Začetek leta 2026 se je v Srbiji začel z zmanjšanjem napetosti, ki so bile prisotne skoraj vso prejšnje leto. Kljub temu, da so se študentski in državljanski protesti nadaljevali z manjšim številom udeležencev v primerjavi s prejšnjim letom (na zadnjem študentskem shodu v Beogradu 27. januarja 2026 je sodelovalo približno 14.000 ljudi), še ne moremo govoriti o popolni normalizaciji notranjih razmer v državi. Nezadovoljstvo večine prebivalstva z načinom vladanja je še vedno prisotno. Protesti se lahko kadar koli znova razplamtijo – zlasti če bi prišlo do kakšnih incidentnih situacij. Po drugi strani je opazna določena konsolidacija oblasti SNS, ki se simbolno odraža v ponovnem odprtju prometa v središču Beograda (pred Narodno skupščino), kjer so več kot polovico preteklega leta promet ovirali šotori »ćacilenda« Vučićevih lojalistov.
Aleksandar Vučić, ki je imel v letu 2025 skupaj 411 televizijskih nastopov, novinarskih konferenc, javnih intervencij in podobno, je s to prakso nadaljeval tudi v prvih tednih letošnjega leta. Vučić je praktično že začel kampanjo za izredne parlamentarne volitve, ki jih opozicijska javnost zahteva že več kot pol leta. Neopredeljeno je napovedal, da bi se volitve morda lahko izvedle proti koncu leta (novembra), pri čemer ni izključil niti možnosti njihove združitve s predsedniškimi volitvami. Dosedanje izogibanje razpisu volitev – poleg padca podpore vladajoči stranki – je posledica Vučićevega prizadevanja, da nemoteno potekajo vse priprave na njegov gospodarski in medijski »megaprojekt« – organizacijo specializirane razstave Expo leta 2027 (maj–avgust). Vzporedno so provladni mediji že začeli promovirati idejo »Vučić za predsednika vlade«, ob upoštevanju dejstva, da se po izteku mandata (maj 2027) ne bo mogel več potegovati za še en mandat predsednika države. Opazno pa je, da predstavniki oblasti v zadnjem času vse pogosteje govorijo o razvojnih načrtih Srbije do leta 2035, kar se povezuje z implicitnim sporočilom o »nenadomestljivosti« oblasti Aleksandra Vučića in SNS tudi v prihodnjem desetletju.
Mednarodni izzivi: med ZDA in Evropo
Na mednarodnem prizorišču je bila srbska vlada v prvi vrsti pod pritiskom reševanja položaja Naftne industrije Srbije (NIS), ki je bila kot last ruskega »Gazproma« predmet sankcij ZDA. Konec januarja je bil dosežen okvirni sporazum o prevzemu NIS s strani madžarskega podjetja MOL, kar je bilo v srbski javnosti sprejeto kot olajšanje, saj je blokada oskrbe NIS z nafto že privedla do zaustavitve delovanja edine srbske rafinerije v Pančevu. Ta sporazum mora še potrditi ameriška agencija, pristojna za sankcije (OFAC). Zanimivo pa je, da je Rusija med večmesečno krizo zavrnila možnost, da bi se NIS vrnil v last Srbije (ob odškodnini), medtem ko si srbska vlada ni upala sprejeti nobenega ukrepa, s katerim se ruski partnerji ne bi vnaprej strinjali (denimo prevzema upravljanja podjetja, kar je predlagala opozicija).
Možnost izgube enega najpomembnejših vzvodov ruskega vpliva v srbski ekonomiji (drugi je odvisnost od oskrbe s plinom iz Rusije) je odprla perspektivo jasnejšega mednarodnega pozicioniranja Vučićevih oblasti v odnosu do zahodnih partnerjev. Vendar je vse globlji razkol v strateških stališčih med ZDA na eni strani in EU na drugi odprl novo dilemo zunanjepolitične usmeritve Srbije – tokrat med dvema »zahodnima možnostma«, namesto dosedanje dileme izbire na osi zahod–vzhod.
Prizadevanja Aleksandra Vučića in njegovih sodelavcev za vzpostavitev tesnejših odnosov z administracijo Donalda Trumpa in njegovim krogom za zdaj niso obrodila sadov. Poleg sankcij proti NIS so ZDA uvedle izjemno visoke carine na uvoz iz Srbije (35 %). Na politični ravni je temu treba dodati še dejstvo, da Washington od začetka Trumpovega drugega mandata v Beograd še ni poslal veleposlanika, pa tudi preložitev napovedanega, a še neuresničenega »strateškega dialoga« med državama. Posebej težak udarec za Vučićev prestiž je bila njegova neuspešna polzasebna obisk Floride, med katerim mu ni uspelo srečanje z Donaldom Trumpom (maj 2025), kot tudi kontroverzni projekt »Generalštab« (gradnja hotelskega kompleksa na mestu stavbe generalštaba, porušene med bombardiranjem Nata leta 1999), ki naj bi bil realiziran v sodelovanju s podjetjem v lasti Trumpove družine. Ameriška stran pa je od izvedbe dogovora odstopila po protestih srbske javnosti in po začetku kazenskega postopka, ki ga je sprožil JTOK (tožilstvo za organizirani kriminal) proti Vučićevim sodelavcem (minister Selaković in drugi), ki so sporazum poskušali uresničiti s kršitvijo srbskega zakona o varstvu kulturne dediščine.
Neuspehi z EU in novi poskusi
Poskusi srbskih oblasti, da bi konec preteklega leta, sredi množičnih in številnih političnih protestov ter pogostih kritik evropskih institucij (resolucija Evropskega parlamenta, kritično poročilo Evropske komisije), dosegle kakršen koli uspeh z EU (odprtje grozda 3), pričakovano niso obrodili sadov. To je vplivalo na odločitev Aleksandra Vučića, da v znak protesta bojkotira vrh EU–Zahodni Balkan (december 2025).
Čeprav ima Vučić še vedno določeno podporo nekaterih držav članic EU – med katere poleg njemu politično bližnjih voditeljev (Orbán na Madžarskem, Fico na Slovaškem) lahko prištejemo tudi Macrona in Francijo (zaradi velikih gospodarskih dogovorov na področju vojaških nabav in prometa – letališče, gradnja metroja ipd.) ter Italijo – precejšen del držav članic EU ocenjuje, da Vučićevi notranjepolitični in zunanjepolitični koraki niso zadostni, da bi mu »gledali skozi prste«. Švedska vlada je celo sprejela negativne ukrepe v okviru sodelovanja s Srbijo (zamrznitev finančne podpore srbski vladi), vendar tej odločitvi ni sledila nobena druga članica EU. Po drugi strani pa predlogi Evropskega parlamenta in srbske opozicije o uvedbi nekaterih negativnih ukrepov proti predstavnikom režima, kot so t. i. »osebne sankcije« proti Vučićevemu okolju in funkcionarjem, ki so sodelovali pri represiji ali korupciji, doslej niso dobili širše podpore v EU. Evropski parlament (odbor AFET) je v skladu z zadnjo resolucijo o Srbiji (oktober 2025) januarja v Beograd napotil veččlansko misijo za ugotavljanje dejstev. Najvišji predstavniki države (Vučić, predsednica Narodne skupščine Brnabić) so se izognili srečanju s to delegacijo, njen obisk pa so spremljali napadi in kritike provladnih medijev.
Politiko »toplo–hladno« do Srbije je nadaljevala tudi Evropska komisija, ki je v začetku leta 2026 sprejela odločitev, da Srbiji delno izplača (v zmanjšanem znesku) sredstva, predvidena v Načrtu rasti za Zahodni Balkan. Uporaba teh sredstev je neposredno pogojena z izvajanjem ukrepov iz t. i. »Reformske agende« Srbije (56,5 milijona evrov oziroma približno polovica sredstev, predvidenih za leto 2024). EK je ocenila, da je Srbija izpolnila 3 od 7 dogovorjenih reformskih ukrepov za leto 2024, kar hkrati kaže tudi stopnjo zamude pri odobravanju teh sredstev (saj ukrepi, predvideni za leto 2025, še niso bili niti obravnavani).
Evropska unija tako nadaljuje politiko omejenega sodelovanja in spodbujanja reform z Vučićevim režimom – ob hkratnih kritikah in negativnih odzivih, kadar gre za pristopna pogajanja z EU ali druga vprašanja (npr. sodelovanje na področju obrambe in podobno).
Pomembna dogajanja v zvezi z mirovnimi pogajanji o Ukrajini, v okviru katerih obstaja tudi predlog o hitrem sprejemu Ukrajine v EU (v roku enega leta – kot delu mirovnega načrta), so spodbudila tudi špekulacije o možnosti, da bi države Zahodnega Balkana postale del tega pospešenega »geopolitičnega širitvenega« procesa, ki bi verjetno vključeval povsem nove in specifične rešitve (t. i. omejeno članstvo brez glasovalnih pravic v organih EU ipd.). Ker Ukrajina nedvomno ne bi mogla hitro izpolniti vseh rednih pogojev za članstvo (prevzem pravnega reda EU ipd.), Vučić v tem vidi priložnost, da bi tudi Srbija nadoknadila izgubljena leta v pogajanjih z EU in pomanjkanje reform (dejansko nazadovanje na področju demokracije in pravne države) ter pridobila podoben status, kot bi ga potencialno dobila Ukrajina. Njegova nedavna odločitev o reorganizaciji vladne koordinacije v procesu pogajanj z EU in o prevzemu celotnega pravnega reda EU do konca leta 2026 ima namen formalno potrditi zainteresiranost beograjskega režima za »nadaljevanje evropske poti«. Kljub temu ti koraki dajejo vtis improvizacije in manevriranja, brez bistvenih ukrepov na področju demokratizacije in pravne države ali usklajevanja s politiko EU do Rusije.
Na to kaže tudi dejstvo, da je vzporedno z Vučićevo napovedjo o »pospešitvi« pravnega usklajevanja z EU Narodna skupščina konec januarja 2026 sprejela skupino t. i. petih pravosodnih zakonov (amandmajev), s katerimi se neposredno posega v organizacijo pravosodja in praktično onemogoča nadaljnje delovanje tožilstva za organizirani kriminal (TOK). To tožilstvo je vodilo več postopkov proti visokim predstavnikom režima, povezanih s korupcijo, pa tudi vrsto postopkov proti kolumbijskim tihotapcem drog (kokaina) za Zahodno Evropo. Ti zakoni so bili sprejeti po nujnem postopku, brez redne procedure (javna razprava, mnenja Visokega sodnega sveta in Visokega sveta tožilstva ipd.) ter brez posvetovanj s službami Evropske komisije in Beneško komisijo. Evropska komisija je te zakone že ocenila kot »korak nazaj« v reformah Srbije in zahtevala njihovo ponovno presojo.