V noči na 26. oktober je v Podgorici prišlo do spopada med skupino črnogorskih, turških in, kot se je kasneje izkazalo, azerbajdžanskih državljanov. Pri tem je J. K. utrpel lažje telesne poškodbe. Dogodek je postal povod za nestrpnost in stigmatizacijo turškega naroda ter državljanov te države, ki živijo v Črni gori. Ksenofobija je doživela neverjeten razmah, kar je v določenih trenutkih spomnilo na vzdušje devetdesetih in vojna gesla na Balkanu.
Koliko je pravzaprav Turkov v Črni gori?
Po incidentu je predsednik Demokratske narodne partije (DNP) Milan Knežević prilil olje na ogenj z izjavo, da je kar 110.000 ljudi iz Turčije »preplavilo« Črno goro, a se je kasneje izkazalo, da je ta številka precej manjša. Policijska uprava je sporočila, da ima do 30. septembra 2025 13.308 državljanov Turčije dovoljenje za začasno bivanje ali za začasno bivanje in delo, 87 oseb pa ima dovoljenje za stalno bivanje v Črni gori.
Po novici o napadu na črnogorskega državljana je premier Spajić hitro napovedal začasno ukinitev brezviznega režima za turške državljane.
»Z namenom ohranjanja gospodarske aktivnosti in dobrih bilateralnih odnosov bomo v prihodnjem obdobju sprožili intenzivne pogovore z Republiko Turčijo, da bi v duhu dobrega sodelovanja in zavezništva našli najboljši model v obojestranskem interesu,« je dejal Spajić. Del javnosti je premiera kritiziral, češ da je s to prenagljeno potezo pokazal pomanjkanje zrelosti za sistemski pristop k vprašanju migracij, v skladu s pravili Evropske unije.
»Ubij Turčina«
Medtem ko so eni Spajićevo odločitev razumeli kot pravilno potezo, ki bi lahko zmanjšala napetosti, je v naslednjih dneh prišlo do niza incidentov usmerjenih proti turškim priseljencem in njihovemu premoženju v Podgorici ter na primorju. V Podgorici je zamaskirana skupina, oborožena s palicami in baklami, z rasističnimi vzkliki patruljirala po mestnih naseljih, skandirala in pozivala k linču z gesli »Ubij Turčina«. Več sto ljudi se je zbralo pred vlado, zahtevajoč, da Turki zapustijo Črno goro.
Reakcija varnostnih organov na te dogodke je bila izjemno mlačna, hujskaško vzdušje pa se je toleriralo. Skoraj tri dni je javnost živela v prepričanju, da so poškodbe mladeniča hude in življenjsko nevarne, dokler policija ni pojasnila, da gre le za lažje poškodbe. Zato se postavlja vprašanje, ali je prav premierjev ukrep spodbudil sovražnost do turških državljanov v Črni gori.
»Namesto da bi država jasno in razumno sporočila, da so pozivi k nasilju nesprejemljivi in bodo sankcionirani, se je fokus preusmeril v kolektivno histerijo proti eni skupnosti,« je dejal izvršni direktor Centra za demokratsko tranzicijo (CDT) Dragan Koprivica.
Predstavniki večine političnih strank, nevladnih organizacij, aktivisti in državni funkcionarji so obsodili tako napad na Podgoričana kot tudi skandiranja, ter pozvali k zadržanosti. Opozorili so, da lahko začasna ukinitev brezviznega režima s Turčijo zaplete odnose z Ankaro, pomembno zaveznico v Natu, partnerico v zdravstvu in gospodarstvu ter eno vodilnih vlagateljic v državi. Če bi Turčija uvedla recipročne ukrepe, bi lahko posledice občutili državljani in podjetja iz Črne gore, saj se veliko Črnogorcev zdravi prav v Turčiji.
Kdo je odgovoren za eskalacijo ksenofobije v Črni gori?
»To je bila pokazna vaja skrajne desnice, katere glavni politični predstavnik je Andrija Mandić,« meni predsednik Socialdemokratske partije in eden od voditeljev Evropske zveze Ivan Vujović.
Po njegovem so ksenofobična gesla, ki so se slišala na ulicah glavnega mesta, sporočilo ne le Turkom, temveč tudi tistim državljanom Črne gore, ki ne pripadajo t. i. »pravi« veri in narodu.
Politolog in analitik Zlatko Vujović razlaga, da ima hajka na turške državljane širši regionalni kontekst. Po njegovem mnenju gre za načrt Aleksandra Vučića, ki naj bi na turško ogrožanje srbskih interesov na Kosovu odgovoril z ogrožanjem turških interesov v Črni gori. Pregoni turških državljanov časovno sovpadajo s konfrontacijo med Vučićem in turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, zato je po Vujovićevem mnenju ta situacija treba razumeti predvsem v tej luči.
»To, kar se je dogajalo po ranitvi mladeniča na Zabjelu, je scenarij uradnega Beograda, ki uporablja določene vire v Črni gori, da bi poslabšal odnose med Črno goro in Turčijo – odnose, ki so bili v sodobni zgodovini vedno pošteni in korektni,« dodaja Vujović.
Črna gora na razpotju: pravna država ali družba nasilja
Po enem tednu od izbruha spopadov je jasno: Črna gora nujno potrebuje reformo imigracijske politike, ki mora biti resna, premišljena in sodobna. Potrebni so standardi, po katerih bo bivanje tujih državljanov in delovne sile dovoljeno izključno, če je to v interesu države. Imigracijska politika mora postati strateška in varnostna.
Dogodki v Podgorici obenem odpirajo vprašanje, kako se bo to odrazilo na evropski poti Črne gore.
»Črna gora se odloča, ali bo stopila v obdobje sovraštva, nasilja, nestabilnosti in strahu ali pa bo težave reševala na način, primeren bodoči članici EU. Vladavina prava mora veljati enako za tiste, ki so storili zločin z nožem, kot za tiste, ki so pozivali k zločinu na ulicah Podgorice,« meni Koprivica iz CDT.
Ključno vprašanje ostaja, ali bo EU hitrejša pri vključevanju Črne gore v Unijo ali pa bodo geopolitični interesi Beograda spretnejši pri zaviranju tega procesa.
Črna gora je – na prelomnici.