Po velikih protestnih shodih v Novem Sadu, Kragujevcu in Nišu, na katerih se je zbralo več sto tisoč ljudi, in več sto manjših shodih, ki so zajeli tako rekoč vso Srbijo (protesti so zajeli več kot 400 krajev), so »študentje v blokadi« za 15. marec 2025 napovedali veliki shod v Beogradu, kjer pričakujejo ogromno udeležencev. Kolone študentov iz notranjosti so že začele svoj pohod proti Beogradu, hodijo skozi mesta in vasi, kjer jih prebivalstvo pozdravlja kot nekakšne osvoboditelje.
Vučićev režim se je na vzdušje pred vstajo, ki je zajelo Srbijo, odzval z mobilizacijo lastnih privržencev in napovedmi, ki spominjajo na priprave na fizične spopade. Na dvig napetosti je najbolj vplival sam srbski predsednik, ki je napovedal “velike izgrede” in množične aretacije. Obljubil je, da bo 15. marec pomenil “konec barvne revolucije”. Pred poslopjem predsedstva je postavljen nekakšen živi zid oziroma “tabor” z majhnimi šotori, kjer se zadržuje več sto prorežimskih “študentov, ki se želijo učiti” – večinoma članov SNS, med katerimi jih kar lepo število ni študentov. Različni viri poročajo o pripravah urgentnih policijskih enot ter o organizaciji različnih ukrepov za zaustavitev velikega navala udeležencev protestov iz notranjosti (morebitna blokada vhoda v Beograd ipd.).
Študentska organizacija je po 15. marcu napovedala razširitev protestov v obliki tridnevne splošne stavke, ki bo vključevala blokade nekaterih pomembnih državnih ustanov in podjetij (kot je elektroenergetska družba – EPS ipd.) ter zahteve po razrešitvi državnega tožilca in direktorja javnega medijskega servisa RTS – s čimer so razširili prejšnje štiri študentske zahteve (ki so bile omejene na vprašanja, tesno povezana z novembrsko nesrečo na novosadski železniški postaji) – na kar pristojni doslej še niso dali zadovoljivega odgovora.
Nezmožnost oblasti, da najde kompromis za rešitev poglabljajoče se politične krize po štirih mesecih množičnih protestov, je pripeljala do trenutne situacije, v kateri obstaja velika možnost za nadaljnjo eskalacijo. V preteklih 4 mesecih je Vučić poskušal z različnimi taktikami umiriti razmere, od represije, protishodov, groženj, obljub ter popuščanja do izigravanja časa, vendar mu ni uspelo premagati vztrajnosti študentskih protestov, ki so se razširili na velik del prebivalstva. Po drugi strani pa je Vučić zavrnil kakršen koli kompromis pri oblikovanju “prehodne ali začasne vlade” z namenom organizacije svobodnih volitev, kot predlagajo opozicijske stranke in nekateri neodvisni strokovnjaki. Vučić je za konec marca napovedal nov protishod v režiji njegovega na novo napovedanega “Gibanja za narod in državo”, ki naj bi bil po njegovih besedah ”največji v zgodovini Srbije” (kar je zgolj propagandni slogan in popolnoma nerealno).
Shod, predviden za 15. marec, v interpretaciji režima primerjajo s poskusom ponovitve zgodovinskega 5. oktobra 2000, ko je bil strmoglavljen Miloševićev režim in ko je Vučić izgubil položaj ministra za informiranje. Povsem drugačne pa so okoliščine glede na organizacijo, motiv in kontekst sedanjih protestov, ki bi glede na način njihove izvedbe morali sčasoma pripeljati do postopnega sesutja režima (npr. posameznih odstopov in »prevzemov« vodenja nekaterih državnih institucij s strani predstavnikov strokovne javnosti ipd.) in ne do revolucionarnega preobrata v enem dnevu.
Čeprav so protestni shodi doslej potekali mirno, je mogoče predvideti, da bo v Beogradu shod z visokim varnostnim tveganjem, ki bi lahko povzročil nasilne situacije. Obstaja možnost, da bi režim s provokacijami in nasiljem (verjetno organiziranim s strani najetih provokatorjev) proteste kompromitiral kot »barvno revolucijo« in tako zatrl nadaljnje študentske akcije ali celo razglasil izredne razmere (v primeru množičnega nasilja).
Poleg tega ne gre izključiti pripravljenosti nekaterih avtonomnih udeležencev protesta (izven študentskih krogov) na posamična nezakonita dejanja, ki bi vodila v represivne ukrepe, kot je že napovedal Vučić.
Sama narava režima SNS, ki izvira iz skrajno desne, nacionalistične Srbske radikalne stranke, je uporaba nasilja kot oblike političnega boja. To je še posebej vidno v primeru eksistencialnega boja za obstanek na oblasti, kot je zdaj A. Vučić. V soboto, 15. marca, ga čaka največja preizkušnja doslej v njegovi karieri avtoritarnega voditelja, ki je leta širil meje svoje moči in vpliva do te mere, da je postal neposredno ali posredno odgovoren za vse dogodke v srbski državi – od padca nadstreška 1. novembra lani do tega, kako se bodo dogodki odvijali na “marčevskih idah” naslednjo soboto.
Sklep in ocene
– Pričakovati je, da bodo protesti v soboto, 15. marca 2025, bistveno presegli doslej največji protest v zadnjih mesecih in letih, ki je bil na Trgu Slavija 22. decembra 2024 (ko se je zbralo in bilo prisotnih okvirno 110.000 udeležencev);
– Obstaja velika verjetnost, da bo med protesti prišlo do nasilja. Glede na obseg in okoliščine protestov (nasilje bi ustrezalo oblasti, pa tudi nekaterim udeležencem protestov) je v tem trenutku težko oceniti, koliko nasilja bi bilo lahko posledično sproženo oziroma v kakšnem obsegu bi se nemiri potencialno lahko razširili;
– Obstaja določena, čeprav omejena možnost, da bodo oblasti zaradi izbruha nasilja razglasile izredne razmere. Glede na negativne učinke takšnega ukrepa, predvsem v tujini, je za zdaj takšen scenarij/opcija manj verjeten;
– Ne smemo pričakovati, da bo shod, predviden za soboto, 15. marca, predstavljal zadnjo fazo protesta. Nadaljevali se bodo in najverjetneje okrepili tudi v manj verjetnem primeru razglasitve izrednih razmer.
Ne glede na jutrišnji razplet dogodkov je zagotovo sledeče: kriza v Srbiji se bo po 15. marcu nadaljevala s še negotovim izidom.