Če je stanje v gospodarstvu “jeziček na tehtnici”, od katere je odvisna priljubljenost vlade, je vprašanje Kosova v javnosti še posebej občutljiva in zelo čustvena tema. Gre za temo, ki ima tudi moč destabilizacije. Način reševanja tega problema je pomembno za ohranjanje mednarodnega položaja in notranjo stabilnost države.
Sporuzum o normalizaciji odnosov - brez rezultatov
Z izbruhom vojne v Ukrajini so geopolitične razmere v Evropi vplivale na obnovitev prizadevanj ZDA in držav članic EU, da se po letih stagnacije spodbudi napredek »dialoga« med Beogradom in Prištino. Cilj je jasen, to je preprečiti destabilizacijo Zahodnega Balkana. Tako je bil s pritiski Washingtona in prestolnic nekaterih držav članic EU februarja 2023 sprejet t. i »francosko-nemški« (ali evropski) načrt oziroma Sporazum o normalizaciji odnosov med Srbijo in Kosovom, ki je bil dopolnjen z aneksom, dogovorjenim na Ohridu marca letos.
S sporazumom, ki med drugim vzajemno priznava nacionalne dokumente (kot so potni listi in registrske tablice), se Srbija zavezuje, da ne bo preprečila vstopa Kosova v mednarodne organizacije, medtem ko bodo v prestolnicah držav članic vzpostavljene “stalne misije”. Kosovo se je zavezalo, da bo zagotovilo “samoupravo” srbske skupnosti, pa tudi visoko stopnjo zaščite Srbske pravoslavne cerkve ter srbske narodne in verske dediščine na njenem ozemlju.
Vlada Albina Kurtija postala predmet kritik
Sporazum o normalizaciji, ki ga obe strani nista podpisali, ampak le ustno sprejeli in jima je bil tako rekoč vsiljen, pa ni umiril napetosti. Nasprotno, zgodili so se novi incidenti na severu Kosova, kjer Srbi predstavljajo večino prebivalstva. Zaradi zamude pri vzpostavitvi Skupnosti srbskih občin in agresivne namestitve kosovske žandarmerije na omenjenem območju, so se srbski predstavniki umaknili iz kosovskih institucij, kot so policija, pravosodje in uprava).
Poleg tega so Srbi bojkotirali lokalne volitve v štirih občinah na severu Kosova, ki jih je vlada v Prištini vseeno organizirala. Poskusi Prištine, da bi vsilila svoje predsednike občin, ki jih voli 1-3 % registriranih volivcev, so povzročili nove konflikte s srbsko skupnostjo in napetosti, ki se niso polegle tudi po namestitvi enot KFOR na severu.
Zelo nefleksibilna nacionalistična vlada Albina Kurtija je postala tudi predmet kritik s strani najožjih zaveznikov, kot so ZDA in predstavniki EU, kar je svojevrstni primer v kontekstu reševanja kosovskega vprašanja. Dodaten razlog za medsebojno obtoževanje je bilo tudi prijetje treh kosovskih policistov s strani srbske policije v bližini meje/administrativne črte. Predlogi EU o umiritvi razmer, za zdaj niso dali rezultatov.
Kosovsko vprašanje - gordijski vozel srbske politike
Ti nemiri in napetosti so nekoliko omogočili srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, da se je zaustavila erozija njegove podpore v Srbiji. Vučić je deležen tudi napadov trde desnice, ki predsedniku ves čas očita popustljivost, izdajo nacionalnih interesov in kršitev ustavnih pristojnosti.
Gledano s trenutnega konteksta ostaja kosovsko vprašanje gordijski vozel srbske politike. V Vučićevi »konstruktivnosti« na tem področju za zdaj ni verodostojne politične alternative, kar mu kljub kritikam njegove notranje politike še vedno zagotavlja položaj neizogibnega sogovornika zahodnih predstavnikov. Vučić še vedno velja za edinega politika na srbskem političnem prizorišču, ki je v položaju, da eventualno “izpolni” vse prevzete obveznosti v okviru reševanja kosovskega vprašanja in hkrati ohrani nekakšno krhko stabilnost v državi in tudi v regiji.
Mednarodni odnosi in proces evropske integracije Srbije Vprašanje nerešenih odnosov s Kosovom neposredno vpliva tako na notranjepolitične razmere kot na zunanjo politiko Beograda, ki med vojno v Ukrajini še vedno poskuša nadaljevati žongliranje med Moskvo, Pekingom in zahodnimi centri moči.
Glede na to, da sta glavna cilja Washingtona in Bruslja ohranitev stabilnosti in miru v regiji Zahodnega Balkana, kar pomeni tudi zmanjšanje ruskega vpliva na nekatere države, Vučić še naprej ostaja v vlogi konstruktivnega in relativno zanesljivega partnerja. Ne glede na to, da se izogiba uvedbi sankcij proti Rusiji, po drugi strani občasno naredi pomembnejše geste v obliki, kot na primer, izvoza streliva v Ukrajino ali sodelovanja v skupnih vojaških manevrih z zvezo Nato.
Kljub temu je izogibanje sankcijam proti Rusiji postalo glavni razlog za dejansko stagnacijo v pristopnih pogajanjih Srbije z EU, saj od leta 2021 ni odprla niti enega pogajalskega poglavja. Poleg tega je majhen napredek pri notranjih reformah (prej nazadovanje na področjih, kot sta med drugimi svoboda medijev ali boj proti korupciji). Vse to pa ne daje upanja, da bo kljub morebitnemu napredku v dialogu s Prištino, Srbija z Vučićem lahko resneje napredovala v pristopnih pogajanjih.
Unija mora odpreti vrata kandidatkam za članstvo
Čeprav je pod vplivom kandidatur Ukrajine in Moldavije za članstvo v EU proces širitve postal politično bolj relevanten in realističen, Unija še vedno ne kaže dovolj pripravljenosti, da bi v bližnji prihodnosti odprla vrata kandidatkam za članstvo. To dejstvo do neke mere zmanjšuje zmožnost Unije, da vpliva na nekatera vprašanja, ki so v njeni neposredni pristojnosti, kot je mediacija v dialogu Beograd-Priština. To velja tudi pri izkazovanju njene moči oziroma transformativnega vpliva na reforme v državah Zahodnega Balkana. Nasprotno pa se v javnem mnenju krepi evroskepticizem, ne le v Srbiji, ampak tudi v nekaterih drugih državah v regiji, kot je Severna Makedonija.
Lahko sklepamo, da srbski predsednik Aleksandar Vučić še naprej žonglira na vrvici notranje in zunanje politike – stisnjen med naraščanjem notranjega nezadovoljstva, zunanjepolitičnih pritiskov in naraščanjem napetosti na Kosovu. Zato postaja to žongliranje vse bolj nevarno in nagnjeno k morebitnim ‘nesrečam’, torej padcem. Kratkoročno se žongler še naprej s težavo drži na vrvici. Ni pa izključen pojav kakšnega novega “črnega laboda” v srbski politiki.