Koncept »srbskega sveta«: med dometom srbske »mehke moči« in srbskim geopolitičnim revizionizmom

Izraz srbski svet se je v politični javnosti v Srbiji pojavil pred nekaj več kot pol desetletja (2016–2018), najprej v narativih, ki so nastajali v neuradnih krogih srbske desnice, kasneje pa so ga prevzeli tudinekateri predstavniki srbske desnice. V prvi vrsti je ta termin uporabil Aleksandar Vulin, tesen sodelavec srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki je bil zadnje desetletje minister za notranje zadeve in obrambo, nato pa donedavni šef BIA – srbske državne varnosti.

»Enotnost Srbov je nuja, brez katere nas ne bo. Srbi so postali edinstven politični narod in vsi, ki napadajo Aleksandra Vučića, bi se morali tega dejstva navaditi,« je leta 2020 dejal Aleksandar Vulin. Večkrat je dejal, da je „naloga njegove generacije politikov“ nadaljevanje boja za „združitev vseh Srbov v enotno državo in politično skupnost“, ki – za razliko od obdobja razpada SFRJ v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja – jo tokrat treba izvesti mirno.

»Srbski svet« je kot navdih prišel z vzhoda

»Srbski svet« se nanaša na območje okoli Srbije, kjer živijo Srbi, predvsem na Kosovu (kot del RS), v Bosni in Hercegovini, pa tudi v Črni gori ter v manjšem obsegu na Hrvaškem in v Makedoniji. Je tudi področje delovanja Srbske pravoslavne cerkve, pa tudi srbskih kulturnih ustanov oziroma gospodarskih in drugih subjektov. „Srbski svet“ lahko razumemo predvsem kot dejstvo, da lahko Srbija delno širi svoj vpliv, „mehko moč“ preko okoliškega srbskega prebivalstva, ki je seveda usmerjano in pod vplivom dogajanja v Srbiji. Srbski politični predstavniki, ki delujejo na območjih izven Srbije, morajo seveda upoštevati usmerjenost svojega volilnega telesa k Srbiji kot „državi materi „.

Srbija ima 6,6 milijona prebivalcev (približno 80% je etničnih Srbov) in predstavlja približno 40% prebivalstva Zahodnega Balkana (območje BiH, Črne gore, Srbije, Severne Makedonije in Albanije). Ocenjuje se, da na Zahodnem Balkanu izven Srbije živi okoli 1,5 milijona Srbov (največ v BiH – okoli milijon, sledi Črna gora). Poleg tega ima Srbija kot relativno večja država Zahodnega Balkana vpliv na gospodarsko, socialno, kulturno in v določeni meri tudi politično dogajanje v svoji neposredni soseščini. Srbsko gospodarstvo predstavlja 47 % celotnega BDP te regije.

Navdih za uporabo izraza „srbski svet“ je prišel iz Rusije, kjer se je v času Putinove vladavine uveljavil izraz „ruski svet“, ki je osnova za legitimizacijo ruskih revizionističnih in imperialističnih ambicij na območjih nekdanje Sovjetske zveze, kjer Ruska manjšina živi ali pa je pod neposrednim nadzorom pod vplivom ruske kulture (predvsem ruskega jezika).

Čeprav izraz „srbski svet“ v uradnih dokumentih ni bil uporabljen, sama ustava RS (13. člen) pravi, da „Republika Srbija razvija in izboljšuje odnose zamejskih Srbov z matično državo“. V Strategiji nacionalne varnosti Republike Srbije je poudarjeno, da je „ohranjanje obstoja in zaščita srbskega naroda, kjer koli ta živi … pogoj za obstanek Republike Srbije, diaspore in Srbov v zamejstvu ter Republike Srbske kot entitete v Bosni in Hercegovini …«. Srbija in Republika Srbska sta v okviru »posebnih vezi« (ki jih predvideva Daytonski sporazum) podpisali »Listino o srbskem kulturnem prostoru« (2019.), Vučić in Dodik pa sta večkrat napovedala posebno »izjavo o obstanku«. srbskega naroda«, ki bi ga sprejeli skupščini obeh strank (kar pa do danes ni bilo uresničeno).

Aleksanar Vulin rad razlaga o srbskem svetu

Za razliko od Putina, ki je leta 2007 ustanovil fundacijo „Ruski svet“, Aleksandar Vučić, torej njegova stranka, koncepta ‘srbski svet’ ni neposredno podprl – čeprav tudi ni zanikal. Ob tem času ga pa podpira Aleksandar Vulin in številni politični analitiki, ki se pojavljajo v državnih medijih ali so blizu srbskim oblastem. Ta izraz še posebej pogosto uporablja predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, ki občasno poziva k združitvi Republike Srbske s Srbijo, v okviru ideje o razglasitvi „neodvisnosti“ Republike Srbske od preostalega dela Bosne in Hercegovine. Po drugi strani pa Aleksandar Vučić, čeprav nikoli ne izpostavlja „ogroženosti“ srbskega ljudstva in podpore Srbije Srbom v regiji, načeloma omenja tudi „podporo celovitosti“ BiH in ostaja razmeroma zadržan, ko prihaja do „načelnosti“ Srbije glede vprašanja meje – tudi lastne (tj. Kosova, ki je po srbski ustavi del Srbije).

Torej obstajata v bistvu dva vidika izraza „srbski svet“:

• v praksi Srbija temo »srbskega sveta« operacionalizira v manj agresivni obliki kot kulturno povezovanje in »obramba srbskega naroda in kulture«. Posredni cilj tega je širitev vpliva/mehke moči Beograda v regionalnem okolju z uporabo povezav s Srbi v republikah nekdanje Jugoslavije.

• v maksimalistični različici bi ta koncept lahko interpretirali kot bolj ali manj odprto varianto srbskega geopolitičnega revizionizma, katerega cilj bi bil spreminjanje meja na Balkanu – združitev Srbov – v skladu z nacionalnimi interesi srbskega naroda, torej Srbije.

Operacionalizacija ideje „srbskega sveta“ kot oblike „mehke moči“ Srbije

Politika implicitne, a neposredne politične promocije »srbskega sveta«, ki jo izvaja Beograd, vključuje naslednje elemente:

– podpora (politična, gospodarska itd.) Republiki srbski, predvsem ko gre za ohranitev ustavnega okvira BiH, ki zagotavlja dve konstitutivni entiteti in vse njune pristojnosti (t.i. „izvirni Dayton“),

– delovanje z ekonomskim vplivom na ozemlju sosednjih držav, predvsem znotraj srbskega etničnega prostora (npr. prisotnost „Telekoma“ Srbija v Republiki Srbski ipd.),

– spodbujanje srbske kulture in političnih vezi na celotnem območju „srbskega sveta“ (Kosovo, BiH, Črna gora, Hrvaška, Severna. Makedonija, srbska manjšina v drugih državah) vključno z delovanjem Srbske pravoslavne cerkve kot porok srbske verske in kulturne identitete,

– posebna podpora strankam, ki poudarjajo srbsko identiteto v Črni gori ter v manjši meri na Hrvaškem in v Makedoniji.

Odnosi med oblastjo v Beogradu in srbskimi političnimi akterji v sosednjih državah nimajo enakega značaja in intenzivnosti: od neposredno hierarhičnega »nadrejenega« odnosa (kot je primer »Srbske liste« na Kosovu), prek relativno partnerskega odnosa »starejših« in »mlajših« partnerjev (npr. odnosi med Aleksandrom Vučićem in Miloradom Dodikom iz Republike Srbske), do relativno bolj politično oddaljenega in avtonomnega delovanja političnih organizacij Srbov na Hrvaškem v primerjavi z oblastjo v Beogradu.

Odnos Vučić–Dodik ni povsem enodimenzionalen, temveč ga je mogoče razlagati kot partnerstvo političnih in ekonomskih interesov dveh avtoritarnih šefov. Na sliki: Milorad Dodik, predsednik Republike Srbske

Čeprav ima Srbija širok spekter vpliva na Srbe v BiH, predvsem v Republiki Srbski (npr. z medijsko propagando, dejstvom, da ima veliko državljanov državljanstvo Srbije, pa tudi z gospodarskimi povezavami), notranja politika v Republiki Srbski od obdobja vojne v BiH je imela svojo dinamiko. Večina

strank v Republiki Srbski nima organizacijskih ali osebnih povezav s srbskimi strankami (čeprav obstaja občasna, posredna in netransparentna finančna podpora iz Beograda, zlasti pred volitvami itd.). To se je nadaljevalo tudi v času vladavine Milorada Dodika, ki je vzporedno s precej večjim „imperijem“, ki ga obvladuje Aleksander Vučić v Srbiji, ustvaril svoj politični in gospodarski „imperij“. Odnos Vučić–Dodik ni povsem enodimenzionalen, temveč ga je mogoče razlagati kot partnerstvo političnih in ekonomskih interesov dveh avtoritarnih šefov, od katerih Dodik v veliko večji meri kaže svoj ego.

Ne gre pa pričakovati, da se bo Črna gora pod vplivom prosrbskih strank spremenila v nekakšno stranko srbske države.

Specifična je situacija srbskih strank v Črni gori, kjer proces kristalizacije nacionalne identitete še danes ni zaključen in kjer se v največji meri mešajo in prekrivajo kulturno-identitetna vprašanja, strankarsko-ideološke teme in konjunkturni ekonomsko-socialni problemi.  Kljub temu ni dvoma, da je bil z izgubo oblasti »očeta« črnogorske neodvisnosti Mila Đukanovića ustavljen proces absolutne ločitve in konfrontacije srbske in črnogorske identitete v Črni gori. Ne gre pa pričakovati, da se bo Črna gora pod vplivom prosrbskih strank spremenila v nekakšno stranko srbske države. Notranja dinamika črnogorske politike bo še bolj kot politika v Republiki srbski ostala avtonomna in v veliki meri odvisna od notranjih gospodarskih in socialnih okoliščin ter odnosov z nekaterimi velesilami, vključno z ZDA, EU in nekaterimi večjimi državami članicami Unije.

»Srbski svet« kot nova različica srbskega geopolitičnega revizionizma

Kot že omenjeno, izraz „srbski svet“ v svoji maksimalistični obliki lahko implicira zamenjavo tistega, kar je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja boj za „veliko Srbijo“: težnjo po spremembi meja republik nekdanje Jugoslavije, kako bi se vključila vsa področja, kjer živijo Srbi.

Spomnimo, da je Srbija ob razpadu SFRJ v času Slobodana Miloševića sprva uradno zagovarjala nujnost spremembe meja republike v skladu z nacionalno sestavo prebivalstva – to je pravico Srbov do samoodločbe na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini.

Pod pritiskom mednarodne skupnosti in zaradi posledic vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bili ti cilji uradno opuščeni. V nekakšnem zgodovinskem paradoksu je Zahod (ali del mednarodne skupnosti) na drugi strani podprl le spremembo meja Republike Srbije, ko gre za neodvisnost Kosova. Po porazu in frustracijah, s katerimi se je soočala ideja o združitvi vseh Srbov med vojnami po razpadu SFRJ, se je ta ideja danes preobrazila v obliko kolektivnega resentimenta in prikritega revizionizma glede vprašanja meja, ki ga sistematično hrani uradna propaganda. Tukaj je tudi podoba „nepravičnosti“, s katero se Srbija sooča zaradi „nasilnega zasega“ ozemlja Kosova. Kljub temu, da Srbija formalno priznava meje republik, ki so nastale z razpadom SFRJ, ne smemo pozabiti, da je bilo današnje vodstvo Srbije v veliki meri del politične elite v času vladavine Slobodana Miloševića. Sedanji ministar za zunanje zadeve Ivica Dačić je bil tedaj tiskovni predstavnik vladajoče SPS, Aleksandar Vučić je bil minister za informiranje v času, ko je bila radikalna stranka Vojislava Šešlja v koaliciji s SPS, medtem ko je bil Vučićev sodelavec Aleksandar Vulin tiskovni predstavnik stranke „JUL“, ki jo je vodila Miloševićeva žena Mira Marković.

Revizionistične ideje so preživele v delu političnih sil in družbenih akterjev v Srbiji – predvsem tistih na nacionalistični in/ali skrajni desnici. Navzoče so še naprej tudi pri nekaterih predstavnikov oblasti. Po »vizionarskih« pogledih srbskih nacionalistov bi geopolitične razmere v regiji Zahodnega Balkana, torej v Srbiji, postale bolj stabilne, splošne rešitve pa bolj »pravične«, če bi prišlo do pomembne revizije meja na Balkanu in uresničitev idej o nastanku neke variante »Velike Srbije«; »Velike Albanije«, pa tudi »Velike Hrvaške«.

Lahko bi torej sklepali, da je podpora ruski invaziji na Ukrajino s strani različnih političnih in »strokovnih« krogov v Srbiji neposredno povezana z upanjem, da bo ruski revizionistični projekt okoli meja v Ukrajini pripomogel h krepitvi srbskih revizionističnih idej in ciljev. V podobnem kontekstu lahko med drugim koncept »odprtega Balkana«, ki ga Beograd v zadnjih letih aktivno zagovarja, v svoji geopolitični viziji razumemo kot prizadevanje za pacifikacijo srbsko-albanskih odnosov, kar bi bil bistveni predpogoj za iskanje končne balkanske rešitve v obliki mirne ozemeljske razmejitve med Srbi in Albanci (tj. delitev Kosova).

Čeprav srbska uradna zunanja politika še naprej oznanja vključitev v EU kot glavni strateški cilj – kar kot predpogoj implicira sprejetje bistvenega statusa quo v regiji, kot ga vidi Evropska unija, bo hkrati ostala znotraj izziva nacionalistično-revizionističnih opcij v duhu »srbskega sveta«, oziroma ideje o »prilagajanju« meja na Balkanu v skladu z nacionalno sestavo na določenih območjih.

​ Kratek zaključek

Na splošno lahko ugotovimo, da ideja in dinamika »srbskega sveta« nista dokončno zaokrožen proces ne v idejnem ne v operativnem smislu. Vodstvo Srbije načeloma nima neke daljnosežne (skrivne) »velike strategije«. Deluje bolj taktično, z glavnim ciljem ohranjanja legitimnosti in moči z različnimi propagandnimi slogani, od tistih o »poti v Evropo« in ustvarjanju »regionalne stabilnosti« na eni strani, do protizahodnih ali nacionalističnih idej, kot je koncept „srbskega sveta“ na drugi strani.

Mreža odnosov (političnih, gospodarskih, kulturnih in verskih) med oblastmi v Srbiji in političnimi predstavniki Srbov v okolici je predmet stalnega razvoja. Srbske skupnosti v Bosni in Hercegovini, Črni gori in na Hrvaškem živijo in delujejo v specifičnem družbenopolitičnem kontekstu, ki je drugačen od tistega v Srbiji, zato so specifični tudi njihovi interesi. V tem smislu »srbski svet« ne predstavlja enotne politične skupnosti, temveč konglomerat in kalejdoskop različnih družbenih realnosti, ki jih gravitacijsko delovanje srbske politike nikoli ne bo uspelo poenotiti. V sedanjem evropskem geopolitičnem kontekstu ideja o »združitvi« vseh Srbov, ne glede na stopnjo (ne)resnosti, nima potenciala za uresničitev, a vseeno lahko občasno deluje destabilizirajoče na splošno sliko razmer in odnosov v regiji Zahodnega Balkana, kjer stabilnost še vedno ni povsem zagotovljena.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja