Črna gora je od začetka pristopnih pogajanj veljala za najnaprednejšo zahodnobalkansko državo kandidatko v pristopnem procesu k Evropski uniji (EU). Pristopna pogajanja z EU je začela že leta 2012 in od takrat ji je uspelo odpreti vseh 33 pogajalskih poglavij, le tri izmed teh so začasno zaprta. Kljub začetnemu napredku in zanosu se je država, v zadnjih treh letih, zaradi institucionalno-politične krize in nezadostnega napredka na področju pravne države znašla v zastoju pristopnih pogajanj z EU. To je predvsem posledica velikih političnih, gospodarskih in družbenih težav s katerimi se država sooča v zadnjih letih.
Črna gora rekorderka v dolžini pogajanj
Številni strokovnjaki ocenjujejo, da Črna gora ni bila vodilna v pristopnih pogajanjih zaradi učinkovitosti svojih reform in procesov, temveč zaradi različnih položajev drugih držav Zahodnega Balkana, ki niso imele statusa kandidatke ali pa so se ukvarjale s številnimi notranjepolitičnimi problemi, ki jih je za sabo pustila vojna. Tako je Črna gora svojo kvalifikacijo regionalne vodilne države nadomestila s kvalifikacijo vodilne v dolžini pogajanj (z izjemo Turčije) s slabimi napredki na tem področju.
Zakaj ni napredka v pristopnih pogajanjih?
Kljub temu, da ima Črna gora jasno začrtano zunanjo politiko – evroatlantske integracije, je ta perspektiva od volitev avgusta 2020 postala precej nejasna. Država se sooča s številnimi notranje-in zunanjepolitičnimi dejavniki, ki močno vplivajo na oblikovanje zunanjepolitičnih interesov, odločitev in orientacije Črne gore. Država se namreč sooča z izjemno razdeljeno družbo glede nacionalne identitete in cerkvenih vprašanj, slabim gospodarskim stanjem, konstantno politično nestabilnostjo in nedelujočimi institucijami in zelo krhkimi etničnimi odnosi. To so težave, ki se v Črni gori vlečejo že dalj časa in državi ne prinašajo napredka v pristopnih pogajanjih. Prav tako pa je k nestabilnosti prispevala vrsta drugih domačih faktorjev: menjava politične stranke na oblasti po 30 letih, dve zaporedni vladi z izglasovanima nezaupnicama, politične napetosti, polarizacija družbe, pomanjkanje produktivne interakcije med političnimi strankami in nezmožnost doseganja dogovora o ključnih nacionalnih vprašanjih. Veliko vlogo je imela tudi politična nepredvidljivost in frakcije znotraj vladajoče večine, ki so vplivale na nemoteno delovanje črnogorskih institucij (predvsem ustavno sodišče), kar je zavlačevalo sprejemanje odločitev in izvajanje reform. O stagnaciji napredka Črne gore priča dejstvo, da črnogorski parlament že več kot sedem mesecev ni sprejel nobenega zakona, povezanega z evropskimi integracijami. Kljub temu ostaja zunanjepolitična usmeritev nespremenjena – Črna gora je še vedno zavezana članstvu v EU, je popolnoma usklajena s skupno zunanjo in varnostno politiko EU ter skladna z Nato obveznostmi.
Ni učinkovitih reform brez stabilne vlade
Glede na to, da se je večkrat leto 2030 omenjalo kot potencialno leto za širitev EU-ja je potrebno izpostaviti, da je Črna gora pripravljena na vstop v EU že pred to časovnico. Namreč z učinkovito in stabilno vlado, ki bo posvečena izpeljavi učinkovitih refom, bo proces pridruževanja precej hitrejši.
Če ima država stabilno vlado, lahko učinkovito zapre pogajalska poglavja in doseže soglasje o tem v parlamentu. Trenutna dolgotrajna pogajanja o vladi in strankah v njej, ne pričajo o usklajenosti in napredku na področju medstrankarskega dialoga. Črna gora ima edinstveno priložnost, vendar tudi veliko dela. S stabilno vlado, ki ne bo klonila kakršnimkoli domačim ali tujim interesom bo Črna gora izpolnila vsaj nekatere od pogajalskih prednostnih nalog in rešila trenutni zastoj v pogajanjih. Najpomembnejše reforme so še vedno v teku v poglavjih 23 in 24 – to mora biti prednostna naloga vseh prihodnjih vlad. Poleg tega morajo črnogorska družba in politične stranke bolj povezano sodelovati pri procesu doseganja skupnega zunanjepolitičnega cilja.
Vstop v EU mora biti cilj vseh
Črna gora potrebuje predvsem skupno deklaracijo oz. dogovor vseh političnih strank in akterjev v državi, da se lahko zavežejo k spodbujanju in ne škodujejo glavnemu zunanjepolitičnemu cilju Črne gore. Ta korak je bil pred kratkim storjen s strani predsednika države Jakova Milatovića, ki je predstavil platformo sodelovanja »Za Crnu Goru u Evropskoj uniji« (Za Črno goro v EU). Kakšen bo rezultat te platforme ostaja vprašanje, vsekakor pa je dolgo pričakovana in potrebna iniciativa. Namreč treba je oblikovati kolektivno zavest kako pomembno je doseči ta cilj in da si vsi politični akterji dejansko prizadevajo zanj, ne zgolj na papirju in v predvolilnem političnem programu strank. Pri učinkovitem sprejemanju zakonodaje se država lahko zgleduje po Romuniji, ki je med pogajalskim procesom, zakone in akte, ki so bili usklajeni s pravnim redom EU, obravnavala kot dogovorjeno zakonodajo in tega nihče iz opozicije ni spremenil, kar je v Črni gori še vedno velik problem zaradi političnih točk in osebnih koristi. Črna gora mora prav tako okrepiti svojo pogajalsko skupino in še naprej spodbujati medresorsko sodelovanje pri različnih poglavjih. Država mora okrepiti svoja diplomatska predstavništva in na ta način poiskati podporo in pomoč pri drugih državah članicah za učinkovitejša pristopna pogajanja. Najpomembnejše od vsega je, da morajo politične stranke in akterji v državi združiti moči za ta skupni cilj in ga ne smejo zavirati, ne glede na razmere.
Kaj je naloga EU?
Nima samo Črna gora domačih nalog, tudi EU mora opraviti svoje. Predvsem mora okrepiti svojo vlogo in prisotnost v Črni gori. Zaradi svoje majhnosti in geografske lege je država izpostavljena številnim interesom, ki bi jo lahko hitro spravile z EU poti. Drugič, EU mora imeti jasno vizijo in učinkovito strategijo za države Zahodnega Balkana. Svet v katerem živimo, se je spremenil in bolj kot kadarkoli do sedaj se je prikazala priložnost za EU širitev. EU mora državam Zahodnega Balkana ponuditi jasne zahteve brez vmesnih sprememb v procesu pogajanj. Poleg tega mora EU državam kandidatkam ponuditi učinkovitejši pogajalski okvir – znotraj katerega bodo države kandidatke imele sorazmerno več koristi s približevanjem EU, kot oddaljevanjem. Nazadnje, EU mora biti jasna glede vzpostavitve različnih regionalnih pobud in vplivu njihovega dela na pristopni proces EU. Predvsem vpliv regionalnih organizacij (npr. Open Balkans) na nadaljni proces EU pogajanj in članstva.
Prednostna naloga Črne gore mora ostati sledenje evropski poti
Za državo je pred vstopom v EU še precej dolga pot s številnimi reformami in spremembami. Pot ne bo lahka v nobenem primeru, zato mora Črna gora učinkovito izkoristiti vse ponujene priložnosti, če želi hitro in učinkovito zaključiti ta del svoje zunanje politike. Vprašanje je, kdaj in kje bo Črna gora zaključila svoje obdobje pristopa k EU? Zaradi spremembe geopolitičnih okoliščin se EU sooča z veliko dilemo, kaj storiti s širitvijo. Tukaj poteka večji razmislek znotraj EU kako nadaljevati ta proces, ker v čakalnici niso samo več države Zahodnega Balkana, ampak ima tudi tri države vzhodnega partnerstva. Vse države kandidatke (razen Albanije in Črne gore) so postkonfliktno razdeljene. To so družbe, države, v katerih obstajajo ozemeljski spori, konflikti na različnih ravneh, v katerih gospodarstvo ni niti približno takšno, kot ga pričakuje Evropa, in države, ki so nekajkrat večje od Črne gore. Zato je vprašanje, kako bo EU sama poskušala razumeti in reformirati proces širitve.
Dolgoročna prednostna naloga Črne gore mora ostati sledenje evropski poti, saj bo ta spodbudila k reformam vse, ki so v vladi. Ta pot bo prisilila vlado, da se odloči za politike, ki bodo državi prinesle dolgoročne koristi. Namreč za zunanjo politiko države je bolj zdravo da je zunanja politika usklajena z EU kot z Rusijo, Kitajsko, Turčijo ali katero koli arabsko državo. Vztrajanje na evropski poti ima dolgoročno pozitivne posledice za državo, za družbo, ne glede na to, ali Črna gora postane nova država članica ali ne. Premikanje v smeri, da postane bolj demokratična, gospodarsko uspešna in razvita je prava pot za Črno goro. Z novo vlado in politično stabilnostjo mora Črna gora zagotoviti, da se bo vrnila med dejanske vodilne in najnaprednejše države kandidatke na Zahodnem Balkanu. Zato mora država spremeniti svojo kvalifikacijo iz »zaostale« v ponovno »vodilno« državo kandidatko.
Peter Mrdović