pri ultra nacionalističnih radikalcih, političnih odnosov s Slovenijo ni razvijal dlje od gospodarskih. Slovenijo namreč še vedno vidi kot nekakšne »odpadnike Jugoslavije« ali kot so v devetdesetih letih radi govorili v njegovih krogih »dunajske konjarje«. Kar se je od tedaj spremenilo, so njegovi interesi za pridobivanje dodatnih zaveznikov v Evropi, ki mu bodo pomagali omiliti sovraštvo nekaterih držav do njegove še vedno premočno in preočitno pro ruske vlade.

Čeprav je za Srbijo temeljnega pomena, da gradi dobre odnose z državami v regiji, ta interes Srbije ni enak interesu srbske oblasti, ki išče način, kako se z lažno politiko znebiti odpora in skepse Evrope s ciljem, da bi lahko ohranjala svojo zvestobo Moskvi. In tega nihče v Srbiji niti ne skuša skrivati.

Zunanja politika je lahko tudi notranja politika

Ni težko priti do sklepa, da si Vučićeva oblast za partnerja v Sloveniji bolj želi Janeza Janše, kot kateregakoli drugega levo liberalnega politika. To se je izkazalo tudi v praksi ob izteku zadnjega mandata, ko je bil Janša predsednik slovenske vlade. Po poročanju tako srbskih kot slovenskih medijev sta Vučić in Janša v nekem krajšem obdobju tedaj precej intenzivno sodelovala, vzajemno sta si na primer z zlorabo uradov za preprečevanje pranja denarja pomagala pri diskreditaciji političnih nasprotnikov v Srbiji in v Sloveniji.

Zanimivo je, da medtem ko je Tanja Fajon kot evropska poslanka in dobra poznavalka Balkana kritizirala stanje demokracije v Srbiji, so Vučić in člani njegove SNS v javnosti pogosto komentirali, da so Srbi v Sloveniji diskriminirani, ker nimajo statusa nacionalne manjšine. Takoj, ko je Janša postal premier in se je z njim srečal Vučić, je ta tema izginila z dnevnega redas. Nedvomno je torej pristnost odnosov srbskih oblasti s Slovenijo zelo odvisna od tega, kdo je na oblasti v Ljubljani, vsaj kar zadeva diplomatska preračunavanja. Zgolj na ravni špekulacije si niti ni težko predstavljati, da bi sedanji kandidat Srbije za veleposlanika v Sloveniji, ki že predolgo čaka na zeleno luč iz Mladike, pod ideološki bolj sorodnim Janšo agreman dobil bistveno hitreje. Ker si Beograd ne more in ne sme privoščiti izgubljanja zaveznikov in prijateljev, ni pričakovati, da bi si tamkajšnja oblast želela se spuščati v kakšne resne težave s Slovenijo. Zato sodelovanje s Slovenijo ohranjajo na sprejemljivi ravni, kar je pokazal tudi obisk ministra Đurića.

Dobri odnosi s sosedi so ključ evropskih vrat

Tako kot Vučića ni mogoče slišati, da kot dobre omenja politične ali diplomatske odnose s Slovenijo, tudi med njegovimi omembami Bosne in Hercegovine dosledno govori o tem, da Srbija podpira ozemeljsko celovitost BiH. Besede o srbski podpori suverenosti te več etnične države pa je iz ust predsednika Srbije bistveno težje slišati. To je lahko pojasniti s tem, da vladajoči krogi v Srbiji redno in dosledno dajejo politične izjave, ki manifestirajo enotnost z Republiko Srbsko.

Ker se v Srbiji zavedajo, da ima podpora njihovim rojakom v BiH meje, ki so jih določili v ZDA in v EU, kjer resno računajo na Vučića, da bo ohranil stabilnost v BiH in priznati je treba, da to svojo nalogo večinoma tudi uresničuje, zlasti nasproti jastrebom iz vrst bosanskih Srbov, ki se ne sramujejo secesionistične retorike. Torej, čeprav bo Vučić verjetno tudi v prihodnje dajal izjave, ki ne bodo všeč tistim, ki se zavzemajo za suverenost BiH in zagotovo ne bodo prispevale k ustvarjanju civilne BiH proti etničnim delitvam, ne gre  pričakovati, da bo prav Vučić tisti, ki bi v tej državi prispeval k resnemu dviganju temperature v smislu zaostrovanja razmer ali morda celo tveganja morebitnih konfliktov.

Prav to, torej vloga dejavnika regionalne stabilnosti, je izjemno pomembno za evropsko pot Srbije. Dobrososedski odnosi sodijo med pogoje za članstvo, pomembni pa so tudi v kontekstu tistih držav v regiji, ki so članice EU in lahko vložijo veto na vstop Srbije v Unijo.

Vendar pa poznavalci Srbije soglasno opozarjajo, da za sedanjo vlado v Srbiji članstvo v EU ni bistvena prioriteta, čeprav to formalno še vedno trdijo (sicer veliko bolj poredko in bolj tiho kot nekoč). Politilog in analitik razmer v Srbiji Aleksandar Ivković e verjame, da v vladi obstaja resen interes za izvedbo vseh potrebnih reform, prav tako pa opaža, da niti ni več nobenih pričakovanj državljanov Srbije, ker je podpora članstvu v EU upadla, kar je deloma posledica vladne propagande. Po drugi strani pa prav tako EU še ni dosegla soglasja, da želi sprejeti nove članice. »Zato bo naša oblast raje tvegala dobre odnose s sosedami, predvsem mislim na trenja, ne trajne motnje odnosov, če jim bo prinesla nekaj političnih točk doma, kot da bi jih ohranila za perspektivo članstva v EU,« opozarja Ivković.

Kdor Evropi da litij, mu Bruselj grehe spregleda

Odmevna razprava o izkopavanju litija v zahodni Srbiji, ki je spravila na noge celotno opozicijo, pridružili pa so se jim nekateri podporniki oblasti, je evropski projekt. Vučić, ki je evropskim partnerjem obljubil, da bo evropska avtomobilska industrija imela dostop do za električne avtomobile nujno potrebnih zalog srbskega litija, se je tako znašel v veliki negotovosti. Če ne bodo dopustili rudarski multinacionalki Rio Tinto izkopavati litija, Srbija tvega, da ji Evropska unija odkrito obrne hrbet. Veliki partnerji namreč ne skrivajo, koliko jim pomeni ta geopolitični projekt, s katerim bi skušali zmanjšati odvisnost Evrope od dobave surovin iz Kitajske. Po drugi strani pa je večina prebivalstva v Srbiji odkrito proti ekološko tveganemu rudarjenju litija in mnogi so pripravljeni zaostriti boj, če bi prišlo do izkopavanja litija.

Intimno pa si niti Vučić sam ne želi rudarjenja litija, saj se zaveda, da bo to pripeljalo pomemben zahodni kapital z vso njegovo logistiko, kar pa bo čez čas od Srbije pripeljalo do zahtev po številnih gospodarskih in političnih usklajevanjih z Evropo. Zato vešče izkorišča priložnost, da opozicijo v Srbiji predstavi kot proti zahodno, skoraj plemensko, sebe pa kot pro zahodnega voditelja, kljub temu da Srbija vse bolj tone v nepotizem in sprejemanje proti evropskih vrednot. Zlasti med mladimi tesno sodelovanje močnih evropskih igralcev z Vučićem in koruptivnimi krogi okoli njega vse bolj vidijo kot evropsko podporo kriminalu in torej nekakšno izdajo. Zaradi moči in dosega korupcije v Srbiji številni verjamejo, da bo Vučić našel način, da s temi metodami oslabi in na koncu morda celo premaga odpor proti rudarjenju litija, a ravno zato, ker Srbija nima iskrene proevropske politike, bo to negotovo do zadnjega dne.

Ivković celo napoveduje, da bo litij zagotovo ena najpomembnejših političnih tem v Srbiji v prihodnjem obdobju, saj je javno mnenje močno proti izkoriščanju, vključno s celotno opozicijo. To je namreč ena redkih tem, ki je zmogla poenotiti tako pro EU kot proti EU opozicijo, pa tudi nekatere podpornike vlade.

Situacija v zvezi z litijem v Srbiji Ivkovića do neke mere spominja na zakon o svobodi veroizpovedi v Črni gori leta 2020 in na sodne procese, ki so privedli do padca vlade DPS. »Naslednje volitve v Srbiji bodo leta 2027, če ne bodo razpisane prej, in pričakujem, da bo opozicija poskušala obdržati temo litija v javnosti, da bi potem vodila volilno kampanjo. Vlada pa bo poskušala marginalizirati temo litija, ker ne more spremeniti mnenja dovolj ljudi. Vladi bo morda to uspelo, ker ima zelo močan medijski vpliv, k temu pa pripomore tudi razdrobljenost opozicije,« ocenjuje analitik.

Sedenje na dveh stolih v zunanji politiki lahko Srbijo veliko stane

Evropski skeptiki in nasprotniki širitve lahko proti Srbiji kadarkoli uporabijo pomislek, da v svoji družbi ne potrebujejo še ene države, ki bi igrala vlogo pete kolone in bi služila Rusiji. Ta argument zlasti neupoštevanje evropskih zahtev za poenotenje zunanje in varnostne politike z evropskimi in posledično uvedbo sankcij proti Rusiji. To je pravzaprav glavni razlog, zakaj Srbija od leta 2021 ni napredovala v pristopnem procesu. Kot je slišati iz krogov, dobro seznanjenih s srbskimi pogajanji z Brusljem, je Srbija tehnično pripravljena na odprtje novega svežnja pogajalskih izhodišč, vendar o tem ni dogovora v Svetu EU, glavni razlog pa je zagotovo neuvedba sankcij Rusiji. Medtem ko je Vučiću v zakulisju uspelo doseči dovolj koncesij pri zahodnih partnerjih (s pošiljanjem streliva Ukrajini, z obljubami o izkopavanju litija, dogovori na energetskem področju in z nakupom francoskih vojaških lovcev) se je Srbija dodatnemu pritisku glede uvedbe sankcij Rusiji vsaj začasno ognila. Zahod torej tolerira status quo, ali to pomeni, da bo zaradi lastnih poslovnih interesov Zahod mižal tudi ob trpljenju Andreja Gnjota?