IN VPRAŠANJE STABILNOSTI VLADE V SRBIJI
1. novembra 2024 se je nenadoma zrušil betonski nadstrešek nad vhodom na novosadsko železniško postajo, pri čemer je umrlo 15 ljudi, dva pa sta bila huje poškodovana. Čeprav je srbski predsednik Aleksandar Vučić nemudoma napovedal preiskavo in sankcije za odgovorne, so zamude pri odzivih oblasti v prvih tednih po nesreči ter sumi o povezavi med obnovljeno postajo (ki so jo uradniki že dvakrat slavnostno odprli) in koruptivnimi dejanji vladnih predstavnikov povzročili ogorčenje javnosti in vrsto protestov v različnih oblikah.
6. novembra 2024 je v Novem Sadu potekal največji protestni shod na prostem v mestu, ki je privabil več kot 20.000 udeležencev. V novembru in začetku decembra so se protesti postopoma širili, predvsem kot odgovor na poskuse oblasti, da jih omeji in zatre s selektivnimi aretacijami protivladnih aktivistov in protiukrepi članov vladajoče stranke SNS.
Na poskus opozicije v Narodni skupščini Republike Srbije (NS) konec novembra 2024, da bi sprožila postopek za razrešitev predsednika vlade, je oblast odgovorila z oviranjem delovnega postopka v NS in praktično preložila razpis novih plenarnih zasedanj parlamenta. Obenem je državni zbor v samo enem dnevu ekspresno in brez prisotnosti opozicije in razprave sprejel vladni predlog proračuna za leto 2025 in sveženj okoli 50 različnih zakonov.
Do nenadnega razmaha protestov je prišlo konec novembra – po množičnem vključevanju mladih, predvsem študentske populacije. Decembra so študenti protestno blokirali tako rekoč vse državne fakultete – več kot 60. Za razliko od prejšnjih protestov, ki so večinoma potekali v obliki »sprehodov« po mestu, so tokrat protesti potekali v različnih oblikah, kot so blokade fakultet in rektorata, 15-minutne zaustavitve prometa na križiščih, blokade določenih ustanov s strani opozicije ali študentov (tožilstvo, mestni svet, itd.), protesti pred TV Srbija, ustavno sodišče itd.
Prvi v nizu kulminacijskih protestov se je zgodil 22. decembra 2024, ko se je na beograjskem trgu Slavija in okolici zbralo več kot 100.000 ljudi. Po mnenju poznavalcev je bil to največji protestni shod v Beogradu po 5. oktobru 2000, dnevu strmoglavljenja vlade Slobodana Miloševića. Namesto na novoletnem praznovanju se je okoli 20.000 študentov in državljanov 31. decembra 2024 opolnoči zbralo na Študentskem trgu v Beogradu, da bi s petnajstminutnim molkom obeležili prihod novega leta. Študenti, ki so med počitnicami odšli domov, so “prebudili” tudi razmere v pokrajini, tako da so relativno veliki protesti prvič potekali v manjših krajih v Srbiji, kot so Požarevac, Aleksandrovac, Aleksinac, Brus, Bogatić itd.
Odgovor Aleksandra Vučića in oblasti je bil, tako kot v primerih prejšnjih protestov, sestavljen iz kombinacije zavlačevanja – v pričakovanju, da bodo protesti postopoma izgubili energijo (zlasti v kontekstu ob koncu leta), delnega izpolnjevanja zahtev (objava gradbene dokumentacije o obnovi postaje, odstop nekaterih uradnikov ter obtožnica in aretacija odgovornih za nesrečo, izpustitev večine aretiranih med protesti), obljub o različnih ugodnostih mladim udeležencem protestov ali širši populaciji (ponudba ugodnejših kreditov mladim za nakup stanovanj, izplačilo povišanih pokojnin pred rokom, napoved/obljuba boja proti korupciji), opozarjanje na druge »nujne« teme, pa tudi neposredni poskusi kompromitacije študentskih protestov ali posameznih udeležencev (npr. »teorija« o barvni revoluciji in o tem, da so protestom pomagale tuje tajne službe, predvsem hrvaške ipd.).
Proti koncu lanskega leta (30. decembra) je tožilstvo v Novem Sadu vložilo obtožnico proti 13 osebam, med drugim nekdanjemu ministru za promet Goranu Vesiću, njegovemu pomočniku A. Dimoski, direktorici železniškega podjetja “Infrastruktura” Jeleni Tankosić (ki je bila ministrica v eni od prejšnjih Vučićevih vlad), njenemu predhodniku N. Šurlanu in drugim, večinoma osebam, obtoženim objektivne odgovornosti. Iz objavljene dokumentacije je razvidno, da je bil glavni izvajalec celotnega projekta izgradnje hitre železnice Novi Sad – Subotica (vključeval je tudi rekonstrukcijo postaje v Novem Sadu) vodilno kitajsko podjetje “China Civil Engineering CC”, da pa so bili podizvajalci pri rekonstrukciji postaje malo znana domača podjetja “Starting”, pa tudi “Deko team” in Bob DOO, od katerih doslej še nihče ni bil aretiran ali obtožen. Precej manj znane in jasne pa so finančne povezave in obtožbe o korupciji, ki izhajajo iz informacij o domnevno enormni podražitvi rekonstrukcije novosadske železniške postaje, ki je iz začetnih 3 milijonov evrov v času del narasla na 16 milijonov evrov ob koncu del.
Širjenje protestov januarja in februarja 2025 ter padec vlade Miloša Vučevića
Od decembra 2024 so študentske blokade državnih univerz postale glavna oblika in »motor« protestov, ki so jim dajali osnovno energijo in ritem. Vztrajnost študentov je presenetila mnoge, ki niso pričakovali, da bodo protesti preživeli polmesečne zimske počitnice (novo leto, pravoslavni božič in »srbsko novo leto« 14. januarja) in mrzle zimske dni. Študentje, organizirani po fakultetah v demokratične »plenume«, so svoje zahteve usmerili le na štiri, ki so se jih do sedaj držali z izjemno vztrajnostjo.
– objava vseh dokumentov v zvezi z obnovo novomeške železniške postaje, ki je povzročila nesrečo,
– izpustitev udeležencev protesta, predvsem študentov, ki so se znašli pod represivnimi ukrepi režima (aretacije, kazenske ali prekrškovne in druge ovadbe),
– pregon napadalcev na študente, ki so se v številnih primerih zgodili med mirnimi demonstracijami (in ki so bili večinoma inspirirani ali organizirani iz okolice vladajoče SNS),
– povečanje državnih izdatkov (proračuna) za državne fakultete za 20 % glede na preteklo obdobje.
Januarja so se protesti močno razširili izven Beograda in Novega Sada v več kot 200 mest in mest v Srbiji ter ustvarili nekakšno vzdušje pred vstajo v državi. Poleg tega sta bila na pobudo študentov organizirana dva megaprotesta – v Novem Sadu (1.2.2025 ob treh mesecih od nesreče), nato pa v Kragujevcu (15.2.2025 – ob državnem prazniku Sretenje) – s študentskimi »pohodi« iz Beograda v ta in podobna mesta – na katerih se je zbralo več kot sto tisoč državljanov. Naslednje večje srečanje je bilo v drugem univerzitetnem mestu – Nišu (1. marec 2025).
Študentje so Vučićev poziv k “dialogu” zavrnili in poudarili, da po ustavi “nima pristojnosti” za vprašanja, ki so jih izpostavili. Vučić je najprej napovedal rekonstrukcijo vlade čez “mesec ali dva”. Vendar sta po brutalnem pretepanju več študentov s strani aktivistov SNS v Novem Sadu premier Miloš Vučević in formalni vodja SNS 28. januarja 2025 podal k odstopu, ki začne veljati šele, ko ga preveri državni zbor, ki se še ni sestal.
Nadaljnji ukrepi in pričakovani odzivi nekaterih političnih dejavnikov
Vladni ukrep
Ne glede na vsesplošno nezadovoljstvo, ki je do neke mere prizadelo tudi nekatere državne institucije, je o zlomu Vučićeve avtokratske vladavine še prezgodaj govoriti. Največji šok doslej se je prav gotovo zgodil z odstopom Vučevićeve vlade, kar je zelo redek dogodek v novejši srbski zgodovini (mandati vladam so bili večinoma skrajšani po Vučićevi volji in zaradi njegovih volilnih kalkulacij). Kljub odstopu vlade se Narodna skupščina do 20.2.2025. ni sestala, da bi se seznanila z odstopom vlade, kar je nujen korak v postopku njene zamenjave. Vučić si bo verjetno prizadeval, da bo naslednja vlada bolj podobna “strokovni” in ne strankarski vladi, čeprav ni gotovo, da mu bo to uspelo v kontekstu velikega vala protestov, vsesplošnih kritik korupcije in zahtev po popolni odgovornosti vlade.
Kot takojšen ukrep in odgovor na proteste je A. Vučić organiziral dva »kontramitinga« na prostem v Jagodini in Sremski Mitrovici, na katerih se je ob maksimalni mobilizaciji partijskega aparata in vseh virov, zbralo do 20.000 ljudi. Februarja letos je Vučić sprožil tudi “veliko akcijo” proti korupciji, med katero je bilo aretiranih več deset ljudi blizu vladajoče stranke SNS – večinoma nekdanjih visokih uradnikov. Vučić se je vrnil k pred letom dni napovedani ideji o oblikovanju novega “Gibanja za ljudstvo in državo”, v katerem bo skušal uravnotežiti padec javnega rejtinga vladajoče SNS, torej “rebrandirati” svoj politični nastop v kontekstu prihodnjih volitev (redne predsedniške in parlamentarne volitve so predvidene leta 2027).
Za razliko od prve faze protestov, ko je oblast SNS val nezadovoljstva skušala zatreti z grožnjami in represivnimi dejanji, se je Vučić po padcu vlade Vučevića odločil za igranje na ‘čas’, izogibanje kakršnim koli resnejšim spopadom med policijo ali svojimi aktivisti in udeleženci protesta ter se osredotočil na svoje medijske nastope (v povprečju se pojavi za uro ali dve, večkrat na teden, na različnih TV postajah).
Po anketah javnega mnenja Vučić še vedno velja za najbolj priljubljenega posameznega politika – veliko bolj kot priljubljenost njegove stranke SNS. Kot pozitivno plat svojih dejavnosti, režim izpostavlja razmeroma dobre napovedi gospodarske rasti v letih 2024 in 2025 (3,9% oziroma 4,1%) ob nadaljevanju visoke ravni tujih naložb in »razvojnih projektov« (Expo 2027 in »Srbski skok v prihodnost«). K temu je treba dodati razmeroma dobre odnose srbskih oblasti z zahodnimi državami (ZDA, Francija, Nemčija itd.) ter zadržano držo institucij EU (z izjemo Evropskega parlamenta) do kritik srbskih oblasti.
Dejanja in mogoči cilji študentov
Študentsko gibanje je sprožilo ogromno družbene energije, ki se izraža predvsem v miroljubnih shodih, pohodih med kraji in sprehodih po mestih. Generacija, rojena v tem stoletju, je mnoge presenetila s svojo zrelostjo, vztrajnostjo, zanimanjem za javna vprašanja in dobro organizacijo protestov. Poleg študentov so organizirano nastopile tudi nekatere druge družbene skupine – predvsem prosvetni delavci (stavka), pa tudi pravniki, kmetje itd.
Metode in delovanje študentov so v mnogih elementih netipične (brez enotnih voditeljev, brez dolgoročnega načrta javnega delovanja, brez širših političnih zahtev, razen načelnih, kot so »pravičnost«, boj proti korupciji ipd.), kar je oblast večkrat zmotilo in jo pripeljalo do napačnih potez. Za razliko od klasičnih političnih nasprotnikov Vučić v primeru študentskih protestov ni našel pravega načina, kako kompromitirati študentske proteste v javnosti. Študentje so se izogibali neposrednim odzivom na Vučićeve pozive k dialogu ali drugim ponudbam (posojila za mlade ipd.). Vsaka represivna poteza oblasti je vodila v porast množičnosti in energiji protestov.
Prizadevanje za doseganje najširšega konsenza znotraj študentske populacije (»plenumi« na fakultetah kot tudi skupni univerzitetni »plenum«) pa je pokazalo tudi nekatere pomanjkljivosti študentskega gibanja, ko je šlo za končne cilje protestov, ki so se razširili tudi v najmanjša srbska mesta in spodbudili širše socialne nemire. Glavna morebitna slabost protestov (kar pa je tudi njihova specifičnost in moč) – gledano s političnega vidika – je vztrajno »ograjevanje« plenuma od vseh etabliranih političnih strank, vključno z opozicijo, pa tudi od drugih obstoječih oblik političnega ali družbenega aktivizma v obliki nevladnih organizacij, tradicionalnih strankarskih gibanj mladih in še bolj znanih medijskih osebnosti, znanih po svojem protirežimskem delovanju. Na »plenumih« so bili marginalizirani celo študentje, ki so bili prej aktivni v opozicijskih strankah ali nevladnem sektorju, ali kakršen koli medijsko odmeven študent ipd.
Študenti vztrajajo, da obstoječe “inštitucije” ( tožilstvo, policija, sodišča itd.) začnejo delati po zakonu, kar je precej nerealno glede na stopnjo “ujetništva države” s strani partokracije, ki je v Srbiji dosegla razsežnosti, kakršnih ni v drugih državah Zahodnega Balkana.
Študentsko gibanje še ni oblikovalo kakšnega širšega programa družbenih sprememb. Zato ostaja odprto vprašanje “izhodne strategije” protestov, ki so po eni strani dvignili celotno državo na noge, po drugi strani pa še niso zlomili kriminalnih, koruptivnih in represivnih temeljev, na katerih sloni avtokratski “speen-režim” Aleksandra Vučića. Čeprav oslabljen zaradi večmesečnega »tekmovanja« s študentskim gibanjem, je režim še vedno ohranil politično operativnost, pa tudi lojalnost večine državnega aparata in drugih za oblast pomembnih dejavnikov.
Po zadnji raziskavi organizacije CRTA (20. 2. 2025) študentske proteste podpira 64 odstotkov državljanov. Največji porast podpore v zadnjem mesecu beležijo tisti, ki sicer podpirajo stranke na oblasti. Proteste podpira vsak peti državljan, ki je bližje vladajoči stranki, konec decembra jih je bilo za polovico manj. Za 72 odstotkov državljanov so protesti posledica državne malomarnosti in korupcije, ne pa poskus “obarvane revolucije” ali “vojvođanskega separatizma”. Poleg tega je korupcija daleč največji problem v Srbiji.
Stališča srbske parlamentarne opozicije, družbenih aktivistov in javnosti
Po novembrskih protestih 2024, ki so jih v prvi vrsti sprožile in deloma vodile opozicijske stranke, je pobuda študentov, ki so vztrajali pri svoji nestrankarski naravi, povzročila določeno pasivizacijo parlamentarnih strank. Opozicijske stranke, ki so (medsebojno razdeljene) doživele poraz na beograjskih in lokalnih volitvah junija 2024 (del opozicije je bojkotiral beograjske volitve), so pod nekakšno »stigmo«, ki so jo v javnosti podtikali režimski mediji, pa tudi opozicijska javnost, ki ne pozablja prejšnjih neuspehov opozicije v boju proti režimu. Besedna zveza »bavljenje s politiko« je v Srbiji postala negativna naravnanost, ki prizadene tudi mlajše opozicijske politike, ki nikoli niso bili na oblasti.
Vtis o pasivnosti opozicije je še posebej okrepila prestavitev dela državnega zbora, ki od novembra 2024 ni imel niti ene plenarne seje. Protestov se kot posamezniki udeležujejo člani opozicijskih strank in številni aktivisti, a brez strankarskih zastav ali drugih oznak. Strankarski aktivizem je nekoliko bolj opazen v manjših okoljih, ki jih prav tako prizadenejo protesti, ki jih pogosto organizirajo opozicijske skupine.
Po drugi strani pa je v perspektivi reševanja krize očitna potreba po konkretnejši politični artikulaciji nakopičene družbene energije. Številne opozicijske stranke, pa tudi drugi aktivisti, kot je javno vplivna organizacija Proglas (ki združuje kritične intelektualce in znane javne osebnosti), so pozvali k oblikovanju prehodne ali začasne vlade, ki bi lahko po kratkem času (6 do 12 mesecev) organizirala poštene in pravične volitve, kakršnih v Srbiji ni bilo že približno desetletje. Vučić je doslej odločno zavračal zamisel o oblikovanju kakršne koli začasne vlade, ki bi bila sestavljena bodisi na paritetni osnovi (vlada in opozicija), bodisi kot “strokovna” vlada nestrankarskih osebnosti.
Namesto zaključka: Stanje endemične politične krize v Srbiji kot posledice avtoritarnega načina vladavine in disfunkcionalnosti političnega sistema
Nova faza protesta v Srbiji predstavlja četrto v vrsti množičnih protestov v Beogradu in drugih mestih Srbije v zadnjem letu in pol. Vsak večji družbeni potres v Srbiji je skoraj neizogibno “izlit” na ulice, kar je dober del posledic neustreznega delovanja političnih in sodnih institucij, to je ne -dober del javnosti, to je prebivalstvo v načinu, kako državne ustanove ščitijo javne interese. Vloga skupščine, vlade ali tožilstva je predsednik Vučić prevzel v obliki neke vrste trajnega državnega udarca, torej ignoriranja določb ustave o odlaganju pristojnosti in formalno zelo omejenih funkcij predsednika RS. Vučić se zdi bodisi kot komentar bodisi kot najvišja pristojna institucija za vse državne in družbene teme, ki napoveduje zgolj in zagotavlja vlogo vlade in včasih državnega tožilstva.
Napovedujemo lahko, da je stanje endemične politične krize v Srbiji, ki so ga izboljšali izbruhi protestov in drugih oblik državljanske neposlušnosti in aktivizma, da nadaljujejo. V primeru nadaljnje krize je organiziranje drugega kroga izrednih odločitev pogost način in “Trump” za izhodno strategijo, ki jo vladajoča skupina še dodatno pretirava s plimovanjem državljanskega nezadovoljstva. Vendar so praktično vse opozicijske stranke promovirale, da ne bodo sodelovale na volitvah, ki bi organizirale Vučićove oblasti.
A.Vučić je že večkrat govoril o letu 2027 kot posebno pomembna časovna meja (konec njegovega mandata in mandata državnega zbora), ki ne bo novih volitev in ko želi zapustiti “Zgodovinski singel” (Organizacija razstave “Expo 2027”, infrastruktura – avtocesta in hitro železnico), ki bi vključevala tudi premik k evropi, ki bi vključeval tudi premik k Europi. Usklajevanje srbske zakonodaje od EU do leta 2026) v prednostnih nalogah (kar trenutno ni povsem nerealno). Čeprav je v tem kontekstu spregovoril tudi o svojem morebitnem umiku (po letu 2027, morda ni več kandidat za predsednika RS), za zdaj se zdi, da to ni verjetno.
Čeprav sistem temelji na vplivu in moči samo enega človeka, sam po sebi, nagnjen k različnim nepričakovanim scenarijem, se za zdaj vzdržuje. Vučićev režim je znatno oslabljen in njegova legitimnost se pretresa. Za zdaj ni videti nobenih znakov širšega propada vlade, čeprav se kažejo nekatere “razpoke”, na primer incidenti v določenih lokalnih okoljih (nasilno izpuščanje župana iz Bogijske občine itd.). Z rezervo, da so različni scenariji, ki bi jih lahko povzročil “črni labod” (nepredvidljiv dogodek), zaenkrat mogoči, najbolj realna možnost je nadaljevanje in vse večja napetost in nestabilnost v Srbiji v prihodnjih mesecih. To ne pomeni miren odhod Aleksandra Vučića ali bistveno spremembo njegovega avtokratskega načina vladanja. Čeprav širši kaos ni popolnoma izključen, sta še vedno mogoči dve različni možnosti razvoja politične krize v Srbiji:
Iako širi haos nije sasvim isključen, sledeće dve različite opcije evolucije političke krize u Srbiji su i dalje moguće:
– Razširitev krize s postopnim znižanjem protestne moči, ki bi režimu omogočila, da bi lahko “rebrandiranjem“ (nova vlada, novi Vučićevo gibanje, “boril” proti korupciji, sprožil družbeni “dialog” itd.)
– Nadaljnje povečanje pritiska in dodatno oslabitev režima, ki bi na koncu lahko privedlo do dogovora o nekakšni prehodni vladi, ki bi v nekaj mesecih organizirala svobodne in poštene volitve.
Pripravil Forum za evropski Balkan