Kot simboličen pokazatelj posebne pozornosti, ki jo Srbija namenja Rusiji in Kitajski, je treba izpostaviti obstoj Nacionalnega sveta za sodelovanje z Rusijo in Kitajsko, ki ga podpira poseben upravni urad (ločen od ministrstva za zunanje zadeve), ki mu predseduje nekdanji predsednik Republike Srbije (v mandatu od 2012 – 2017) Tomislav Nikolić.
Rusija ima stoletno tradicijo vpliva in zanimanja za Srbijo. Med vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v zadnjem desetletju 20. stoletja je bila Rusija prisotna na različne načine. Določeno vlogo (kot posrednik in s pošiljanjem mirovnih enot) je imela tudi v zadnji fazi Natovega bombardiranja Srbije (leta 1999).
Ruski vpliv v Srbiji je danes predvsem posledica treh pojavov: statusa Kosova, energetske odvisnosti Srbije, pa tudi obstoja večinske proruske usmerjenosti javnosti tudi po agresiji na Ukrajino (kamor sodijo dejanja (pro)rusko orientiranih medijev). Srbija je ena redkih evropskih držav, ki je ruskim uradnim medijem (Sputnik, Russia Today) dovolila delovanje na svojem ozemlju. Poleg tega imajo nekatere najbolj gledane srbske TV postaje z nacionalno frekvenco (denimo TV Happy) specializirane dnevne oddaje, katerih vsebina je v službi ruske propagande.
Vprašanje statusa Kosova je v zadnjih desetletjih vplivalo predvsem na zunanjo in notranjo politiko Srbije. Rusija skupaj s Kitajsko in številnimi drugimi državami po svetu ni priznala Kosova kot neodvisne države. Po takratnih izjavah srbskih menedžerjev je bil naftni sektor Srbije (podjetje NIS) prodan Gazpromu (vključno s pravicami do izkoriščanja nahajališč nafte in plina v Vojvodini) z namenom krepitve ruskega interesa in privabljanja Rusije. Dodatno pa tudi v okoliščinah razglasitve neodvisnosti Kosova (2008), ki jo je priznala večina zahodnih držav. Drugi (neuresničeni) razlog za to prodajo (pod zelo ugodnimi pogoji za rusko stran) je bila ideja o izgradnji plinovoda “Južni tok”, ki naj bi potekal skozi Srbijo (vendar do realizacije tega projekta nikoli ni prišlo). ).
Srbija si prizadeva ohraniti dobre odnose z Moskvo, pri čemer je treba upoštevati, da je tema Kosova redna tema obravnav Varnostnega sveta ZN (dvakrat letno). Kosovo je formalno z vidika mednarodnega prava in z vidika večine članic ZN, na podlagi resolucije Varnostnega sveta ZN 1244, še vedno pod nadzorom ZN (misija “UNMIK”). Rusija pa je ob stalni diplomatski podpori, ki jo zagotavlja Srbiji, uporabila precedens okoli odcepitve in priznanja Kosova s strani ZDA in drugih držav kot mednarodnopravni argument za svoje ukrepanje v primerih ločitve Abhazije in južne Osetije iz Gruzije (priznana leta 2008), t.j. priključitev Krima (2014), pa tudi priznanje Donecka in Luganskega pred njuno priključitvijo (2022).
Opazno je, da je ruski položaj v Srbiji nekoliko oslabel z napredkom v dialogu med Beogradom in Prištino, kar je do neke mere spremljalo zmanjšanje stalnega sklicevanja na ZN in resolucijo 1244 s strani srbskega vodstva.
Zunanjepolitično »nihanje« srbskega predsednika Aleksandra Vučića, t. i. »večvektorsko« politiko delovanja do Zahoda, Kitajske oziroma Rusije, je povezano tudi z njegovo skrbjo za ohranitev priljubljenosti v domači javnosti v kontekstu postopnega večjega obračanja proti EU in ZDA. Njegova pripravljenost, da se močneje naslanja na ZDA, se je še posebej jasno pokazala v času prejšnje ameriške administracije, ko sta Beograd in Priština podpisala t.i. Washingtonski sporazum (v katerem so se nekatere točke med drugim posredno nanašale na omejitve gospodarskega sodelovanja s Pekingom in Moskvo – teme opreme 5G, tj. diverzifikacije oskrbe z energijo). O tem poleg Washingtonskega sporazuma odraža tudi Vučićevo načelno sprejemanje načrta EU Bruselj-Ohrid (v dialogu med Beogradom in Prištino) ter okrepljeno sodelovanje srbske vojske z Natom v zadnjem času. V istem kontekstu nedavni dogovori Srbije glede nabave vojaških letal Rafale v Franciji (odmik od ruskega orožja), pa tudi strateški memorandum glede kritičnih surovin z Evropsko komisijo ob podpori Nemčije, tj. sodelovanje s podjetjem Rio Tinto za izkoriščanje litija (odmik od kitajske prisotnosti v tem sektorju).
V celoti gledano lahko govorimo o postopnem slabljenju »navdušenja« srbskih vladajočih krogov do Rusije. Primerjati je treba prejšnjo izjavo nekdanjega predsednika Tomislava Nikolića – takratnega Vučićevega šefa –, da »bi rad, da Srbija postane ruska gubernija«, s previdnim, a kritičnim odnosom sedanjega predsednika Srbije do ruske invazije na Ukrajino (in opazne geste pomoči Ukrajini, vključno s posrednim izvozom streliva, pa tudi sodelovanje z energetskim in humanitarnim sektorjem).
Po ruski agresiji na Ukrajino leta 2022 je prišlo do zmanjšanja izmenjave obiskov med Beogradom in Moskvo na najvišji ravni. Ta vtis nekoliko »zamegli« dejanja in izjave Aleksandra Vulina, podpredsednika srbske vlade in Vučićevega tesnega sodelavca (prav tako pod sankcijami ZDA), ki v javnosti igra vlogo nekakšnega »človeka za zvezo« z Moskvo in ki se je tudi po invaziji na Ukrajino večkrat srečal s Putinom. Zato lahko Vulinovo vlogo razumemo kot dvojno – v največji meri je ta namenjena in usmerjena k cilju zaščititi Vučića pred morebitnimi negativnimi odzivi Moskve, a obenem tudi srbski proruski javnosti (ki večinoma podpira vlado SNS) nakazati, da se Srbija ne odreka Rusiji.
Kljub temu so Vučićevi javni zadržki do odprtega Putinovega povabila na vrh BRICS v Kazanu, pa tudi nedavni negativni komentarji tiskovnega predstavnika ruskega MZZ o Vučićevem “izogibanju” glede srečanja z ministrom Lavrovom med Generalno skupščino ZN v New Yorku (september 2024) potrjujejo vtis o trendu in vtisu upadanja srbsko-ruskih odnosov. To potrjujejo tudi ekonomski indikatorji, ki so še bolj zgovorni kot dejstva. V letu 2023 se je blagovna menjava med Srbijo in Rusijo zmanjšala za približno tretjino. Čeprav, kot smo predhodno navedli, da Srbija proti Rusiji formalno ni uvedla sankcij, je uvoz iz te države izrazito otežen – predvsem zaradi prekinitve uvoza nafte, ki se je skoraj prepolovil (je bil manjši za polovico) konkretno za 44 % (skupaj 1,7 milijarde USD srbskega uvoza iz Rusije v primerjavi na 1,2 milijarde USD izvoza).
Nedavno podpisan sporazum med Srbijo in ZDA o »strateškem sodelovanju na področju energetike« (september 2024) bo verjetno dodatno vplival na postopno zmanjševanje odvisnosti Srbije od uvoza ruskega plina. Poleg tega je finančno sodelovanje z Rusijo v upadu že pred vojno v Ukrajini. Leta 2021 je ruska Sberbank prodala svoje podružnice v jugovzhodni Evropi, med drugim tudi v Srbiji.
Odnosi s Kitajsko so v vzponu
Za razliko od odnosov z Rusijo je gospodarsko sodelovanje Srbije s Kitajsko še vedno v vzponu, kar je potrdila tudi sklenitev sporazuma o prosti trgovini med Srbijo in Kitajsko julija 2024. Lani so naložbe Kitajske v Srbijo presegle vse druge države (skupaj 5,5 milijarde oz. skupaj več kot 17 % tujih naložb v letih 2014–2023), blagovna menjava pa je dosegla 6 milijard dolarjev, kar je še vedno približno desetkrat manj kot blagovna menjava Srbije z državami EU (65,5 milijarde evrov). Dolg Srbije do Kitajske se je v zadnjih desetih letih povečal za 12-krat, konkretno iz 305 milijonov evrov na dobrih 3,7 milijarde. Število kitajskih turistov v Srbiji nenehno narašča, kar je tudi posledica odsotnosti vizumskega režima za kitajske državljane.
Maja 2024 je kitajski predsednik Xi Jinping s 400-člansko delegacijo obiskal Beograd, v okviru katerega je bilo podpisanih 29 različnih sporazumov o sodelovanju na številnih področjih, od znanstvenih raziskav, izobraževanja do prometa itd. Najširša podlaga za sodelovanje med obema stranema je »Comprehensive Strategic Partnership Agreement« iz leta 2016 kot najvišja formalna in politična oblika sodelovanja, ki ga ima Kitajska s tretjimi državami (odnosi se v kitajskem političnem žargonu imenujejo »jekleno prijateljstvo«).
Pomembno je tudi, da ima sodelovanje med obema stranema na področju obrambe trend naraščanja, kar potrjuje tudi Nacionalna obrambna strategija Srbije, ki Kitajsko prvič po letu 2019 navaja med najpomembnejšimi partnerji. Hkrati se povečuje tudi vrednost kitajskih donacij srbskemu obrambnemu ministrstvu. Od leta 2020 je Srbija kot prva država v Evropi začela kupovati pomembno vojaško opremo od Kitajske (raketni sistem FK-3 in brezpilotna letala CH-92A). Pomembno je tudi sodelovanje srbskega ministrstva za notranje zadeve s Kitajsko (nabava posebnih kamer, skupne vaje, sodelovanje s podjetjem Huawei na temo »Varno mesto«).
Srbija se sistematično izogiba pridružitvi zunanjepolitičnim stališčem EU do Rusije (predvsem sankcije), kot tudi v razmerju do Kitajske, v vprašanjih, ki so občutljiva za ti dve državi, kar v praksi predstavlja trenutne “rdeče črte”, ko gre za srbsko politiko – ki ima negativni učinek na zadržke posameznih članic Unije, ko gre za pristopni proces k EU (ki je od leta 2021 blokiran zaradi vprašanja odnosa Srbije z Rusijo).
Zaključek
Od začetka vojne v Ukrajini so sankcije in delna diplomatska izolacija Rusije negativno vplivale na njeno prisotnost, tako gospodarsko kot diplomatsko, na območju Zahodnega Balkana in tudi v sami Srbiji. V tem smislu nam lahko niz manjših toda močnejših političnih ter gospodarskih signalov v letošnjem letu kaže na izrazitejšo usmeritev oblasti v Beogradu k sodelovanju z zahodnimi partnerji (ZDA, Francija, ZRN, pomoč Ukrajini), pa tudi na hkratno oslabitev sodelovanja z Moskvo. Vendar to hkrati ne pomeni, da se bo Srbija odpovedala sodelovanju, torej potrebni podpori, ki ji jo daje Rusija v VS ZN pri vprašanju Kosova, kar je poleg energetske odvisnosti (uvoz plina) glavni razlog, da Srbija še danes ni uvedla sankcij EU proti Rusiji.
Po drugi strani pa se kitajska gospodarska prisotnost v regiji krepi, med drugim je posebej intenzivno »strateško« sodelovanje med Beogradom in Pekingom. V Beogradu to sodelovanje ocenjujejo kot gospodarsko nujno in do neke mere komplementarno sodelovanju z ZDA in EU (v smislu, da jima ni neposredno v nasprotju). Kljub določenim napetostim med zahodnimi državami in Kitajsko (Kitajska je razglašena za “sistemskega tekmeca” EU) ima umestitev Srbije v ta kontekst posledično nekoliko manj negativnih diplomatskih implikacij kot vprašanje njenih odnosov z Rusijo. Pretirano širjenje srbskega sodelovanja s Kitajsko (predvsem negospodarskega) pa ni v skladu z dolgoročnimi strateškimi težnjami Srbije po članstvu v Evropski uniji.