Pogovor o aktualnih razmerah v Bosni in Hercegovini, stanju v entiteti Republika Srbska in evropski poti BiH.
Igor Davidović, nekdanji veleposlanik Bosne in Hercegovine v ZDA, nekdanji glavni pogajalec z EU za stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, nekdanji vodja misije BiH pri EU v Bruslju ter nekdanji vodja kabineta predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, je pravi naslov za številna vprašanja o kompleksni situaciji v BiH.
Danes je novica dneva, da je Milorad Dodik, kljub tiralici, mirno odletel v Beograd, od tam pa v Tel Aviv. Kdaj, če sploh kdaj in kako bo prijel obsojenca Dodika?
To prijetje se ne bo zgodilo ne zlahka in ne hitro. Razlogi za to so različni in jih je veliko, niso ti razlogi le politične narave, ampak imajo tudi varnostni predznak zaradi možnega konflikta med nekaj različnimi varnostnimi službami, ki so pristojne in bi si lahko prišle v nasprotje in bi se spopadle pri izvrševanju svojih nalog. Vse to lahko sklepamo iz tega, kar slišimo iz izjav določenih organov in varnostnih služb ter drugih sil, ki so se postavile na razpolago predsedniku Republike Srbske za zaščito pred prijetjem od strani organov Bosne in Hercegovine.
Vsi ti organi in službe, ki varujejo Dodika, se lahko sklicujejo na zakone, ki so bili nedavno sprejeti v Republiki Srbski. Je tako?
Kot veste, je bil sprejet cel niz zakonov, preprosto je postalo težko dnevno spremljati celotno produkcijo zakonov, ki jih Skupščina Republike Srbske vsakodnevno sprejema in ki jih je sprožila ravno obsodba gospoda Dodika. Ti zakoni se ne nanašajo zgolj na obsodbo, ampak imajo širše družbene in politične posledice. Tu so zakoni, ki prepovedujejo delovanje pravosodnih organov BiH, državne agencije Sipa, sodišča BiH, tožilstva, zadevajo sestavo visokega sodno tožilskega sveta.
Vse to je, kolikor vem, odprlo številne probleme.
Ti zakoni še niso uveljavljeni, sočasno pa je velik del ljudi v omenjenih organih pravosodja BiH in varnostnih agencijah še vedno razmeroma zadržan glede odločitve, ali se bodo odzvali na poziv entitetskih oblasti in se vrnili v Republiko Srbsko oziroma na delo v organe, resorje in agencije v Republiki Srbski. Imamo razmeroma zmedeno situacijo v tem delu Republiki Srbski oziroma v celotni Bosni in Hercegovini, ker je splošna situacija precej zmedena. Zato je težko natančno ocenjevati, kaj vse se dogaja, kaj šele, da bi prišli do neke ravni spoznanja, kaj se lahko iz tega izcimi in kako se lahko zadeve razpletejo.
Torej se Srbi niso prav množično odzvali na Dodikov poziv k izstopu iz državnih organov?
Tudi glede tega dobivamo različne informacije, po tem, kolikor je bilo objavljenega v medijih, je ena gospa iz visokega sodno tožilskega sveta odstopila s svojega položaja, preostali pripadniki srbskega naroda oziroma ljudi iz Republike Srbske pa niso izstopili iz tega sveta. Eden izmed uglednih sodnikov sodišča BiH, ki je zdaj upokojen, Branko Perić, je to pojasnil z načelom, da so nosilci pravosodnih funkcij izvzeti iz političnega nadzora in ne morejo ravnati po političnih navodilih, temveč ravnajo po pravilih stroke. Torej absolutno negujejo svojo sodno neodvisnost. O tem, koliko je sodstvo pri nas zares neodvisno in nepristransko, bi se prav tako lahko veliko pogovarjala, toda to nama danes ni tema.
Kakorkoli se kdo z Dodikovimi stališči ne strinja, ima on prav, ko dvomi o legitimnosti visokega predstavnika, saj ta ni bil potrjen od vseh petih članic varnostnega sveta OZN. Ali je tu vir kaosa v BiH oziroma ali BiH zgolj odseva globalni kaos, kjer bo Rusija vedno blokirala vse, kar podpre Zahod in obratno?
To ste lepo postavili. Načeloma vse, kar se dogaja v BiH, se dogaja tudi v nekih globalnih okvirih, ki jih doživljamo kot tektonske spremembe in predvsem rekonstrukcijo mednarodnega varnostnega sistema ali, če hočete nove razporeditve moči in vpliva na mednarodni sceni. Toda, če začnem pri vašem prvem vprašanju, popolnoma zgrešen pristop bi bil, če bi katerokoli opazovanje sedanjih razmer začeli s predpostavko, da gospod Dodik v ničemer nima prav. Tako frontalno postavljena trditev bi bila preprosto netočna. Predvsem se je potrebno zavedati, da je gospod Dodik izkušen politik in ne glede na to, kako kritični smo do njegovih zadnjih manevrov, ki so precej iracionalni, ste sami pravilno opazili, da je vir sedanjih zapletov visoki predstavnik. Izhodišče sodnega procesa proti gospodu Dodiku je v nespoštovanju odločitev visokega predstavnika, katerega legitimnost je zares sporna. Ne moremo reči, da je popolnoma nelegalen, ne moremo pa niti trditi, da je povsem legalen, saj bi njegovo imenovanje moral potrditi varnostni svet.
Takšna so trenutno veljavna pravila.
Tako je, ta pravila še niso bila spremenjena, še vedno veljajo, v varnostnem svetu se ruska stran glede imenovanja visokega predstavnika ni izjasnila, torej ta nima podpore varnostnega sveta.
Je to edino, kar lahko zamerimo Christianu Schmidtu?
Imamo drugo težavo in sicer, ko govorimo o metodi dela gospoda visokega predstavnika Schmidta. Možno je, da je to zgolj moj osebni občutek, ampak gospod ne deluje, kot bi se prav dobro znašel na svojem položaju in niti ni pokazal zmožnosti oziroma sposobnosti, da bi domače akterje pripravi do kompromisov oziroma dogovorov. Vede se precej arogantno, kar seveda nikjer ni dobrodošlo, ne spoštuje ga niti bošnjaška stran, kolikor sem uspel opaziti. Bošnjaška stran ga ne spoštuje iz enega zelo preprostega razloga, ker je bošnjaška politična stran od njega pričakovala uveljavitev bonnskih pooblastil, razrešitve funkcionarjev, predvsem v Republiki Srbski, skrajne ukrepe zlasti proti gospodu Dodiku. Kot veste, se to ni storilo in bošnjaška stran ne želi govoriti o drugi plati problema z visokim predstavnikom, ampak samo rečejo, da ne dela v smeri njihove želje, njihovega interesa in že zaradi tega ni dobrodošel.
Ali mednarodna skupnost to stanje sploh opazi, ali to sploh koga zanima?
Ko omenjate splošno ozračje, v katerem se vse to dogaja, dejstvo je, da mednarodni faktor predvsem ni pretirano zainteresiran za BiH, vsaj ne v meri, v kateri je bil nekoč. Po drugi strani pa je tudi dejstvo, da so nekateri voditelji iz sarajevskega političnega establishmenta že tudi javno dejali, da ne želijo več biti v položaju varovancev mednarodne strukture v Sarajevu, ampak bodo bolj usmerjeni sami k sebi in vase, da bi lahko dosegali neke dogovore.
Politično Sarajevo je v rahlo nenavadnem položaju?
Ta del bošnjaškega establishmenta se je res znašel v položaju, ki bi ga lahko opisali kot nekakšen brisani prostor, v katerem ne uživajo podpore iz tujine in niti podpore visokega predstavnika, ki bi z uporabo bonnskih pooblastil v njihovem interesu vsiljeval neke zadeve ali izvrševal pritisk na druge, predvsem na srbske partnerje. Seveda tudi delno na hrvaške in veste, kakor so se spremenili odnosi na mednarodnem planu, tako so se spremenili tudi znotraj BiH. Lahko rečemo, da je celotna politika v BiH načeloma na to spremembo nepripravljena, še vedno ni dojela, da morajo razviti nove načine notranje komunikacije. Kot sem dejal že na začetku, bi bilo zgrešeno zavrniti in zavreči vsakršno stališče gospoda Dodika predvsem v zvezi z delovanjem BiH, ki ni takšno, kot je bilo zamišljeno po Daytonskem sporazumu.
Ko iščemo, kje ima Dodik prav, ni težko dojeti, da je to bojazen Srbov in morda še precej bolj Hrvatov pred unitarno, centralizirano državo, ki bi za njihov okus postala preveč »muslimanska«, je ta bojazen upravičena?
Ta bojazen je na načelni ravni upravičena. Namreč, če govorimo o »secesionističnih« težnjah Dodika, je treba razumeti še eno stvar, torej politično stališče Dodika in tudi, če bi preverili odnos javnosti, bi dobili sliko, po kateri bi velik del javnosti v Republiki Srbski bil daleč bolj zadovoljen, če bi imeli nekakšno državno samostojnost. Hrvaški nacionalni korpus je v BiH sorazmerno bolj ogrožen, ker niso ravno številni, po drugi strani pa nanje letijo pripombe bošnjaške strani, da Hrvati glede na število prebivalstva dobijo proporcionalno veliko preveč položajev v organih Federacije BiH, v izvršilni oblasti, javni upravi in drugih strukturah. Ravno to je pripomba, ki jo pred dnevi gospod Dodik poslal Dragan Čoviću kot opozorilo, kaj bi se utegnilo zgoditi, če se Čovićev HDZ odloči za prekinitev koalicijskega partnerstva z Dodikovo SNSD.
Vse skupaj zares deluje zmedeno in nefunkcionalno, kakšna je po vašem primerna formula za obstoj BiH v prihodnosti?
Če govorimo o družbi v Bosni in Hercegovini, bi vsakomur, ki to družbo pozna, bilo racionalno jasno, da je možna formula obstanka v nekakšni konsenzualni skupnosti na način, za katerega se uspejo dogovoriti. Takšen konsenz očitno še ni dosežen, kot vemo, se pogledi Srbov, Hrvatov in Bošnjakov močno razlikujejo glede možnosti unitarizacije države. Vsako nasprotovanje temu konceptu v bošnjaškemu delu javnosti naleti na obtožbe, da je to nedomoljubno, protidržavno, da razbija BiH. Toda, če bi stvari postavili pravilno, bi se morda dal najti dogovor za federalno ali celo konfederalno ureditev države, ki bi lahko delovala in bi obenem bila dovolj veliko jamstvo za enakopravnost treh konstitutivnih narodov in vseh državljanov, ki tem narodom ne pripadajo, seveda na način, o katerem se soglasno dogovorijo vsi.
BiH težko vidimo kot prostor, kjer spoštuje dogovore, če se spomnimo doslednega ignoriranja sodbe v zadevi Sejdić Finci, ki pripadnikom ne konstitutivnih narodov, torej manjšinam, omogoča pasivno volilno pravico, nekaj ki je v vsaki civilizirani državi samoumevna norma.
Ko beseda teče ravno o tej konkretni sodbi, je treba poudariti, da se velik del razprav na ravni političnih predstavnikov, strank, institucij oblasti in nevladnega sektorja vodi pod skupnim imenovalcem iskanja modela ustave, ki bi bila ne diskriminatorna. Vsaka razprava na to temo se je končala brez zaključka o pravicah tako imenovanih ostalih in nacionalno neopredeljenih, pogosto se zdi, da je bilo več pozornosti posvečene temu, kako se izbira pripadnike konstitutivnih narodov oziroma, kako se verificira njihova pripadnost za imenovanje na določene funkcije. Tu je še vedno največji problem, ki ga Dragan Čovič znova poudarja, kako zagotoviti, da hrvaškemu narodu v BiH drugi narod ne voli člana predsedstva BiH, kar se je jim je zgodilo z Željkom Komšićem. Pri zadevi Sejdić Finci po mojem vedenju in izkušnjah ne gre toliko za to, da ta problem ni rešljiv, kot je težava v tem, da ni dovolj dobre, da ne rečem politične volje, da se problem reši.
Ali v tem hipu obstaja človek na planeti, ki bi lahko bil visoki predstavnik v BiH in ki bi dobil zeleno luč vseh članic Varnostnega sveta OZN?
Odgovor se vam bo morda zdel paradoksalen, ampak ne obstaja. In sicer zato, ker je čas, ko smo morali imeti visokega predstavnika, že zdavnaj minil. Nihče, ki se ima za zrelo družbeno skupnost v današnjem času ne potrebuje nikakršnega upravnika, vsiljenega upravnika ali guvernatorja. Na funkcijo visokega predstavnika se že dolgo gleda karikaturalno, o vsem v zvezi z njim govorimo vsi v smislu karikature. Sam sem ga že zdavnaj v svojih nastopih imenoval nekronani kralj. Samo kralji in cesarji so na svojih ozemljih bili izvzeti iz kazenske odgovornosti, ta pa napiše predpis in ga pošlje v sprejem parlamentu. Lahko dela, kar hoče, sočasno pa nam predava o demokraciji, vladavini prava in tako dalje. To je funkcija, ki je bila nujna v momentu, ko je bil podpisan daytonski mirovni sporazum in ko se je začenjala obnova BiH, zdaj pa je čas, da se umakne.
Kako sploh lahko država s takšnim nekronanim kraljem z EU vodi pogajanja o reformi pravne države?
Naj vas vrnem v čas, ko smo začeli s pogajanji o stabilizaciji in približevanju, tedaj sem bruseljski pogajalski ekipi postavil vprašanje, ali mi sploh lahko dobimo status države kandidatke, če imamo visokega predstavnika? Pogajanja o članstvu se ne morejo niti začeti, kaj šele končati, če imate visokega predstavnika. Preprosto gre za anahron položaj, zastarelo funkcijo, ki je popolnoma izven vseh norm, primernih za današnji čas. To je nekaj, kar ni v čast mednarodni skupnosti, še najmanj pa BiH, ki je s tem praktično ne razglašeni protektorat.
Kako lahko Evropska unija s svojimi finančnimi vzvodi, grožnjami z odvzemom sredstev, pripomore, k urejanju razmer v BiH?
Kar zadeva načrt rasti, ki je najbolj aktualna tema, smo mi tu že izpadli, ker nismo izpolnili vseh predpogojev. Tako smo za zdaj, ne pa tudi trajno, diskvalificirani in si ne moremo obetati veliko od načrta za rast. Po drugi strani pa smo v pričakovanju novih sankcijskih potez proti Miloradu Dodiku, kar pomeni zmanjšanje finančnih sredstev, govori pa se celo o možnosti, da bi bili primorani vračati pomembne zneske denarja, ki jih je EU skozi razne projekte že izplačala. Zavedati se je treba, da je EU že investirala ogromne zneske denarja, kaj so dobili v zameno za to, pa vidimo, nismo postavili niti glavnega pogajalca, kje so šele pogajanja o članstvu. Vse to ne more biti zgolj krivda EU, največji del krivde je na naši strani.
Ljudje v BiH vidijo, kaj se dogaja z EU, kako jih prepričati, da si še želijo v tako Unijo?
EU je že šla skozi številne krize in je s pomočjo dogovorov in iskanjem kompromisov iz teh kriz izšla okrepljena, po mojem mnenju bo tako tudi tokrat. Seveda vsi opazujemo dogajanje med ZDA in EU, ki z odmikanjem Amerike izgublja varnostni ščit. Dejstvo je, da predvsem zaradi svojega ekonomskega potenciala in ekonomskih interesov Unija ne bo kar tako razpadla. Američani se skoraj zagotovo ne bodo pretirano ukvarjali z Balkanom, še najmanj pa z BiH, čeprav so bila v javnosti velika pričakovanja v zvezi s spremembo zunanje politike pod Donaldom Trumpom. Torej ob vseh težavah s Kitajsko, Rusijo in Ukrajino se naše težave zdijo resnično obrobne.
Če sem vas dobro razumel, je Dodik zaman nosil Trumpovo kapo z napisom »Make America Great Again«?
Na njegovo žalost je bilo to očitno zaman. On je prejšnjo ameriško administracijo večkrat hudo užalil z uporabo izjemno grobega besednjaka ne zgolj proti zadnjemu veleposlaniku ZDA v Sarajevu, ampak tudi proti njegovim predhodnikom. Ena od teh veleposlanic, ki je bila stalna tarča njegovih poniževanj in žaljivk, je zdaj v State Departmentu prišla na najvišji položaj, s katerega se ukvarjajo z Balkanom.
Ali BiH potrebuje še več težav kot jih že ima, kako se izkopati iz te situacije?
Načeloma, če ne bomo sami sposobni najti ustreznih rešitev za našo prihodnost, kakorkoli nepopolne te rešitve že bodo, ni treba pričakovati, da bo kdo drug prišel k nam in jih reševal namesto nas.
Minilo je več kot dve leti od slovitega non paperja in vprašanja Boruta Pahorja članom predsedstva BiH, ali ta država lahko ostane skupaj. Kar je tedaj zvenelo kot provokacija, je danes realna politika.
Ta realna politika se ni zgodila včeraj, zamišljena je in dogajala se je mnogo pred začetkom zadnjih vojn na območju naše nekdanje Jugoslavije. Vprašanje pa je, ali je takšna politika uresničljiva in kakšne bi bile posledice uresničevanja takšne politike. Ali je to koncpet, ki bi nas pripeljal v nekakšno funkcionalno in stabilno realnost? Takšne zamisli, ki vključujejo spreminjanje obstoječih meja, se običajno dočakajo na nož in sprožijo žolčne javne razprave, iz tega pa se ne rodi nič, razen nekega novega nerazumevanja in novega političnega konflikta, ki zgolj zabetonirajo obstoječa stališča in nas dodatno oddaljijo od doseganja rešitev.
Naklonjenost srbskega naroda v BiH Rusiji je na nek način komično mogoče videti v središču Banjaluke, kjer je kavarna Putin, toda koliko je Rusija zares pripravljena pomagati entiteti RS oziroma, koliko ji vpliv v tej entiteti bolj koristi kot vzvod vpliva na Evropo?
Z izvolitvijo Donalda Trumpa so se glede dosega ruskega vpliva zadeve nekoliko spremenile. Do izvolitve Trumpa je Rusom ustrezalo, da so tudi sredi najuhjše vojne in pod popolnimi sankcijami lahko imeli v srcu Evrope nekoga, ki ima tako veliko razumevanja do njih. Po ponovni izvolitvi Trumpa pa so se razmere na globalni šahovnici spremenile in si bosta Trump in Putin najverjetneje oblikovala svoj koncept razdelitve moči in vpliva. Putinu je torej podpora Dodika iz tega dela Evrope v preteklem času bila dobrodošla, zdaj pa je ne bo več potreboval, ker ima odprto polno komunikacijo s Trumpom. Vsaj tako je za zdaj videti, seveda pa bo zelo veliko odvisno tudi od tega, na katero stran se bo obrnila Srbija, vsekakor pa kar zadeva BiH se zdi, da bomo raje izbrali, da smo del zahodnega kot ruskega sveta.