V zadnjih nekaj mesecih so glavne ulice srbske prestolnice dobile videz “nove normalnosti”, ki prevladuje v Srbiji, ujeta v politično krizo. Na prostoru med predsedniško palačo in Trgom Nikole Pašića številni šotori predstavljajo nekakšen tabor predsednikovih »lojallistov«, med katerimi je tudi nekaj »študentov, ki želijo študirati«, in ki blokirajo prehod pred Narodno skupščino. Na drugi strani pa je nekaj sto metrov stran – na Bulevarju kneza Miloša pred stavbo srbske vlade – glavno mestno križišče prav tako blokirano s šotori. Tokrat gre za profesorje in študente »Uporniške univerze«, ki so zavzeli križišče kot odgovor na represivne ukrepe vlade glede materialnega stanja in avtonomije državne univerze. V mestu, ki ga blokirajo tako oblast kot opozicija, se vozniki znajdejo, kakor vedo in znajo.
Čeprav je predsednik Srbije Aleksandar Vučić večkrat izjavil, da je premagal »barvno revolucijo«, ki je bila »podprta iz tujine in je ogrozila državo«, se spopad med oblastjo in množičnimi protesti – predvsem študentskimi – nahaja v nekakšnem nestabilnem ravnotežju, politična kriza pa nima vidnega konca. V Srbiji je bilo v zadnjih osmih mesecih organiziranih kar okoli 20.000 protestnih shodov različnih razsežnosti v 400 krajih (uradni podatki). Študentske in civilne blokade se nadaljujejo – čeprav z zmanjšano intenzivnostjo. Po neizpolnjenih zahtevah glede odgovornosti za tragedijo na železniški postaji v Novem Sadu in drugih dogodkih je zdaj glavna zahteva študentov sklic predčasnih parlamentarnih volitev.
V zadnjih tednih se je politična kriza delno preselila v »klasično« politično areno – volitve. Pozornost javnosti se je osredotočila na lokalne volitve v dveh krajih osrednje (Kosjerić) in vzhodne (Zaječar) Srbije, ki so potekale 8. junija 2025. Volitve so dobile simbolni pomen kot nacionalni test, ki naj bi pokazal, v katero smer se nagibajo politični tokovi. Opozicija je v Kosjeriću nastopila z enotno listo ob podpori študentov. Čeprav je vladajoča stranka uporabila vsa običajna sredstva prepričevanja volivcev (medijska propaganda, pritiski, podkupovanje, uradniške kampanje itd.), je bil rezultat v Kosjeriću praktično izenačen (SNS je zmagal le z 51 glasovi razlike med 9.000 volivci). V Zaječarju je opozicija nastopila z več listami. SNS je tam zmagala z nekoliko večjo razliko (približno 2.000 glasov od skupno 30.000). Vendar pa se je v absolutnih številkah podpora SNS v obeh krajih skoraj ni spremenila, medtem ko je opozicija pridobila tretjino (Zaječar) do polovico glasov (Kosjerić) v primerjavi s prejšnjimi volitvami (zaradi večje volilne udeležbe). To je opozicijskim aktivistom vlilo optimizem, ki so rezultate razlagali kot uspeh in posledico množičnih protestov, ter kot nedvomen znak padca priljubljenosti režima.
Kljub padcu priljubljenosti Vučićeva oblast kaže znake konsolidacije in vsako »zatišje« v protestih izkoristi za protiofenzivo, ki vključuje tudi represivne ukrepe (aretacije zaradi izgredov na ulicah ali »konspirativnih aktivnosti«), pritiske zlasti na univerze (zmanjšanje finančne pomoči in ukinitev plačil profesorjem) ter nepopustljivo propagando proti »teroristom« in »nacistom-blokaderjem«, kot protestirajoče študente označujejo predstavniki oblasti. Vučić še naprej igra na čas in zavlačevanje, v veliki meri ignorira zahteve protestnikov. Spretno izkorišča pogojno in relativno »podporo«, ki jo prejema iz EU in nekaterih držav (Francija, Italija, Madžarska). Vztraja pri svojem glavnem »projektu« – uresničitvi infrastrukturnih del za razstavo Expo 2027 kot cilju, ki ima prednost pred vsemi drugimi vprašanji.
Za konec junija – praznik Vidovdan (28. junij) – so študenti napovedali novo rundo soočenja z oblastmi. Pozvali so državljane k novemu protestu, ki naj bi bil podoben tistemu iz 15. marca 2025 v Beogradu, ki je bilo eno največjih zborovanj v zgodovini Srbije (več kot 300.000 ljudi). Možno je (čeprav ne zagotovo), da bodo študenti med protestom razglasili svojo »volilno listo« za prihodnje volitve, ki pa še niso na vidiku. Vendar pa ostaja vprašanje, ali v tako razdeljeni Srbiji, kjer je oblast izgubila velik del legitimnosti, a ostaja »zakopana« na svojih položajih, obstaja resnična alternativa – nasproti protestnikom, ki kljub množičnosti nimajo pravih orodij za spremembo režima?
Krogi oblasti – nova politična in ekonomska »elita« v okolici Aleksandra Vučića
V več kot desetletju nesporne avtokratske vladavine Aleksandra Vučića se je oblikovala nova vrsta »politično-podjetniške elite«, ki predstavlja glavni steber režima. Tesno je povezana z vrhom stranke SNS, pa tudi z bolj ali manj kriminalnimi krogi, ki so služili kot vstopna točka za vključevanje sumljivega kapitala (pranje denarja) v srbsko gospodarstvo – predvsem v gradbeništvo, gostinstvo in stavniške sisteme.
Ne transparentne klientelistično-koruptivne mreže so mnogim funkcionarjem in politikom na osrednji in lokalni ravni, kakor tudi različnim »podjetnikom«, ki so pred desetimi leti šele začenjali majhne posle ali iskali zaposlitev, omogočile dobičkonosne posle in hitro obogatitev.
Aleksandar Vučić je neposredno ali posredno povezan in nadzoruje tri klientelistično-koruptivne mreže, ki so med seboj povezane, vendar predstavljajo ločene družbene skupine. Nekateri člani teh mrež so znani javnosti (ministri, strankarski in lokalni funkcionarji), medtem ko drugi niso nikoli omenjeni v medijih.
Prvo mrežo oziroma krog sestavljajo politiki – visoki funkcionarji SNS (vključno z visokimi državnimi uradniki ter funkcionarji koalicijskih strank, kot je SPS), ki so vključeni v različne donosne posle. Drugo mrežo predstavljajo »tajkuni« – podjetniki, ki so osebno, družinsko ali neformalno povezani s prvo mrežo, ter z Vučićem in njegovo širšo družino, kar jim omogoča lažji dostop do velikih državnih projektov. Tretja, najbolj ne transparentna mreža, pa vključuje kriminalne (preprodajalci drog ipd.), navijaške in huliganske skupine, ter »profesionalce« za fizično varovanje, ki so vključeni tudi v legalne posle, povezane z državo. Meje med temi kategorijami so nejasne, zamegljene in spremenljive.
Po raziskavi novinarske mreže KRIK ima več ministrov srbske vlade (med njimi obrambni minister, finančni minister, minister za javna dela, bivša ministrica za okolje ipd.) premoženje v vrednosti desetine milijonov evrov, pridobljeno predvsem v zadnjem desetletju. Tako je na primer premoženje družine Irene Vujović (nekdanje ministrice za okolje in nekdanje predsednice ene beograjske občine, ki je svojo kariero začela kot tajnica v SNS) ocenjeno na približno 13 milijonov evrov.
Gre pa le za »drugi krog« političnih in poslovnih sodelavcev predsednika Vučića, saj so v njegovem ožjem krogu (brez upoštevanja premoženja njegove družine, predvsem brata Andreja, kar velja za posebej varovano skrivnost) posamezniki »težki« več sto milijonov evrov – gre za podjetnike-politike, povezane z izvajalci velikih državnih projektov na področju gradbeništva, energetike, infrastrukture ipd.
Primer povezave med biznisom in kriminalom predstavljajo »poslovneži« s Kosova, kot sta Zvonko Veselinović in Milan Radoičić (slednji je bil donedavno glavni Vučićev predstavnik v Srbski listi na Kosovu, zaslovel pa je z neuspešno oboroženo akcijo »Banjska«), ki sta pred letom 2010 veljala za manjše prekupčevalce med osrednjo Srbijo in Kosovom. V zadnjem desetletju sta ustvarila pravi poslovni »imperij«, ki vključuje tudi lastništvo nekaterih najbolj luksuznih hotelov na Kopaoniku.
Podobna vrsta »investitorjev« je vložila sredstva v nepremičnine na Zlatiboru, ocenjene na verjetno več kot milijardo dolarjev, pri čemer je izvor kapitala neznan in neraziskan – verjetno gre za sumljive posle in pranje denarja neznanega izvora, podobno kot pri projektu »Beograd na vodi«.
Nazadnje tudi ni skrivnost, da ima režim vezi s čistim kriminalom, utelešenim v dveh nasprotujočih si kriminalnih skupinah (škaljarski in kavački klan) iz Črne Gore, ki sta razširili svoje dejavnosti (trgovina z drogami ipd.) v Srbijo in druge države. Veze Novaka Nedića, dolgoletnega generalnega sekretarja srbske vlade in člana SNS (nedavno razrešenega), s posameznimi kriminalnimi strukturami (Veljko Belivuk ipd.) so znane že dolgo. V zadnjem času je objava komunikacij prek aplikacije »Sky«, ki so jo uporabljale kriminalne skupine, potrdila obstoj stikov visokih državnih uradnikov s posamezniki iz kriminalnega okolja. Javna skrivnost je, da imajo nekateri od njih vpliv v državni administraciji – zlasti v carini, davčni upravi, službah za gradbena dovoljenja ipd. (nekdanja skupina Velje Belivuka, Filip Korać, trenutne aktivnosti Luke Bojovića in drugi).
Ekonomsko-poslovna elita, ki se je obogatila v času vladavine SNS, je glavna družbena skupina, ki je zainteresirana za ohranitev Vučićeve oblasti za vsako ceno. Najnovejši Vučićevi poskusi, da preoblikuje podobo svoje oblasti – z določenim distanciranjem od stranke SNS (formalno ni predsednik SNS od leta 2023, čeprav še vedno vodi vse volilne liste in se pojavlja na plakatih in javnih zborovanjih), ter z ustanovitvijo »Gibanja za narod in državo« (v katerem naj bi bili pogojno »novi ljudje«, kot je novi premier dr. Đura Macut) – so posledica zavedanja padca priljubljenosti SNS in široki kompromitiranosti številnih funkcionarjev v koruptivnih dejavnostih.
Študentsko gibanje – imajo študenti jasno strategijo in cilje?
Študentsko gibanje je brez dvoma trenutno, poleg oblasti, najvplivnejši politični dejavnik notranje politike v Srbiji.
Čeprav je pojav tako širokih, vztrajnih, artikuliranih in energičnih protestov, ki jih vodijo študenti vseh državnih univerz v Srbiji, presenetil vse opazovalce – tudi samega Vučića – so se sčasoma pokazale tudi določene slabosti gibanja, ki sprva ni imelo eksplicitnih političnih ciljev. Pomanjkanje konkretnega vodstva študentskega gibanja, ki deluje in sprejema odločitve znotraj fakultetnih »plenumov« (zborov vseh zainteresiranih študentov), je imelo določene prednosti (režim ni mogel ciljati konkretnih vodij), a tudi slabosti. Proces odločanja prek plenumov se je izkazal za precej počasnega, pogosto anarhičnega in nepredvidljivega. Konkretni cilji so pogosto ostajali na ravni abstrakcije (»zahtevamo, da institucije začnejo delovati« itd.), kar je deloma posledica prizadevanja, da se v plenumih ohrani medsebojni konsenz.
Sčasoma so v plenumih ostajali najbolj vztrajni in pogosto študenti z najekstremnejšimi stališči (na primer skrajni levičarji – anarhisti s Filozofske fakultete), medtem ko so se »zmerni« postopno pasivizirali. Začetno distanciranje od »politike« je vodilo v marginalizacijo dela študentov z aktivističnimi izkušnjami (člani strank, nevladnih organizacij itd.). Podobno je tudi občasno distanciranje ne samo od političnih strank, temveč tudi od celotnega aktivističnega sektorja civilne družbe ter znanih javnih nasprotnikov režima (kot je intelektualna skupina »ProGlas« ali ugledni javni delavci) prispevalo k dodatni razdrobljenosti protirežimskega prostora, ustvarjanju zmede med opozicijskimi volivci in negativnim odzivom znotraj opozicijskih strank ter NVO v odnosu do študentov.
Pozivi k volitvam, ki so jih študenti objavili zelo pozno glede na časovni potek protestov (»vrhunec« protestov je bil, gledano z današnje perspektive, shod v Beogradu 15. marca, ki je potekal brez vsebinskih zahtev – zahteva po izrednih volitvah je bila postavljena šele mesec in pol kasneje), so povzročili dodatno zmedo in različne odzive v opoziciji. Študenti so namreč eksplicitno napovedali oblikovanje lastne volilne liste, iz katere so vnaprej izključeni tako visoki predstavniki opozicijskih strank kot tudi režimski funkcionarji. Pomembno pa je poudariti, da ta »načelni« pristop ni bil dosledno uporabljen – v primeru lokalnih volitev v Kosjeriću so študenti iz tistega kraja izrecno podprli enotno opozicijsko listo, kar se je izkazalo za uspešno.
Nekatere opozicijske stranke (npr. Demokratska stranka) so vnaprej ponudile brezpogojno podporo študentom pri pripravi volitev, kar vključuje tudi odpoved lastnemu neposrednemu sodelovanju na volitvah (razen kot podpora študentski listi). Vendar pa je velik del strank izrazil določene zadržke do zahteve po vnaprejšnjem »samo ukinitvi«, torej popolnem umiku in podpori študentski listi brez jasnega dogovora. Nekatere opozicijske stranke (npr. Novi DSS) so študentski pristop označile kot »nerealističen« in ga eksplicitno zavrnile.
Ker napovedana študentska lista še ni usklajena niti javno predstavljena (pričakuje se, da bodo na njej večinoma univerzitetni profesorji ter druge javne osebnosti), je težko napovedati prihodnjo dinamiko odnosov med predstavniki študentov in kandidati na eni strani ter opozicijskimi strankami na drugi.
Kljub temu pa je širša opozicijska javnost, torej volivci, v večinski meri enotna v zahtevah po združevanju sil, usklajenem nastopu in skupnem boju vseh proti režimu.
Pripravil: član strokovnega sveta Foruma za evropski Balkan prof. dr Duško Lopandić